Jedro

Presoja pravilnosti postopka za preklic pogojne obsodbe (2. in 3. odstavek 506. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo v postopku za preklic pogojne obsodbe D.G.-ju (obsojencu) preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 15.1.2001, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ izrečena pogojna obsodba in določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo pet let ter s posebnim pogojem, da mora oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 564.655,40 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter odločilo, da se kazen šest mesecev zapora izvrši. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Obe sodišči sta obsojenca na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostili povrnitve plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 27.6.2003 obsojeni D.G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh pritožbenih razlogov", navedenih v 1. odstavku 420. člena ZKP, in vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Ugotavlja, da obsojenec v zahtevi ni obrazložil kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 4., 7., 9. in 11. točke 1. odstavka 370. člena ZKP, na katere se sklicuje, zato zahteve ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, če je sejo senata opravila brez navzočnosti obsojenca. Iz zapisnika o naroku v postopku za preklic pogojne obsodbe z dne 23.9.2002 je razvidno, da je bil obsojenec o tem naroku obveščen, da se je odpovedal pisnemu vabilu in da je 4.10.2002 po telefonu sporočil, da kredita ni uspel urediti. Sodišče zato ni kršilo določbe 3. odstavka 506. člena ZKP. Ostalih zatrjevanih kršitev obsojenec ne obrazloži. Sam navaja, da je sodišče sodbo izdalo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče izdalo izpodbijano sodbo "brez navzočnosti obsojenca ali njegovega zagovornika in da mu tudi ni dalo možnosti, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih", pri čemer ne opredeli zakonskega razloga, ki ga uveljavlja oziroma konkretnih kršitev zakona, ki naj bi bile s tem kršene.

Postopek za preklic pogojne obsodbe je poseben postopek, določen v 506. členu XXVIII. poglavja Zakona o kazenskem postopku, ki ga izvede sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji. Deli se na dve fazi; v prvi sodnik, ki je za to določen, zasliši obsojenca in opravi potrebne poizvedbe, da ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev (2. odstavek 506. člena ZKP), v drugi fazi pa predsednik senata (ali sodnik posameznik pred okrajnim sodiščem) razpiše sejo senata in obvesti o njej tožilca, obsojenca in oškodovanca. Če ti ne pridejo, ni to ovira, da senat ne bi imel seje (3. odstavek 506. člena ZKP).

Obsojenec je bil v zvezi s predlogom državnega tožilca za preklic pogojne obsodbe zaslišan na naroku dne 23.9.2002, na katerem se je med drugim zavezal, da bo svojo obveznost poravnal do naslednjega naroka, to je do 7.10.2002, o katerem je bil obveščen, vendar na narok ni prišel, pač pa je dne 4.10.2002 sodišče po telefonu obvestil, da oškodovancu dolgovanega zneska ne more povrniti.

Iz navedenega izhaja, da je bil postopek za preklic pogojne obsodbe izpeljan kontradiktorno, saj je obsojenec na zaslišanju imel možnost, da se izjavi o vseh relevantnih okoliščinah oziroma svojih možnostih za izpolnitev obveznosti iz pogojne obsodbe, njegova navzočnost na seji senata, o kateri je bil obveščen, pa v tem postopku ni bila obvezna. Tako je treba ugotoviti, da je bil postopek v delu, v katerem se obsojenec smiselno sklicuje na procesne pomanjkljivosti, izveden v skladu z zakonom.

Obsojenčeve nadaljnje navedbe, da je sodišče napačno ocenilo, da je zmožen povrniti dolg, da ni upoštevalo, da že več let živi v hudi socialni stiski, da nima zadosti dohodkov za vzdrževanje družine, da ima hude zdravstvene težave in da je že več let prezadolžen in kreditno nesposoben, s katerimi prepričuje, da je sodišče neutemeljeno preklicalo pogojno obsodbo, ker pogoja iz pravnomočne sodbe ni bil zmožen izpolniti, po vsebini pomenijo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na ta razlog pa se po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti ne more opirati.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik zahteve določno opredeli in obrazloži. Vrhovno sodišče tako ni moglo upoštevati, ker ne izpolnjujejo navedenih kriterijev, obsojenčevih posplošenih trditev, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3., 4., 7., 9. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter povsem nekonkretiziranih trditev o nerazumljivosti izreka, nasprotjih med izrekom in razlogi sodbe ter še nekaterih drugih njegovih trditev, ki jih zakon o kazenskem postopku v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP našteva kot absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Ker po navedenem ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, ki jih uveljavlja obsojenec, je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.