Jedro

V tem primeru, ko družba sploh ni poslovala (kot navaja tožnik gre za mrtvo firmo) niti ni prejemal nobenih dohodkov, niti ni bil vključen v organiziran delovni proces delodajalca, niso podani vsi elementi delovnega razmerja. Ker upoštevaje navedeno tudi ni izpolnjen pogoj določen v prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1, tožnik ni upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 24. 6. 2019 in odločba tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 25. 3. 2019 ter da se ugotovi, da je tožnik upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 1. 7. 2014 dalje oziroma podrejeno od 3. 10. 2018 dalje. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun RS.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so očitno zakonodaja oziroma registri omogočali, da je bil lahko tožnik hkrati zavarovan po dveh osnovah. Pogodbo o zaposlitvi je res sklenil sam s sabo, saj je bil v funkciji direktorja in delavca v eni osebi, vendar pa je v točki III pogodbe navedeno, da je njegovo delovno mesto zastopanje podjetja. Tožnik je zastopal družbo v sodnih postopkih, kjer se je uveljavljalo odškodnino in vrnitev strojev zaradi 21. 9. 2010 opravljene deložacije iz prostorov, kjer se je dejavnost družbe opravljala, prav tako je do stečaja družbe na FURS vlagal bilance, letna poročila, DDV obračune in obračune plač, ki jih je tožnik predložil k pritožbi. Šlo je torej za delo v okviru pooblastil poslovodenja. Tožnik je bil tudi edini zaposleni v družbi, zato je tudi opravljal vsa druga potrebna dela. Dela poslovodenje in navadna vzdrževalna dela, ki jih je lahko opravljal navadni delavec, so se ves čas prepletala. Družba se je znašla v situaciji, ko je bil kljub sklenjenim pogodbam s poslovnimi partnerji za pranje perila, zaustavljen delovni proces. Ne drži, da tožnik nima plačanih prispevkov vse od leta 2006. Do septembra 2010 so bili vsi prispevki plačani. Razlog ustavitve izplačevanja delne invalidske pokojnine s 3. 7. 2014 je bila v ugotovitvi statusa poslovodne osebe in družbenika. Tožena stranka je namreč tožnika avtomatično, na podlagi Zakona o matični evidenci, prijavila v zavarovanje po podlagi 040. Leta 2014 je bila prijava dana za nazaj od leta 2011. V tem času pa je bila družba že v stanju t. i. mrtve družbe, saj svoje dejavnosti pranja perila ni opravljala. Tudi sedaj, ko je družba v stečaju, je iz naslova prispevkov dana prijava po osnovi 040. Do plačila prispevkov bo torej lahko še prišlo. Tožnik je pred sodiščem pogoj opravljanja dela dokazoval s tem, da je zastopal družbo v sodnih postopkih. Razlogovanje sodišča, da v tem primeru ne gre za delovno razmerje ampak za civilno pravno razmerje, tožnik ne sprejema. Tožnik je namreč izkazal, da je v družbi opravljal delo, katerega je bilo potrebno in možno opravljati glede na stanje družbe. Pogoj dela je bil izpolnjen in to ne glede na to, ali gre za delovnopravno ali civilnopravno pogodbo. Stališče sodišča, da tožnik dela v družbi ni opravljal, pomeni tudi kršitev pravice do dela kot človekove pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 24. 6. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 25. 3. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do izplačila delne invalidske pokojnine za čas od 1. 7. 2014 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 9. 6. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu 80 % in bolezni 20 % in mu je bila priznana pravica do dela, na katero je razporejen, to je komercialni tehnik s polovico polnega delovnega časa od 1. 3. 2006 dalje. Tožniku je bila za čas od 1. 9. 2009 dalje priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine. S 1. 6. 2011 je tožnik pridobil lastnost zavarovanca na podlagi družbeništva in poslovodstva gospodarske družbe A. d. o. o. S pravnomočno sodbo opr. št. VII Ps 481/2018 z dne 4. 6. 2018 je bilo odločeno, da se izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavi s 3. 7. 2014. 7. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine za čas po 1. 7. 2014 dalje. Tožnik je 17. 12. 2018 vložil zahtevo za izplačevanje delne invalidske pokojnine za čas od 1. 7. 2014 dalje. V tem času je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),2 ki v prvem odstavku 396. člena določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1),3 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Skladno s tretjim odstavkom istega člena lahko uživalci pravic iz prvega odstavka 396. člena pridobijo pravice po tem zakonu (torej po ZPIZ-2) le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo ZPIZ-1. Le-ta je v prvem odstavku 159. člena določal, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

