Jedro

Pravno nepomembno je razlikovanje med objektivno in krivdno obliko odškodninske odgovornosti z vidika obveznosti druge toženke (zavarovalnice). Njena obveznost temelji na pogodbi o zavarovanju odgovornosti s prvo toženko. Tako je bistveno, katera tveganja sta pogodbenika vključila v zavarovalno pogodbo odgovornosti in katera tveganja sta na drugi strani morebiti izključila, saj šele preverjanje (iz)vključenosti posameznih rizikov omogoča preizkus utemeljenosti zahtevka zoper zavarovalnico.Ta torej odgovarja v prvi vrsti ne zato, ker bi bila "odškodninsko odgovorna" (objektivno ali subjektivno), temveč zaradi pogodbenega prevzema odgovornosti sklenitelja zavarovanja. Toženki sta imeli sklenjeno polico zavarovanja splošne odgovornosti. V njej sta se stranki dogovorili za 100 % kritje delodajalčeve odgovornosti, vendar je v splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti med klavzulami za dodatna kritja določeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi poškodovanja delavcev, do katerega pride zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev ter opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le-teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo.

Sodišče pa je s pomočjo izvedenca za varnost in zdravje pri delu ugotovilo dolžnostno ravnanje prve toženke, ki bi morala tožniku pri uporabi pnevmatskega žebljalnika zapovedati in omogočiti uporabo zaščitnih očal. Ob dejanski ugotovitvi, da bi uporaba zaščitnih očal (ki jih prva toženka ni omogočila) preprečila nastanek poškodbe, je podan dejanski stan izključitve kritja nastale škode iz splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti in je posledično zahtevek tožnika zoper zavarovalnico neutemeljen.

Izrek

I. Reviziji druge toženke se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v II. in III. točki izreka v zvezi s III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter v IV. točki izreka delno spremeni, tako spremenjena pa se v tem delu v celoti na novo glasi: „II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka delno spremeni tako, da je prva toženka dolžna tožeči stranki plačati 28.614,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek zoper prvo toženko se zavrne.

Pritožba tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi druge toženke zoper izrek o stroških postopka se ugodi in se IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka mora povrniti drugi toženki stroške postopka v znesku 1.125,45 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila. Tožeča stranka in prva toženka krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

III. V ostalem se pritožbi tožeče stranke in prve toženke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Prva toženka mora povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 774,37 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 33,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Prva toženka krije sama svoje pritožbene stroške.“

II. Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 1.869,82 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo v plačilo 19.798,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 dalje, v presežku (34.201,06 EUR) je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek zoper drugo toženko za plačilo 54.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožnik si je poškodoval oko pri opravljanju dela s pnevmatskim žebljalnikom. Ker prvo toženka tožniku ni zagotovila ustrezne zaščitne opreme pri delu s pnevmatskim orodjem, ki je nevarna stvar, za vtoževano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode objektivno in krivdno odgovarja kot delodajalec. Zaradi tega druga toženka (zavarovalnica) ne nudi kritja na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene s prvo toženko, saj je kritje nastanka škode zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev pogodbeno izključeno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge toženke zoper odločitev o stroških, zavrnilo pritožbo prve toženke glede ugodilnega dela in zavrglo njeno pritožbo v delu, v katerem je izpodbijala odločitev o neutemeljenosti zahtevka zoper drugo toženko. Delno je ugodilo pritožbi tožnika in zvišalo prisojeno odškodnino na 28.614,98 EUR ter jo solidarno naložilo v plačilo tudi drugi toženki. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obrazložilo je, da je druga toženka dolžna plačati odškodnino ne glede na izključitev zavarovalnega kritja tudi v primeru opustitve dolžnosti delodajalca za zagotovitev zaščitne opreme, ker je bila ugotovljena njegova objektivna odškodninska odgovornost. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 80/2017 z 22. 11. 2017 na predlog druge toženke dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je bilo podano zavarovalno kritje za nesrečo pri delu glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, - ali bi se morala pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugo toženko stranko upoštevati odbitna franšiza, - ali je bilo pravilno uporabljeno pravilo o objektivni odškodninski odgovornosti.

