Jedro

Če se zaplenjeno premoženje vrača kot odškodnina v obveznicah, pripadajo upravičencem obresti od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora nasprotna udeleženka Republika Slovenija vrniti dr. I.D. zaplenjeno premoženje, in sicer plačati vsakemu od štirih dedičev po 1/4 odškodnine v višini 159.190,19 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sklepa, v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitvi kazni zaplembe premoženja (ZIOOZP, Ur. l. RS, št. 49/99) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Uredba, Ur. l. RS, št. 84/99), z obrestmi od 27.12.1994 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, ki jih določa navedena uredba.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka je vložila revizijo proti drugostopenjskemu sklepu in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev glede teka obresti od prisojene odškodnine, in sicer naj se obračunavajo od pravnomočnosti odločbe o določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje. V reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno razlagali peti odstavek 3. člena ZIOOZP in sta nepravilno prisodili obresti že od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. S tem sta neupravičeno širili upravičenja, ki jih Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur. l. RS, št. 17/78 - 26/99) določa za neupravičeno obsojene osebe. Pravilna razlaga petega odstavka 3. člena ZIOOZP je, da se tek obresti prične od pravnomočnosti odločbe, s katero je odločeno o obliki in višini odškodnine, saj prej obresti praviloma ne morejo pričeti teči. Navedeno določilo je vendarle dovolj jasno, da morata biti izdani in pravnomočni tako odločba o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja kot tudi odločba o določitvi višine odškodnine v obveznicah Republike Slovenije. To je razumljivo in smiselno ob dejstvu, da se odškodnina določa po vrednosti na dan izdaje odločbe o določitvi višine odškodnine. Še natančneje je razviden namen zakona, kdaj pričnejo teči obresti, iz uredbe, kjer je predpisan postopek pripisa teh obresti k odškodnini, navedeni v pravnomočni odločbi o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in o določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-156/99-12 res podalo mnenje o tem, kako je treba razlagati določbo petega odstavka 3. člena ZIOOZP, torej ne gramatikalno. Po tem mnenju sta se ravnali nižji sodišči. Toda ni prezreti, da je Ustavno sodišče odločalo o skladnosti popolnoma drugega določila, in sicer 145.c člena ZIKS, ki ga primerja z drugim odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91-I - 65/98), ko se premoženje vrača v naravi. ZIKS predpisuje v 145.a členu uporabo določb 3. poglavja ZDen, kamor spada tudi določba 44. člena ZDen. To pomeni, da se vrednost premoženja, ki ga ni možno vrniti v naravi in za katerega se določa odškodnina po kriterijih, ki jih predpisuje ZDen, šele ugotavlja in določi z odločbo nepravdnega sodišča o višini odškodnine v obveznicah Republike Slovenije. V tovrstnih postopkih se torej lahko sploh prične obravnavati zahtevek upravičencev šele, ko predložijo pravnomočno odločbo o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Višina odškodnine za zaplenjeno premoženje, ki ga ni moč vrniti v naravi, pa se določa po stanju ob zaplembi in ob upoštevanju njegove vrednosti ob izdaji odločbe o odškodnini (prvi odstavek 44. člena ZDen). Zakonski tekst petega odstavka 3. člena ZIOOZP, ki specialno ureja obrestovanje obveznic RS, torej jasno citira obe odločbi, zato je možna edino razlaga in razumevanje, da se predpostavljata v teh postopkih in primerih obe odločbi, pri čemer pa lahko tečejo obresti šele od ugotovitve vrste in višine odškodnine naprej, saj je ugotovljena po vrednosti na dan izdaje te odločbe.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. RS, št. 30/86) vročena predlagateljem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je v revizijski fazi postopka sporno le vprašanje, kdaj začnejo teči obresti iz petega odstavka 3. člena ZIOOZP, ali od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja ali šele od dneva pravnomočnosti odločbe o določitvi odškodnine v obliki obveznic Republike Slovenije. Sporna zakonska določba se glasi: "Za čas od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje do izdaje obveznic pripadajo upravičencem obresti v višini, ki velja za vloge na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev. Te obresti se pripišejo odškodnini, navedeni v pravnomočni odločbi". Citirano zakonsko besedilo je sporno zato, ker je v njem pri opredelitvi začetka teka obresti beseda odločba navedena v ednini, dejansko pa sta za vrnitev zaplenjenega premoženja potrebni dve odločbi, najprej odločba o razveljavitvi kazni o zaplembi premoženja, o čemer odloča sodišče v kazenskem postopku, nato pa še odločba o obliki vrnitve oziroma določitvi odškodnine, o čemer odloča sodišče posebej v nepravdnem postopku. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču obeh nižjih sodišč in tudi stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. U-I-156/99-12 z dne 15.11.2001, da je odločilen datum pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ker je s tem dnem neupravičeno obsojenemu priznana pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma nastane s tem dnem obveznost zavezanca za njegovo vrnitev. Kljub slovnični nejasnosti spornega besedila je iz njega jasno razvidno, da upravičencem pripadajo obresti že od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do izdaje obveznic. Višina teh obresti je določena z višino obresti za vloge na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev. Določeno je tudi, da se te obresti pripišejo odškodnini, ki je navedena v pravnomočni odločbi. Ker se višina odškodnine po tretjem odstavku 145. člena ZIKS določi po stanju premoženja v času zaplembe in po vrednosti v času izdaje sklepa o vrnitvi, obresti pa se tej glavnici pripišejo, je jasno, da odškodnina za zaplenjeno premoženje ne zajema le vrednosti samega premoženja, ampak tudi odmeno za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja, ker je upravičenec pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja pridobil že s pravnomočnostjo odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, do odločitve o višini denarne vrednosti zaplenjenega premoženja pa lahko ne glede na ravnanje upravičenca pride znatno kasneje (v obravnavani zadevi gre za čas od 27.12.1994 do 21.3.2002). Če bi obveljalo stališče nasprotne udeleženke, bi postala določba petega odstavka 3. člena ZIOOZP nesmiselna, saj predvideva tek specialno določenih obresti od pravnomočnosti odločbe do izdaje obveznic; te so bile po 3. členu uredbe izdane 1.2.2001, odločba o odškodnini pa je postala pravnomočna 18.6.2003. Revizijsko sodišče se zato pridružuje stališču Ustavnega sodišča, da je zakonodajalec z drugim in kasnejšim zakonom (ZIOOZP) upravičencem za obdobje od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do izdaje obveznic priznal neke vrste nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja. ZIKS tako določa odškodnino v višini vrednosti zaplenjenega premoženja, ZIOOZP pa še neke vrste odškodnino za škodo zaradi neuporabe denarne odškodnine, do katere je neupravičeno obsojeni pridobil pravico že z dnem pravnomočne odločitve o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. S tako ureditvijo je vsaj delno uravnotežen položaj upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v obliki denarne odškodnine s položajem upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi, saj slednji lahko za obdobje od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do vrnitve tega premoženja na podlagi noveliranega 145.a člena ZIKS uveljavljajo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja tega premoženja. Hkrati je trenutek pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja glede uveljavljanja pravic v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja primerljiv s trenutkom uveljavitve ZDen z zvezi s pravicami iz drugega odstavka 72. člena ZDen.

