Jedro

Pri ponovnem odločanju na podlagi sodbe sodišča, je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča izraženim v sodbi in pripombe glede postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za turizem in gostinstvo z dne 12.11.1992 odpravi.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 1.10.1992 toženi stranki naložilo, da odloči o pritožbi tožnika proti odločbi prvostopnega organa z dne 9.12.1991. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi in odločila, da se odpravi odločba prvostopnega organa z dne 9.12.1991, s katero je bil zavrnjen zahtevek za izdajo obrtnega dovoljenja s predmetom poslovanja "kava-bar" (točka 1 izreka). Obenem je odločila, da se vloženi zahtevi ugodi in se izda obrtno dovoljenje s predmetom poslovanja "kava-bar" v poslovnem prostoru ... V obrazložitvi navaja, da je iz dokumentacije spisa razvidno, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo obrtnega dovoljenja po 89. členu obrtnega zakona. V ponovnem postopku bi organ prve stopnje moral le preveriti, ali so izpolnjeni pogoji glede varstva pred hrupom, neupravičeno pa je razširil zadevo z odločanjem o poslovnih prostorih in tozadevnih adaptacijah, s čimer je prekoračil naročilo tožene stranke.

Tožnica v tožbi uveljavlja pritožbene razloge kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in tudi izpodbijana odločba ji je bila vročena šele na izrecno zahtevo. Tožena stranka tudi ni sledila sodbi naslovnega sodišča, da je potrebno natančno navesti poslovni prostor, kjer naj bi se opravljala dejavnost in določiti pogoje za opravljanje dejavnosti "kava-bar". Tej zahtevi bi morala slediti tudi zato, ker je del nepremičnine prodal. V posesti in lasti je obdržal le tisti del objekta, ki je zgrajen za opravljanje dejavnosti disco kluba - poslovna hiša. To je danes enoten objekt, ki je bil zgrajen iz nekdanjih dveh objektov, od katerih so ostale le nekatere nosilne stene. En objekt je bil skedenj in že laiku je znano, da tako obsežnih del ni mogel in ni smel opravljati samo na podlagi priglasitve del, saj je šlo za dela, za katera je potrebno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Tožena stranka ni ugotavljala, če so v tistem delu objekta, kjer namerava opravljati dejavnost, gradbena dela opravljena na podlagi gradbenega dovoljenja. Nedopustna in na škodo tožeče stranke je dopustitev zlorabe inštituta molka upravnega organa, ko so priglašena dela takšnega značaja, da jih ni mogoče opraviti na podlagi priglasitve. Poleg tega je opravil mnogo več del, kot je navedeno v priglasitvi. Da je to točno, izhaja iz ukrepov inšpekcijskih služb. Prizadeta stranka je v lokalu, ki ga imenuje "kava-bar", opravljala dejavnost disco kluba in predvajala hrupno glasbo v nočnem času, kar je razvidno iz zapisnika o izvedbi meritev v bivalnem okolju z dne 14.6.1991. Za predvajanje takšne glasbe bi morala zaprositi za posebno dovoljenje, ki ga izda občinski upravni organ za notranje zadeve, za kar bi morala dati soglasje tudi tožnica kot soseda. Takšnega soglasja tožnica iz zdravstvenih razlogov ne more dati. Zaradi prekomernega hrupa je tožnica že 32 krat prosila za intervencijo postajo milice in občinski sodnik za prekrške je obravnaval 46 predlogov proti prizadeti stranki. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter na podlagi 63. člena ZUS odloči o zadevi tako, da potrdi odločbo organa prve stopnje z dne 9.12.1991, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov. Obenem predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero se prepoveduje predvajati glasbo v objektu do dokončnosti postopka za pridobitev obrtnega dovoljenja.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Izpodbijana sodba je v skladu z napotili sodbe. Pristojni upravni organ je na podlagi priglasitve del izdal ustrezno potrdilo in s tem je glede poslovnega prostora izpolnjen bistveni pogoj za izdajo obrtnega dovoljenja. Po ugotovitvah organa druge stopnje je tožnici zagotovljeno tudi ustrezno varstvo pred hrupom, zato ni ovir, da obrtno dovoljenje ne bi bilo izdano.

