Jedro

Niso dovoljeni t. i. informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njegova izvedba dala podlago za trditve. S predlaganjem dokaza in z njegovo izvedbo stranka ne more nadomestiti trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 180093/2010 z dne 10. 12. 2010, razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, in v delu glede stroškov upnika, ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 8 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 227,80 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamuda dalje do plačila.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožba zmotno meni, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez naroka, zaradi česar je podana bistvena kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopek v sporih majhnih vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Tožeča stranka mora tako v tem postopku navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena v odgovoru na tožbo, vsaka stranka pa ima možnost vložiti še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v vlogi nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Kasneje navedena dejstva in predlagani dokazi se ne upoštevajo. To pomeni, da tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo, tožeča stranka na tem naroku svojih dejanskih navedb ne bi mogla in smela dopolnjevati.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi podjemne pogodbe (1), in sicer je tožena stranka pri tožeči stranki naročila popravilo osebnega vozila, znamke ... reg. št. …, kar izhaja iz priložene naročilnice (priloga A1). Zahtevek tožeče stranke je zavrnilo z obrazložitvijo, da le ta ni dokazala, da so bile zaračunane storitve sploh naročene in opravljene, niti da so bile povezane z naročenim popravilom vozila.

8. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je bilo vozilo, ki ga je sprejela v popravilo, neizpravno. V kolikor je želela naročilo izpolniti, je morala opraviti pregled in popravilo oziroma zamenjavo nedelujočih oziroma pomanjkljivo delujočih elementov vozila, kar je tudi storila. Ta dejanja se imenujejo servis vozila. Zato vsa na računu (priloga A2) specificirana opravila predstavljajo opravo naročene storitve odprave napak vozila. Tožena stranka je potrebnosti izvedenih del za odpravo napake oporekala. Trdila je,da je naročila le popravilo vozila, tožeča stranka pa ni pojasnila, ali so vse zaračunane storitve sploh bile v vzročni zvezi z odpravo napak vozila, ki so bile razlog popravila (pomanjkanje moči motorja in kajenje avtomobila) in zakaj. Tožeča stranka je na takšne trditve odgovorila, da vsa na računu specificirana opravila skupaj predstavljajo opravo storitve poprave napak vozila, ter v potrditev teh trditev predlagala zaslišanje njenih zakonitih zastopnikov. V pritožbi očita sodišču prve stopnje, da teh dokazov ni izvajalo.

9. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče v skladu z določbo 287. člena ZPP ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi (glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, stran 611). Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že zatrjevana. Zato je nedovoljen t. i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. S predlaganjem dokaza in z njegovo izvedbo stranka ne more nadomestiti trditvene podlage. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da ob pomanjkljivi, pavšalni trditveni podlagi sodišče ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov. Tožeča stranka bi morala za utemeljenost svojega zahtevka konkretno navesti, kakšna je bila vzročna zveza med odpravo napake, zaradi katerega je bilo vozilo pripeljano, in opravljenimi in zaračunanimi deli, torej zakaj je bilo posamezna dela iz računa potrebno izvesti za izpolnitev naročila tožene stranke (primerjaj 212. člen in prvi odstavek 7. člena ZPP). Tega pa ni storila. Ob navedenem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala.

10. Prav tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava, in sicer 633. člena OZ, ki ureja podjemnikovo odgovornost za napake. V predmetni zadevi ne gre za vprašanje nepravilne izpolnitve, to je izpolnitve z napakami, ki bi jih tožena stranka očitala tožeči, temveč za vprašanje, ali je bilo vse opravljeno delo sploh naročeno oziroma potrebno za popravilo vozila. Zato določbe o grajanju napak v dani dejanski situaciji niso uporabljive.

11. Ker torej na podlagi trditev, ki jih je tožeča stranka podala, ni mogoče zaključiti, da so bila vsa vtoževana dela potrebna za odpravo napak vozila oziroma če ne vsa, katera od teh so bila, se odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, izkaže kot pravilna.

12. Pritožbene navedbe so tako neutemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker glede na gornje ugotovitve niso več odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je popravilo kakšne stvari, naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).