Revizija izpodbija stališče obeh sodišč o datumu začetka teka obresti z več razlogi, ki so pravno zmotni. Zavzema se za enak način obrestovanja obveznic za odškodnine, ki so določene v denacionalizacijskem postopku, in obveznic za odškodnine, ki so določene v nepravdnem postopku pri sodišču za neupravičeno zaplenjeno premoženje. Pri tem trdi, da je treba uporabiti 44. člen ZDen, ker nanj odkazuje 145.a člen ZIKS. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena zakonska določba napotuje le na smiselno uporabo 3. poglavja ZDen, da pa tudi smiselna uporaba sedmega odstavka 44. člena ZDen v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Sporno vprašanje obrestovanja obveznic je tako za denacionalizacijske upravičence kot za upravičence po ZIKS urejeno različno, in sicer v dveh specialnih zakonih, za prve v Zakonu o slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS, Ur. l. RS, št. 7/93 in 48/94), za druge pa v ZIOOZP. Kasnejša in specialna ureditev obrestovanja obveznic v ZIOOZP onemogoča predlagano uporabo 44. člena ZDen. Ob tem revizijsko sodišče omenja, da je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-144/97 z dne 21.1.1999 (s katero je odpravilo 13. člen Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnine, za katere je zavezanec SOD) med drugim poudarilo, da pravnomočnost denacionalizacijskih odločb ni odločilna za začetek izplačevanja obresti, ker je ta začetek posebej določil drugi odstavek 7.b člena ZSOS. Končno revizijsko sodišče še dodaja, da zahteva za uravnoteženje položajev vseh upravičencev do poprave povojnih krivic tudi sicer ne pomeni popolne izenačitve njihovih položajev glede na različno pravno naravo njihovih zahtevkov, kot je že večkrat v svojih odločbah poudarilo tudi ustavno sodišče, vendar pa sta za uveljavljanje pravic primerljiva trenutek pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja in trenutek uveljavitve ZDen.

Revizijsko stališče nasprotne udeleženke, da šele odločba nepravdnega sodišča določi višino odškodnine in da gredo zato upravičencu obresti šele od pravnomočnosti te odločbe, izhaja iz zmotnega izhodišča, da so obravnavane obresti del zamudnih obresti. Narava obravnavanih obresti je neke vrste odškodnina ali nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja za obdobje po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, zato podlaga za njihovo prisojo ni v zamudi zavezanca za plačilo denarne vrednosti zaplenjenega premoženja.

Zmotno je tudi revizijsko sklicevanja na 2. člen uredbe, saj je v njej določeno, kaj pomeni beseda odločba, ki se uporablja v uredbi, ne pa v zakonu. Tudi sicer uredba kot podzakonski predpis ne more omejiti pravic, ki so določene v zakonu.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP in četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo neutemeljeno revizijo nasprotne udeleženke.