Tožba je utemeljena.

S sodbo naslovnega sodišča z dne 1.10.1992 je bilo toženi stranki naloženo, da odloči o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa z dne 9.12.1991, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo obrtnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti "kava-bar", ker za poslovne prostore, ki se nahajajo v objektu, kateri je bil pred preureditvijo gospodarski objekt - skedenj, ni predložil uporabnega dovoljenja. Eden izmed zakonitih pogojev za izdajo obrtnega dovoljenja za navedeno dejavnost je poslovni prostor (5. točka 1. odstavka 89. člena obrtnega zakona, Uradni list SRS, št. 35/88, 24/80). Po stališču sodišča v citirani sodbi je ta pogoj izpolnjen, če je poslovni prostor na novo zgrajen ali z adaptacijskimi deli preurejen, če je poslovni prostor zgrajen oziroma preurejen v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, kar se dokazuje z uporabnim dovoljenjem ali z odločbo o dovolitvi priglašenih del (pred 20.6.1990 pa s potrdilom), pri čemer je pomembno, ali so bila v določenem poslovnem prostoru adaptacijska dela opravljena v skladu s priglasitvijo. Ker je iz predloženih upravnih spisov izhajalo, da je prizadeta stranka celotno adaptacijo obeh stavb izvajala na podlagi priglasitev in potrdil, pri čemer se je izrecno sklicevala na potrdilo z dne 24.8.1989, je po stališču sodišča v sodbi pomembno, v katerem točno določenem prostoru želi opravljati dejavnost "kava-bar" in glede na tako določeni prostor ugotoviti, ali je bil adaptiran v skladu s priglasitvijo in potrdilom z dne 24.8.1989. Če je priglasila adaptacijska dela in je pristojni organ izdal potrdilo o priglasitvi, oziroma če potrdila v določenem roku ni zavrnil, se je po izrecni določbi 5. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih prostorov v prostor, veljavni do 20.6.1990 (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS, št. 26/90) štelo, da so dela dovoljena. Za vsa dela izvedena v skladu s takšno priglasitvijo, lokacijsko dovoljenje po takrat veljavnih predpisih ni bilo potrebno, kar je potrebno upoštevati pri ugotavljanju pogojev iz 5. točke 1. odstavka 89. člena obrtnega zakona. Uporabno dovoljenje se namreč ne izda v primeru, ko po določbah 2. odstavka 74. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/89) ni potrebno gradbeno dovoljenje, to pa posamezniku ni potrebno pridobiti, če gre za dela, za katera ni predpisano lokacijsko dovoljenje.

Po 62. členu zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju ZUS) je organ v ponovnem odločanju na podlagi sodbe vezan na pravno mnenje sodišča in pripombe, ki se nanašajo na postopek. Tožena stranka je v izpodbijano odločbo sicer v glavnem povzela razloge navedene sodbe in tudi izrecno navaja, da je vezana na pravno mnenje in pripombe sodišča, vendar po presoji sodišča, sprejeta odločitev ni v skladu s pravnim mnenjem izraženim v citirani sodbi. Po stališču sodišča v sodbi je bilo potrebno ugotoviti, v katerem točno določenem prostoru želi opravljati dejavnost "kava-bar" in glede na tako določeni prostor ugotoviti, ali je bil adaptiran v skladu s priglasitvijo in potrdilom z dne 24.8.1989, ker je od te okoliščine odvisno ali ima poslovni prostor.

