Jedro

Tožnica je ves čas postopka zahtevala in v predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tožbe navajala vrednost 13.808,57 EUR, ki vključuje DDV, česar toženka ni prerekala vse do pritožbe, čeprav je sporni račun tudi sama večkrat citirala (npr. odgovor na dopolnitev tožbe) in je tako s svojimi pritožbenimi trditvami glede neupravičeno zahtevanega plačila DDV prepozna.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa sta solidarno povrniti pritožbene stroške tožeči stranki v višini 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 2.754,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 do dne plačila ter 64,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2020 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 64,00 EUR od 1. 1. 2020 do dne 4. 3. 2020 (II. točka izreka) in naložilo toženi stranki in stranskemu intervenientu, da sta solidarno dolžna tožeči povrniti 37 % njenih potrebnih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti 63 % njunih potrebnih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožena stranka (in sicer zoper I. točko izreka) ter stranski intervenient na njeni strani iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka. Stranski intervenient se je pritožil zoper sodbo v delu, v katerem toženka ni uspela. Priglasila sta pritožbene stroške.

3. Na vsako od pritožb je odgovorila tožeča stranka, ki je navedla, da sta neutemeljeni in višjemu sodišču predlagala, da ju zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške za vsak odgovor na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da se je zgodila nesreča na avtocesti in je bila tožeči stranki kot podizvajalki DARS d.d., ki sicer upravlja z avtocestami v Republiki Sloveniji, naročena intervencija za odstranitev posledic prometne nesreče. Toženka ni bila odgovorna za prometno nesrečo, potrebovala pa je storitev reševanja vozila in tovora s kraja prometne nesreče, kar je izvedla tožnica kot pogodbena izvajalka DARS d.d. Povzročitelj nesreče je imel odgovornost zavarovano pri stranskem intervenientu na strani toženke. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka prišla na kraj nesreče in izvedla intervencijo. Sporno pa je bilo ali si je v izstavljenem računu obračunala preveliko število opravljenih ur po previsokih cenah.

6. Tožnica je zatrjevala, da je opravila naročeno storitev po cenah, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena. Toženka pa se je plačilu celotnega računa upirala, saj naj bi tožeča stranka pretiravala tako pri obsegu izvedenih storitev kot tudi pri zaračunanih cenah za posamezno storitev in s cenikom naj ne bi bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in postavljenem izvedencu cestnoprometne stroke ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena s cenikom DARS d.d. Prav tako je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je celotna cena za intervencijo znašala 9.147,56 EUR, in da je tožena stranka ozr. zanjo stranski intervenient nesporno že pred pravdo plačal znesek 6.393,50 EUR, in torej ostane za plačilo še 2.754,06 EUR. Tožeča stranka je namreč skupno zahtevala plačilo 13.808,57 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno materialno podlago iz 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja podjemno pogodbo.

8. Toženka je v pritožbi ponavljala svoje trditve, da je že v pripombah na izvedensko mnenje navajala, da so ista dela zaračunana tako pod postavko 3 in kot postavko 5. Sodišče prve stopnje naj bi v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega se s tem ugovorom niti ni ukvarjalo, kar ne drži, saj iz točke 56. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da izvedenec ni ugotovil večkrat zaračunanih del. Tega ni ugotovil ne v prvem mnenju (r. št. spisa 57), niti ne v dopolnitvi (r. št. spisa 70).

9. Tožena stranka je ugovarjala obračunu DDV v dosojenem znesku, saj naj tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ne bi zatrjevala, da zahteva tudi davek na dodano vrednost (DDV). Niti ni pojasnila, da je davčni zavezanec. Navedeno ne drži, saj iz računa, ki je bil priložen dopolnitvi tožbe (priloga A1) izhaja, da je vrednost storitve 11.318,50 EUR, skupaj z DDV 13.808,57 EUR in je tako tožnica že ves čas uveljavljala plačilo DDV. Prav tako je tožnica ves čas postopka zahtevala in v predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tožbe navajala vrednost 13.808,57 EUR, ki vključuje DDV, česar toženka ni prerekala vse do pritožbe, čeprav je sporni račun tudi sama večkrat citirala (npr. na l. št. 49, odgovor na dopolnitev tožbe) in je tako s svojimi pritožbeni trditvami glede neupravičeno zahtevanega plačila DDV prepozna (337. člen ZPP).

10. Tudi iz pritožbe stranskega intervenienta izhaja predvsem, da se upira plačilu DDV, saj je tožeča stranka pravna oseba, ki lahko na podlagi veljavne davčne zakonodaje uveljavlja odbitke DDV. Prav tako naj ne bi bilo vidno, da je DDV sploh zahtevala in naj bi izvedenec prekoračil okvir svoje naloge, ko ga je prištel. 11. Trditve stranskega intervenienta glede napačno dosojenega DDV-ja so prav tako kot toženkine prepozne, saj jih ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje (337.člen ZPP), čeprav je tožnica ves čas uveljavljala plačilo svoje storitve z obračunanim DDV in kot dokaz priložila račun (priloga A1), kjer je obračunala DDV. Tako je tudi izvedenec pravilno opravil svojo nalogo in je ni prekoračil. Glede obračuna DDV pa stranski intervenient ni konkretizirano oporekal izvedeniškemu mnenju, zato je z navedbami o napačnem izračunu prepozen. Poleg tega pa tudi ni jasno, kaj želi povedati s tem, da je tožnica upravičena le do razlike odškodnine in od te razlike obračunanega DDV, saj je sodišče prve stopnje (in tudi izvedenec) opravilo vse izračune z vključenim DDV (tako že plačan kot neplačan del).

12. Pritožbene trditve toženke in stranskega intervenienta glede izvršilnih stroškov v višini 64,00 EUR so neutemeljene, saj je na podlagi prvostopenjske delno ugodilne sodbe mogoče zaključiti, da je bil izvršilni postopek zoper toženo stranko potreben in utemeljen ter zato tožeči stranki pripadajo izvršilni stroški, ki so ji nastali zaradi tega (155. člen ZPP).

13. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev, je pritožbi zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka in stranski intervenient na njeni strani, ki vsak s svojo s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške, morata pa solidarno tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke (pritožbeno sporna vrednost predmeta je bila 2.754,00 EUR) tako znašajo 250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj torej (ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR) 186,66 EUR in ker je vložila dva odgovora na pritožbi toženke in intervenienta na njeni strani, to skupaj znese 373,32 EUR.