Jedro

Delavec je upravičen do plače po dejanskem delu.

Pri odgovoru na vprašanje, ali lahko delodajalec zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev delavca, ki so bile izvršene v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati, je potrebno upoštevati naravo očitane kršitve. Če je ravnanje delavca, ki se mu očita v opozorilu, vezano na izvrševanje del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, ki je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati, mu delodajalec veljavne pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ne more zakonito odpovedati. Če pa to ravnanje delavca ni vezano na izvrševanje del po pogodbi o zaposlitvi, ki je prenehala veljati (če gre za kršenje splošnih obveznosti iz delovnega razmerja), pa takšno ravnanje delavca lahko predstavlja veljaven temelj za podajo opozorila in kasneje za redno odpoved (veljavne) pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - razveljavi v 2. in 3. odst. I. tč. izreka in se tožba v tem delu zavrže; - razveljavi v 4. odst. I., III. in IV. tč. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek: da se pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, sklenjena med pravdnima strankama, razveljavi (tč. I./1 izreka); da se ugotovi, da sta pravdi stranki 14. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z začetkom veljavnosti od 20. 7. 2009 za delovno mesto pomočnica direktorja, ki je razvrščeno v 55. plačni razred z izhodiščno bruto plačo 3.958,00 EUR (tč. I./2 izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti pisno pogodbo, ki vsebuje zgornje ugotovitve (tč. I./3 izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati razliko premalo izplačanih plač za obdobje od 20. 7. 2009 do 10. 4. 2011 v skupnem bruto znesku 51.053,17 EUR, in sicer za julij 2009 v bruto znesku 1.052,64 EUR, za avgust, september, oktober, november in december 2009 in januar 2010 v bruto znesku za vsak mesec bruto znesek 2.515,07 EUR, za mesece februar, marec, april, maj in junij 2010 za vsak mesec bruto znesek 2.511,90 EUR, za mesece julij, avgust, september, oktober in november 2010 za vsak mesec bruto znesek 2.496,48 EUR, za december 2010 bruto znesek 2.195,48 EUR, za januar 2011 bruto znesek 1.945,82 EUR, za februar 2011 bruto znesek 2.381,77 EUR, za mesec marec 2011 bruto znesek 2.525,77 EUR in za april 2011 bruto znesek 819,37 EUR; in je dolžna predhodno od vsakega posameznega meseca obračunati in odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska plače in sicer od zapadlosti, tj. od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (tč. I./4 izreka). Zavrnilo je tudi tožničin podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, sklenjena med pravdnima strankama, nična (tč. II. izreka). Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 11. 2010, podano iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2010, je razveljavilo. Ugotovilo je, da tožnici po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, podani iz krivdnega razloga dne 10. 3. 2011, pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje trajalo od 11. 4. 2001 dalje do 26. 3. 2012. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za ta čas priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in ji za ta čas obračunati plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, odvesti davke in prispevke na ustrezne naslove v skladu z zakonom in tožnici izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 5.900,00 EUR, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tč. III. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti znesek 973,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (tč. IV. izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe v tč. I./2, 3 in 4, III./2, 3 in 4 ter stroškovno odločitev, se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z veljavnostjo pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 in izplačilom razlike premalo izplačanih plač navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka glede vsebine tožničinega dela, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo neraziskano. Zmotno je ugotovilo, da je tožnica zahtevala razveljavitev navedene pogodbe o zaposlitvi. Takšen zahtevek je tožnica postavila za pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010. Glede pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 je zahtevala ugotovitev, da je sklenila to pogodbo za delovno mesto pomočnice direktorja in ne kot je navedeno v tej pogodbi (za področno svetovalko). Pri tem se je sklicevala na dogovor z direktorjem tožene stranke, ki izhaja iz 1. člena te pogodbe o zaposlitvi. Do navedenega dogovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnica je dejansko opravljala dela in naloge delovnega mesta pomočnice direktorice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih trditev in ni dokazno ocenilo izpovedb zaslišanih prič A.A. in A.B.. Z ozirom na navedeno je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved direktorja tožene stranke je neverodostojna. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da naziv „pomočnica direktorja“ pomeni zgolj izvrševanje pomoči direktorju tožene stranke. Tožnica je bila tudi zaposlenim predstavljena kot pomočnica direktorja, kar izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče A.A.. A.B., ki je imela sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto namestnice direktorja, je v obdobju od marca 2010 do januarja 2011 opravljala dela in naloge generalne sekretarke RS na A.. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima delavec pravico do plačila za dejansko opravljeno delo in da plačilo za delo ni odvisno od formalne sistemizacije delovnega mesta (glej odločbo VS RS opr. št. VIII Ips 18/199 in odločbo VDSS, opr. št. 746/2011 in Pdp 1630/2002). Vodja sektorja enote, v katero je bilo razporejeno delovno mesto „področni svetovalec“, je na ocenjevalni list navedel, da tožnica v letu 2010 ni opravljala del in nalog s tega področja. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po reintegraciji in izplačilu odškodnine tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin in interesov pravdnih strank glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka ni podala predloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodni razvezi, zato je sodišče prve stopnje s takšno svojo odločitvijo bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Tožnica je v sporu le z direktorjem tožene stranke, z ostalimi zaposlenimi pa ni v konfliktnem odnosu. Sodišče prve stopnje ni izvedlo potrebnih dokazov in ni ugotovilo, kateri so tisti razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožnici je odmerilo odškodnino v prenizkem znesku, ker ni upoštevalo uveljavljene sodne prakse, ki določa merila za odmero odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožnica še vedno nima službe. Preživlja dva mladoletna otroka. Na trgu je presežek ekonomistov. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo tožničinega zdravstvenega stanja. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo zgolj plačilo stroškov postopka, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov, povezanih z zahtevkom na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in izplačilom premalo izplačanih plač. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni mogla veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker sta bili podani opozorili v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi, materialnopravno napačen. Takšno stališče je zmotno zlasti tudi ob ugotovitvi, da se narava tožničinega dela ni spremenila. Če se pogodba o zaposlitvi spremeni in sklene nova, to ne spreminja dotedanjih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se ne nanaša na pogodbo o zaposlitvi, ampak na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici se v opominu očita kršitev pogodbe o zaposlitvi, ki ima glede njene obveznosti povsem enake določbe kot prejšnja. Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VS RS) se do navedenega vprašanja še ni opredelilo, je pa odločilo, da so dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev, katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, vezane predvsem, ne pa izključno, na delovni proces in so povezane z naravo dela delavca (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008 in VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011). Navedeno pomeni, da kršitve niso vezane na pogodbo o zaposlitvi, temveč na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, ki so določene tako s pogodbo o zaposlitvi, kakor tudi z drugimi akti. VS RS je nadalje odločilo, da se, pri presoji utemeljenosti krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne upošteva zgolj dejstvo, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec za predhodno kršitev pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, pač pa tudi druge okoliščine v zvezi z delavčevim delom in kršitvijo (glej sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 172/2011 z dne 6. 2. 2012). Institute delovnega prava je treba presojati z vidika vzajemnega pogodbenega odnosa med delavcem in delodajalcem. Temeljno izhodišče je, da mora delavec v tem odnosu delati po navodilih in pod nadzorom delodajalca. S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ni mogoče omejiti pravic delodajalca, ki so bile pridobljene v času trajanja pogodbenega odnosa z delavcem in ki imajo podlago v predpisih. S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, pravdni stranki nista spremenili istovetnosti obligacijsko-pravnega razmerja.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala razveljavitev (podredno ugotovitev ničnosti) pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010. Hkrati je zahtevala, da se ugotovi, da sta pravdni stranki 14. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja, ki je razvrščeno v 55. plačni razred z izhodiščno bruto plačo 3.958,00 EUR. Od tožene stranke je zahtevala izročitev pogodbe o zaposlitvi s takšno vsebino in izplačilo razlike premalo izplačanih plač za obdobje od 20. 7. 2009 do 10. 4. 2011. Predmet obravnave v tem individualnem delovnem sporu je tudi presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici.