Tožena stranka je o zadevi meritorno odločila, vendar iz podatkov spisa ni razvidno, da bi o navedeni odločilni dejanski okoliščini sploh izvedla kakšen dokaz, čeprav se sklicuje na določbo 1. odstavka 242. člena ZUP. Zaključila je le, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo obrtnega dovoljenja po 89. členu obrtnega zakona. Toda za tak dejanski zaključek, tožena stranka ne navaja konkretno ugotovljenega dejanskega stanja glede poslovnega prostora, kar je bilo s sodbo izrecno naloženo. Prav tako iz odločbe ni razvidno, na podlagi česa je zaključila, da so izpolnjeni pogoji glede varstva pred hrupom, čeprav je tožnica ves čas uveljavljala ta ugovor. Ostalih pogojev iz 89. člena zakona, ki naj bi bili izpolnjeni pa niti ne omenja. Ker tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja in pripomb sodišča, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 62. člena ZUS. Poleg tega izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka samo pavšalno navaja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 89. člena obrtnega zakona za izdajo obrtnega dovoljenja, ne da bi sploh navedla ugotovljeno dejansko stanje (2. odstavek 209. člena ZUP).

Upoštevajoč sodbo sodišča bo torej tožena stranka morala bodisi sama postopek dopolniti in odpraviti vse naštete pomanjkljivosti, če pa bo spoznala, da bi navedene pomanjkljivosti hitreje in ekonomičneje odpravil organ prve stopnje, pa bo morala postopati v skladu z določbo 2. odstavka 242. člena ZUP. Če bo tožena stranka sama ugotavljala dejansko stanje in ugotovila, da ima poslovni prostor za želeno opravljanje dejavnosti, bo morala tudi ugotoviti in oceniti ali so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji za izdajo obrtnega dovoljenja iz 1. odstavka 89. člena obrtnega zakona. Ugotovljeno dejansko stanje bo morala navesti v odločbi in odločbo obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti (2. odstavek 209. člena ZUP). V primeru, če bo sama izvajala ugotovitveni postopek, bo morala vsem strankam tudi omogočiti sodelovanje v postopku.

Sodišče še pripominja, da je neutemeljen očitek tožene stranke, da je organ prve stopnje neupravičeno ocenjeval ali ima poslovne prostore. Točno je sicer, da se organ prve stopnje v ponovnem odločanju mora ravnati po odločbi organa druge stopnje, vendar to ne pomeni, da ni dolžan ugotavljati resničnega stanja stvari (7. člen ZUP), čeprav na posamezno odločilno okoliščino v odločbi ni bil opozorjen. Pri izdaji obrtnega dovoljenja mora namreč upravni organ ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja. Med pogoje za dejavnost "kava-bar" spada tudi popolno ugotovljeno dejansko stanje glede poslovnega prostora. Na to bi tožena stranka morala sama opozoriti v svoji odločbi, na katero se sedaj sklicuje. Ker tega ni storila, je na to izrecno opozorilo sodišče v sodbi št. U 260/91 z dne 22.9.1991. Organ prve stopnje torej ni samo bil upravičen, ampak je bil dolžan ugotoviti dejansko stanje glede poslovnega prostora.

Ker je dejansko stanje o odločilnih dejanskih okoliščinah nepopolno ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila postopka, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena ZUS. Zato je sodišče tožbi ugodilo in sporno odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Sodišče namreč ni moglo ugoditi predlogu tožeče stranke in o zadevi odločiti meritorno na podlagi 63. člena ZUS, ker sodišče lahko samo odloči o stvari le, če je popolno ugotovljeno dejansko stanje.

V upravnem sporu tudi ni mogoče uspešno uveljavljati novih dejstev in novih dokazov (1. odstavek 39. člena ZUS), zato sodišče v upravnem sporu tudi ne more odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe. Sicer pa se začasni sklep o zavarovanju v upravnem postopku lahko izda le v primerih in ob pogojih XVIII. poglavja ZUP.

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka nosi svoje stroške (61. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiške predpise.