Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 389. člena ZFPPIPP, po katerem stečajni dolžnici pripada le znesek v višini minimalne plače, ki ne predstavlja stečajne mase, iz katere se plačujejo stroški stečajnega postopka. Tudi plačilo takse je strošek stečajnega postopka, zato je po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru pri presoji utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks treba izhajati iz sredstev stečajne mase, ne pa iz razpoložljivega dohodka stečajne dolžnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu predlagateljici naložilo, da mora dolžno sodno takso v znesku 1.344,00 EUR poravnati v 12 zaporednih mesečnih obrokih po 112,00 EUR, tako da prvi obrok zapade v plačilo 15. dan od pravnomočnosti tega sklepa, naslednjih enajst obrokov pa vsakega 18. dne v naslednjih mesecih. V preostalem delu je predlog predlagateljice za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila predlagateljica in navedla, da po 389. členu ZFPPIPP pripada stečajni dolžnici znesek v višini minimalne plače in ne more predstavljati stečajne mase, iz katere se plačujejo tudi takse, kot je taksa za nepravdni postopek. Pri presoji višine premoženja predlagatelja, bi bilo potrebno upoštevati le znesek, s katerim predlagatelj razpolaga, to je le znesek nad minimalno plačo za namene poplačila upnikov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da mesečni dohodek predlagateljice znaša 697,93 EUR in zato predlagateljica ne bi bila upravičena do socialne pomoči, če bi zanjo zaprosila (tretji odstavek 6. člena ZSVarPre). V nadaljevanju je presojalo še (v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-191-14-16) ali bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se predlagateljica preživlja. Z uporabo kriterija iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči je ugotovilo, da mesečni dohodek predlagateljice presega tudi dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,40 EUR in posledično predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo, odobrilo pa obročno plačilo takse.

5. Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 389. člena ZFPPIPP, po katerem stečajni dolžnici pripada le znesek v višini minimalne plače, ki ne predstavlja stečajne mase, iz katere se plačujejo stroški stečajnega postopka. Tudi plačilo takse je strošek stečajnega postopka, zato je po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru pri presoji utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks treba izhajati iz sredstev stečajne mase, ne pa iz razpoložljivega dohodka stečajne dolžnice.

6. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks naj sodišče prve stopnje ustrezno upošteva, da je predlagateljica umaknila predlog za začetek nepravdnega postopka za delitev nepremičnin.