Sodišče prve stopnje je tožničine zahtevke, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 in z dne 15. 11. 2010, zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica dne 14. 7. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi za področno svetovalko, kot je navedeno v tej pogodbi in da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010 veljavno sklenjena. Tožničinemu zahtevku na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2010 pa je ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici opozorili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010 podala v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009. Z ozirom na porušeno zaupanje med pravdnima strankama je odločilo, da tožnici delovno razmerje preneha s sodno razvezo. Tožnici je prisodilo odškodnino po 118. členu ZDR v višini 5.900,00 EUR.

Odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010 (tč. I./1 izreka) in o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev ničnosti te pogodbe o zaposlitvi (tč. II. izreka) tožnica v pritožbi ne izpodbija, zato je ta odločitev sodišča prve stopnje že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta pravdni stranki dne 14. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja, ki je razvrščeno v 55. plačni razred z izhodiščno bruto plačo 3.958,00 EUR. Sodna praksa in pravna teorija sta namreč že večkrat zavzeli stališče, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno tožbo (glej sklep VS RS, opr. št. II Ips 90/1999 z dne 16.12.1999 in sodbo, opr. št. II Ips 17/1998 z dne 23.12.1998). Pravni interes je torej pogoj za dopustnost ugotovitvene tožbe, je splošna procesna predpostavka, ki mora biti podana, da lahko sodišče vsebinsko odloča o utemeljenosti zahtevka. Zapisano drugače: če stranka ne izkaže pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ni izpolnjena procesna predpostavka, vsebovana v drugem odstavku 181. člena ZPP.

