Jedro

Postopek vpisa stavbe v kataster ni postopek, ki bi bil namenjen ugotavljanju, kdo naj bi bil dejanski lastnik stavbe, torej dokazovanju dejstev in razreševanju sporov. Spori se rešujejo sporazumno ali v postopku pred rednimi sodišči. V geodetskem postopku pa geometer zgolj izdela elaborat stavbe, ki vsebuje predpisane obrazce in v katerih se povzamejo podatki o številki stavbe ali dela stavbe, stanovanja, poslovnega prostora, dejanski rabi, površini dela stavbe in o drugih okoliščinah, vsebovanih v obrazcih. Geodet v tem postopku ne ugotavlja in tudi ne sme ugotavljati, ali stanje v zemljiški knjigi ustreza dejanskemu in kdo naj bi bil dejanski lastnik (poleg zemljiškoknjižnega), ampak lahko izhaja le iz stanja iz zemljiške knjige. Kajti zakon določa, da se domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnice in stranke z interesom A.A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ), je dne 10. 2. 2016 izdala sklep in odločbo št. 02112 - 3148/2015. S sklepom je odločila o tem, da se na parceli št. 433/1 k.o. ... evidentira zemljišče pod stavbo, z odločbo pa je zavrnila zahtevo za vpis stavbe št. 2120, ki je povezana s parcelo 433/1 k.o. ..., v kataster stavb. Odločitev o zavrnitvi je prvostopenjski organ obrazložil s tem, da zapisnik o obravnavi ne izkazuje soglasja zemljiškoknjižnih solastnic o tem, da podatki o delih stavbe in prostorih ter uporabni površini, ki so prikazani v elaboratu, izkazujejo dejansko stanje stavbe in delov stavb v naravi. Zato po 22. členu Pravilnika o vpisih v kataster stavb (v nadaljevanju Pravilnik), in 4. točki četrtega odstavka 84. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) ni pogojev za vpis stavbe v kataster stavb.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tudi drugostopenjski organ) je tožničino pritožbo zavrnilo. Štelo je, da je odločitev pravilna, ker v zapisniku obravnave ni podano soglasje zemljiškoknjižne (so)lastnice parcele, na kateri stoji stavba.

3. Tožnica se z odločitvijo o zavrnitvi zahteve za vpis stavbe št. 2120 v kataster stavb ne strinja. V tožbi navaja, da so za vpis izpolnjeni vsi zakonski pogoji po 70. do 84. členu ZEN. Vpis zahteva celo javni interes, saj v 81. členu ZEN investitorju pod sankcijo prekrška nalaga vpis stavbe v kataster stavb. Sklicevanje na 22. člen Pravilnika je zmotno, saj ne more določati pravic in obveznosti; te lahko določa le zakon. Tudi Pravilnik pa ne zahteva soglasja lastnika zemljišča, ampak le soglasje lastnika stavbe. Soglasje lastnika stavbe je v tem primeru podano, saj je stavba št. 2120 (garažni objekt) v izključni lasti in posesti tožnice, kajti v zemljiški knjigi vpisan solastniški delež A.A. je le navidezen. Stavbo je leta 1962 in 1981 na zemljišču v družbeni lastnini z vsemi veljavnimi upravnimi dovoljenji in soglasji zgradila tožnica s svojim pokojnim možem in je zato originarno pridobila lastninsko pravico na stavbi in na tem delu parcele. Zmotno je tudi sklicevanje na 84. člen ZEN, posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Stanje v zemljiški knjigi je merodajno samo za priznanje lastnosti stranke v postopku, ne vpliva pa na vsebinsko odločanje o vpisu stavbe v kataster stavb. Vpis stavbe v kataster stavb tudi ne vpliva na lastninsko pravna razmerja. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da zahtevku za vpis stavbe ugodi in podrejeno, da jo odpravi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da pri Okrajnem sodišču v Ljubljani med strankama teče postopek za delitev in določitev pripadajočega zemljišča opr.št. N 72/2010. V sodnem postopku želi tožnica doseči, da bi ji sodišče določilo pripadajoče zemljišče h garaži in nadstrešku, ki je bil zgrajen brez ustreznih dovoljenj in v nasprotju z dogovorom med solastniki. Ker Okrajno sodišče ni pokazalo naklonjenosti takšni uzurpaciji, je tožnica očitno izbrala drugo pot, verjetno z namenom, da bi utrdila zahtevek v postopku N 72/2010. Podaja razlago pravil o gradnji na tujem svetu od veljavnosti Občega državljanskega zakonika in v času družbene lastnine, po katerih po njenem mnenju tožnica ni mogla postati lastnica nepremičnine. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka in sicer nagrade po odvetniški tarifi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po 4. točki četrtega odstavka 84. člena ZEN geodetska uprava z odločbo zavrne zahtevo za vpis stavbe v kataster stavb, če niso izpolnjeni drugi predpisani pogoji za izdajo sklepa o vpisu stavbe v kataster stavb. Prvostopenjski organ šteje, da ti, drugi pogoji niso izpolnjeni in sicer niso izpolnjene zahteve po drugem odstavku 22. člena Pravilnika. Ta določa, da mora zapisnik, ki se vodi v postopku izdelave elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, izkazati soglasje lastnika stavbe oziroma lastnikov vseh delov stavbe, da podatki o stavbi, načrt stavbe, etažni načrt, podatki o delih stavbe in o prostorih ter površini, ki so navedeni oziroma prikazani v elaboratu za vpis stavbe v kataster stavb, izkazujejo dejansko stanje stavbe in delov stavb v naravi.

8. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno štel, da soglasje lastnika stavbe ni izkazano. Po podatkih zemljiške knjige sta namreč solastnici nepremičnine ID znak parcela ... 433/1 tj. parcela št. 433/1 k.o. ... tožnica do 1/2 in A.A. do 1/2. Po prvem odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se domneva, da je lastnica oziroma lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. 8 člen SPZ pa določa, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače. Velja torej tkim. načelo "supercificies solo cedit", kar pomeni, da je vse, kar je nad ali pod zemljiščem in je z njim spojeno, last lastnika zemljišča. Zakon določa drugače le v primeru stavbne pravice (256. člen SPZ) ali etažne lastnine (105. člen SPZ), ki pa v danem primeru nista vpisani v zemljiško knjigo.

9. Upoštevaje citirane zakonske domneve velja, da sta (dokler se morda v za to predpisanem postopku ne dokaže drugače) solastnici nepremičnine tj. zemljišča ID znak ... 433/1 in vsega, kar je na tem zemljišču zgrajeno, osebi, ki sta vpisani v zemljiški knjigi. Tega, da naj bi bila lastnica objekta dejansko zgolj tožnica, ki zatrjuje, da je objekt št. 2120 zgradila sama z možem, v postopku vpisa stavbe v kataster stavb ni dopustno in ni mogoče dokazovati. Postopek vpisa stavbe v kataster ni postopek, ki bi bil namenjen ugotavljanju, kdo naj bi bil dejanski lastnik stavbe, torej dokazovanju dejstev in razreševanju sporov. Spori se rešujejo sporazumno ali v postopku pred rednimi sodišči. V geodetskem postopku pa geometer zgolj izdela elaborat stavbe, ki vsebuje predpisane obrazce in v katerih se povzamejo podatki o številki stavbe ali dela stavbe, stanovanja, poslovnega prostora, dejanski rabi, površini dela stavbe in o drugih okoliščinah, vsebovanih v obrazcih. Geodet v tem postopku ne ugotavlja in tudi ne sme ugotavljati, ali stanje v zemljiški knjigi ustreza dejanskemu in kdo naj bi bil "dejanski lastnik" (poleg zemljiškoknjižnega), ampak lahko izhaja le iz stanja iz zemljiške knjige. Kajti zakon določa, da se domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

10. Prvostopenjski organ je tako pravilno štel, da ne more upoštevati zgolj izjave oziroma soglasja tožnice, saj je ta glede na zemljiškoknjižne podatke zgolj solastnica nepremičnine, na kateri stoji objekt št. 2120, v tem postopku pa ni dovoljeno dokazovati drugače. Druga solastnica nepremičnine je A.A., ki soglasja ni dala. Solastnici nepremičnine (zemljišča), na katerem stoji objekt, torej nista soglašali, da podatki o stavbi, načrt stavbe, etažni načrt, podatki o delih stavbe in o prostorskih površinah izkazujejo dejansko stanje stavbe in delov stavb v naravi.

11. Kar se tiče ugovora tožnice, da je Pravilnik nezakonit, ker podzakonski akt ne more določati pravic in obveznosti, saj bi to lahko storil le zakon, sodišče ugotavlja, da navedeni akt ni nezakonit. Po mnenju sodišča Pravilnik s tem, ko za vpis stavbe v kataster določa soglasje solastnikov oziroma etažnih lastnikov o delih stavbe, prostorih stavbe in površini prostorov, ki so prikazani v elaboratu, ne določa pravice nobenega od (so)lastnikov, niti obveznosti drugega (so)lastnika. Ni namreč mogoče šteti, da je možnost, da eden od (so)lastnikov ne soglaša z ugotovitvami o neki površini, ali razporeditvi prostorov v stavbi, ali njihovo izmero oziroma da odvrne soglasje k temu, kršenje pravice drugega (so)lastnika, ki da naj bi imel pravico, da tako soglasje izposluje. Gre zgolj za nestrinjanje lastnikov o dejstvih in ne o pravicah.

12. Po osmem odstavku 81. člena ZEN mora geodetska uprava res pozvati investitorja gradnje, da po zaključku vseh gradbenih del vpiše stavbo v kataster, sicer se ta opustitev obravnava kot prekršek. Če investitor stavbe ne vpiše, lahko geodetska uprava sama poskrbi, da se izdela elaborat za vpis stavb v kataster in vpiše stavbo na stroške investitorja. Četudi bi bili solastnici nepremičnine ID znak ... 433/1 v prekršku, pa to ne vpliva na dejstvo, da se po 22. členu Pravilnika stavba lahko vpiše v kataster le, če obe soglašata o stavbi, načrtu stavbe, etažnem načrtu, podatkih o delih stavbe in o prostorskih površinah. Če ne soglašata, ima geodetska uprava res možnost, da ukrepa, kot določa osmi odstavek 81. člena ZEN, vendar pa tega ni dolžna storiti.

13. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnica lahko svoje navedbe, ki jih uveljavlja v tej tožbi tj., da naj bi objekt zgradila sama in sicer prvotno še v času veljavnosti ODZ, kasneje pa na družbeni lastnini, uveljavlja s tožbo pri rednem sodišču. Ne more pa z njimi uspeti v tem postopku, v katerem morata prvostopenjski organ in sodišče upoštevati zemljiškoknjižno stanje.

14. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), kar pomeni, da zahtevek tožnice za povrnitev stroškov ni upravičen.

15. Stroške za sestavo odgovora na tožbo je priglasila tudi stranka z interesom. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom. Zato je na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 potrebno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu. Na podlagi 163. člena ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. V odgovoru na tožbo z dne 21. 11. 2016 pa stranka stroškov ni konkretno specificirala, ampak je navedla le, da zahteva nagrado za postopek in DDV 22 %.1 1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013