8. Glede na navedeno določbo je ključen odgovor na vprašanje, ali je tožnik po 3. 7. 2014, torej po datumu, ko je bilo izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavljeno (sodba VII Ps 481/2018), pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

9. Kot to izhaja iz izpisa iz matične evidence M-1/M-2 v prilogah B/2 je bil tožnik v času od 1. 7. 2014 do 12. 6. 2019 vključen v zavarovanje po podlagi 001, torej na podlagi delovnega razmerja. Od 13. 6. 2019 pa je vključen v zavarovanje po podlagi 028, torej kot brezposelna oseba - prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni uspel dokazati, da je opravljal delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

11. Ne glede na to, da je bil tožnik v zavarovanje vključen po zavarovalni podlagi 001, torej na podlagi delovnega razmerja, je tožena stranka v predsodnem postopku štela, da je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot družbenik ter poslovodna oseba hkrati ter da nima plačanih prispevkov, s tem pa tudi ne izkazuje, da je dejansko opravljal delo po določbi zakona, s katero mu je bila priznana invalidnost. Tožena stranka se pri tem sklicuje na dopis FURS z dne 25. 10. 2018 in 29. 1. 2019 iz katerega izhaja, da zavezanec A. d. o. o. v stečaju, v obdobju od 30. 6. 2006 do 31. 12. 2018 nima predloženih REK-1 obrazcev in niso plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje, je sicer za presojo odločilna zavarovalna podlaga 001, vendar pa tudi v primeru, če bi se upoštevala zavarovalna podlaga 040 tožnik ni dokazal, da so bili plačani prispevki. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v drugi zadevi, ki jo navaja tudi sodišče prve stopnje,4 zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da se dejavnost sploh opravlja. S tem torej ni izpolnjen pogoj določen v že citiranem prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1. 12. V zvezi z zavarovalno podlago 001 (delovno razmerje) pa pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik 30. 6. 2014, tako v svojstvu delavca kot v svojstvu zakonitega zastopnika družbe sklenil pogodbo o zaposlitvi izključno z namenom pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja in ne z namenom dejanskega opravljanja dela in dejavnosti, za katere je bila družba ustanovljena. Kot to izhaja iz izpovedbe tožnika na naroku za glavno obravnavo v zadevi VII Ps 468/2015,5 je bilo podjetje v letih 2009 in 2010 blokirano, tako da tožnik ni mogel izdati REK obrazcev. Bil je nezaposlen, končal je na Zavodu RS za zaposlovanje. Ko je bila ugotovljena lastnost zavarovanca, so ga v bistvu postavili na mrtvo firmo. Firma nima tekočega računa, saj je bil ta izbrisan leta 2013. Podjetje je torej brez premoženja, brez poslovanja. Na vprašanje, ali je dobival kakšne dohodke iz podjetja je izpovedal, da jih ni dobival niti jih ni mogel dobivati, saj je podjetje blokirano. Podjetje ne posluje in nima premoženja. Da se je prijavil kot delavec pa naj bi mu bilo to svetovano na ZPIZ-u v B., saj naj bi bila ta prijava za njega ugodnejša kot pa, da je prijavljen po podlagi 040. V tem primeru, ko družba sploh ni poslovala (kot navaja tožnik gre za mrtvo firmo) niti ni prejemal nobenih dohodkov, niti ni bil vključen v organiziran delovni proces delodajalca, niso podani vsi elementi delovnega razmerja, kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje. Ker upoštevaje navedeno tudi ni izpolnjen pogoj določen v prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1, tožnik ni upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.

13. Tožnik je k pritožbi priložil plačilne liste oziroma obračune plač za čas od meseca julija 2014 do meseca januarja 2019 (priloga A/11). Ker so bili navedeni dokazi predloženi šele v pritožbenem postopku, jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožnik ni izkazal, da teh dokazov ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Glej Psp 579/2016 z dne 9. 2. 2017. 5 Zapisnik z dne 29. 8. 2016, ki se nahaja v prilogi C.