Tožbene trditve, s katerimi tožnica utemeljuje razloge za ugotovitev, da sta pravdni stranki dne 14. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja, ne utemeljujejo njenega pravnega interesa za takšen zahtevek, saj je v takšnem položaju možen dajatveni zahtevek, ki negira potrebo po ugotavljanju obstoja pogodbe o zaposlitvi z drugačno vsebino in ki ga nenazadnje tožnica uveljavlja (vtožuje razlike v plačah). Treba pa je tudi upoštevati, da je tožnica dne 15. 11. 2010 s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Glede te pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila veljavno sklenjena, zato je tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev oziroma ničnost zavrnilo. Tožnica te odločitve sodišča prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno, ne izpodbija. Z ozirom na navedeno lahko ugotovimo, da tožnica tudi nima pravnega interesa za zahtevek na izročitev pogodbe o zaposlitvi z navedeno vsebino. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka, pa tega tožnica (v tem delu) ni izkazala, je sodišče prve stopnje v posledici nepravilne uporabe materialnega prava glede tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta pravdni stranki dne 14. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja in na izročitev takšne pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo ter na podlagi 354. člena ZPP v povezavi z 274. členom ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo (prva alinea tč. I. izreka) Sodna praksa je zavzela stališče, da je delavec upravičen do plače po dejanskem delu (glej npr. sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 95/2009 z dne 17. 2. 2007 in sodbo VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009).

Tožnica je v tožbi (med drugim) trdila, da je ves čas trajanja delovnega razmerja opravljala dela in naloge, ki jih lahko primerjamo z delovnim mestom namestnika direktorja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaključilo, da tožnica ni opravljala dela, ki bi sodila v okvir navedenega delovnega mesta, pri čemer pa tega svojega zaključka ni obrazložilo. Tudi sicer ni ugotavljalo okoliščin glede vsebine tožničinega dela, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo neraziskano, kar je terjalo razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vtoževane razlike v plačah (tč. I/4 izreka izpodbijane sodbe).

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2010. Ugotovilo je, da je tožena stranka opozorili (prvo z dne 5. 7. 2010 in drugo z dne 16. 8. 2010) tožnici podala v času, ko je med pravdnima strankama veljala prejšnja pogodba o zaposlitvi (z dne 14. 7. 2009). Zavzelo je stališče, da (v opozorilu) očitane kršitve, ki jih je tožnica storila v času, ko je imela s toženo stranko sklenjeno staro pogodbo o zaposlitvi, ne morejo nuditi podlage za zaključek, da je bila tožnica opozorjena na možnost redne odpovedi nove pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja. Z ozirom na navedeno je zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena 15. 11. 2010, ki je bila izdana dne 10. 3. 2011, ni zakonita. Takšen zaključek sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča preuranjen.

Pri odgovoru na vprašanje, ali lahko delodajalec zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev delavca, ki so bile izvršene v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati, je potrebno upoštevati naravo očitane kršitve. Če je ravnanje delavca, ki se mu očita v opozorilu (oziroma kasnejši redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga), vezano na izvrševanje del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, ki je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati, mu delodajalec veljavne pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ne more zakonito odpovedati. Če pa to ravnanje delavca ni vezano na izvrševanje del po pogodbi o zaposlitvi, ki je prenehala veljati (če gre za kršenje splošnih obveznosti iz delovnega razmerja), pa takšno ravnanje delavca lahko predstavlja veljaven temelj za podajo opozorila in kasneje za redno odpoved (veljavne) pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje posledično ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki so pomembne za pravilno odločitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka na razveljavitev sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, njeni reparaciji in reintegraciji.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o utemeljenosti tožničinega zahtevka, ki se nanaša na vtoževane razlike v plačah in na sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2011, zato je po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v 4. odst. I., III. in IV. tč. izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi vse pravnoodločilne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o vtoževani razliki v plačah in sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na katere je pritožbeno sodišče tekom svoje obrazložitve že opozorilo (zlasti naj ugotovi, kakšna je bila vsebina tožničinega dela pri toženi stranki in če se le-ta dejansko ujema z nalogami, ki sodijo v opis del in nalog delovnega mesta „namestnika direktorja“; ugotovi naj tudi, kakšna je bila narava kršitev, ki se tožnici očitajo v opozorilu z dne 5. 7. 2010 in z dne 16. 8. 2010). Nato naj ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča pritožbenega sodišča o tožničinem zahtevku v razveljavljenem obsegu (zahtevku o vtoževanih razlikah v plači in zahtevku na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijskem in reparacijskem zahtevku) ponovno odloči. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da naj sodišče prve stopnje pri odločanju o tožničinem reparacijskem zahtevku (seveda ob predpostavki, da bo ugotovilo, da je sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) ponovno pretehta interese obeh strank in nato odloči, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s tožnico, ki v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene v tem delu ni v zadostni meri obrazložilo. Prav tako tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da zgolj dejstvo, da je v sporu z direktorjem tožene stranke, ni zadosten razlog za ugotovitev, da so odnosi med pravdnima strankami skrhani do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni več smiselno. Vendarle je treba upoštevati tudi okoliščino, da gre v tem sporu za vprašanje zaposlitve tožnice v javnem sektorju in ne v zasebnem podjetju.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.