4. Druga toženka je vložila dopuščeno revizijo. Navaja, da zavarovalno kritje po sklenjeni zavarovalni pogodbi s prvo toženko ni podano, saj bi uporaba predpisane zaščitne opreme (zaščitnih očal) preprečila nastanek škode. To pa ustreza izključitvenemu razlogu za kritje po splošnih pogojih zavarovanja odgovornosti. Narava odškodninske odgovornosti pri izključitvi zavarovalnega kritja ni pomembna, saj se zavarovalno kritje izključi v pogodbeno določenih primerih, ki niso vezani na vrsto odškodninske odgovornosti. Meni, da je sodišče zmotno presodilo obstoj objektivne odškodninske odgovornosti, saj za to v ugotovljenih dejstvih ni zadostne podlage, ker občutno povečana nevarnost ni ugotovljena. Nesrečo bi se lahko preprečilo že s samo uporabo zaščitnih očal, kar kaže na krivdno odškodninsko odgovornost. Sodišče bi moralo upoštevati odbitno franšizo, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zavarovanju odgovornosti.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da prva toženka sploh ni predpisala uporabe zaščitnih očal, pogodba pa pri izključitvi kritja ne izvzema opustitve potrebnega varnostnega predpisa. Izključitev protipravnosti na način, za katerega se zavzema druga toženka, je v nasprotju z bistvom zavarovanja in nasprotuje prisilnim predpisom in morali. Vprašanje opredelitve pnevmatskega kladiva za nevarno stvar je predmet presoje dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati. Druga toženka ne odgovarja po klavzuli za zavarovanje delodajalčeve odgovornosti, temveč po splošnih pogojih, zato odbitna franšiza ne pride v poštev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Prvo dopuščeno vprašanje se glasi: ali je podano zavarovalno kritje za nesrečo pri delu glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo.

9. Tožnik je bil pri prvi toženki zaposlen na delovnem mestu emablažer I. Dne 10. 9. 2009 mu je pri zabijanju palet s pnevmatskim kladivom (žebljalnikom) znamke A. v predel levega očesa priletel kovinski delček, najverjetneje glavica žeblja. Pri zdravljenju poškodbe je bilo ugotovljeno, da je izgubil vid na levo oko in da se stanje ne bo izboljšalo. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je prva toženka kot delodajalec objektivno in krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo poškodbo pri delu in ji naložili v plačilo odškodnino zaradi nastale škode.

10. Prva toženka je imela z drugo toženko sklenjeno polico zavarovanja splošne odgovornosti št. 0428984 z dne 13. 8. 2007. V njej sta se stranki dogovorili za 100 % kritje delodajalčeve odgovornosti, vendar je v splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti v klavzuli 03-ODG-01/06 v 2. točki drugega odstavka med klavzulami za dodatna kritja določeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi poškodovanja delavcev, do katerega pride zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev ter opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le-teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo. Glede utemeljenosti zahtevka zoper drugo toženko se sodbi nižjih sodišč razlikujeta. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da splošni pogoji zavarovanja odgovornosti iz police zavarovanja splošne odgovornosti izključujejo utemeljenost zahtevka, ker prva toženka ni zagotovila predpisane zaščitne opreme (zaščitnih očal), ki bi sicer preprečila nastanek škode. Drugostopenjsko sodišče pa je ugodilo pritožbi tožnika in presodilo, da je utemeljen zahtevek zoper drugo toženko zaradi obstoja objektivne odškodninske odgovornosti, pri kateri ni pomembna odsotnost zahtevane skrbnosti pri uporabi zaščitnih sredstev.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je taka presoja sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna.

12. Revizija utemeljeno opozarja na pravno nepomembnost razlikovanja med objektivno in krivdno obliko odškodninske odgovornosti z vidika obveznosti druge toženke. Njena obveznost temelji na pogodbi o zavarovanju odgovornosti s prvo toženko, zato je ključna za odločitev razlaga te pogodbe s pripadajočimi splošnimi pogoji zavarovanja. Tako je bistveno, katera tveganja sta pogodbenika vključila v zavarovalno pogodbo odgovornosti in katera tveganja sta na drugi strani morebiti izključila, saj šele preverjanje (iz)vključenosti posameznih rizikov omogoča preizkus utemeljenosti zahtevka zoper zavarovalnico.1 Ta torej odgovarja v prvi vrsti ne zato, ker bi bila „odškodninsko odgovorna“ (objektivno ali subjektivno), temveč zaradi pogodbenega prevzema odgovornosti sklenitelja zavarovanja. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo tako objektivno kot subjektivno odškodninsko odgovornost prve toženke, kar bi glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo načeloma pomenilo 100 % kritje, če ne bi bilo v splošnih pogojih dogovora o izključitvi zavarovalnega kritja za delodajalčevo opustitev zagotovitve predpisanih zaščitnih sredstev, ki bi sicer preprečila nastanek poškodbe.

13. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) v 15. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti delavcem sredstva in opremo za varnost pri delu in njihovo uporabo. Na podlagi te zakonske določbe Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99, 39/05) v 6. členu določa, da delodajalec delavcem zagotavlja osebno varovalno opremo, ki mora ustrezati dejanskim razmeram na delovnem mestu. Delodajalec mora na podlagi 14. člena ZVZD sprejeti izjavo o varnosti, v kateri se oceni tveganje na delovnem mestu (kar je podrobneje določal tedaj veljavni Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z ocenjevanjem tveganja, Ur. l. RS, št. 30/2000). Nadalje Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št 101/2004) v četrtem odstavku 8. člena določa dolžnost delodajalca zagotoviti vzdrževanje opreme v skladu z navodili proizvajalca.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela prva toženka za delovno mesto, na katerem se je tožnik poškodoval, oceno tveganja „tujek v očesu“, ki ga je odpravljala s predvidenim ukrepom, da naj se delo opravlja z ustrezno pazljivostjo. Prva toženka ni hranila navodil za pnevmatski žebljalnik proizvajalca A., zato je sodišče s pomočjo izvedenca ugotavljalo, kakšna (če) mora biti predpisana zaščitna oprema za ravnanje s tem orodjem. Na podlagi mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu je sodišče ugotovilo, da navedeni proizvajalec temu orodju sedaj prilaga zaščitna očala. Izvedenec je za uporabo pnevmatskih orodij drugih proizvajalcev ugotovil, da v navodilih za uporabo predvidevajo uporabo zaščite za sluh in oči. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče sprejelo, izhaja, da bi morala prva toženka predpisati oziroma zagotoviti uporabo zaščitnih očal zaradi tveganja poškodbe očesa pri uporabi pnevmatskega orodja.

15. Tožnik se v odgovoru na revizijo neutemeljeno zavzema za stališče, pri katerem bi za „predpisanost“ uporabe zaščitnih sredstev šlo le v primeru, v katerem bi bila izrecno kršena zapoved uporabe zaščitnih sredstev, kot jih je „predpisal“ delodajalec. Ob citiranih prisilnih pravnih predpisih ima delodajalec sicer določeno polje presoje, kako bo odpravljal tveganja škodnih posledic v zvezi z varnostjo in zdravjem delavcev glede na konkretne delovne postopke. Slediti mora smernicam, ki jih določa ZVZD in pravilniki; če določbe niso dovolj konkretizirane, da bi bile uporabljive brez ustrezne razlage, jih je treba prilagoditi konkretnim položajem, in sicer s sprejeto izjavo o oceni tveganj pri opravljanju določenega dela ter sprejetimi načini zmanjševanja nevarnosti za nastanek predvidenih škodnih posledic. Delodajalec je vezan na standarde varnosti in zaščite, kot so vzpostavljeni širše znotraj njegove dejavnosti. V obravnavani zadevi je sodišče z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu ugotovilo, da prva toženka ni vzpostavila sistema varnosti in zaščite pri uporabi pnevmatskega kladiva, kot bi bilo to potrebno glede na običajna navodila proizvajalcev in nevarnosti, ki sledijo iz uporabe tega delovnega sredstva in jih je celo predvidela (tujek v očesu). Izostanek konkretnih navodil za uporabo orodja je bil v sferi prve toženke, zato se je sodišče utemeljeno oprlo na obstoječo prakso predvidene zaščite pri delu pri drugih proizvajalcih. Nesprejemljiva je razlaga tožnika, po kateri bi odsotnost izrecnega „predpisa“ uporabe zaščitnega sredstva s strani delodajalca izključila uporabo sporne določbe splošnih pogojev zavarovanja. Dolžnost delodajalca sprejeti ustrezni zaščitni ukrep je dejansko sploh predpogoj za uporabo te določbe. Nesprejemljiv bi bil nasprotno ravno položaj, po katerem delodajalec npr. ne bi sprejel ustrezne izjave o oceni tveganj in s tem zoževal svojo odgovornost. „Predpisi“ o uporabi zaščitnih sredstev niso v popolnoma prosti presoji delodajalca, temveč v določbah ZVZD in izpeljanih pravilnikih, katerih namen mora zasledovati delodajalec. Sodišče pa je s pomočjo izvedenca za varnost in zdravje pri delu ugotovilo dolžnostno ravnanje prve toženke, ki bi morala tožniku pri uporabi pnevmatskega žebljalnika zapovedati in omogočiti uporabo zaščitnih očal. 16. Iz mnenja izvedenca nadalje izhaja, da bi bila ob uporabi zaščitnih očal verjetnost nastanka poškodbe „zelo, zelo majhna“. Ob taki dejanski ugotovitvi bi torej uporaba zaščitnih očala preprečila nastanek poškodbe, zato je podan dejanski stan izključitve kritja nastale škode iz splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti in je posledično zahtevek tožnika zoper drugo toženko neutemeljen.

17. Ker že odgovor na prvo dopuščeno vprašanje pomeni ugoditev reviziji v celoti, se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do preostalih dveh dopuščenih vprašanj, saj na drugačno rešitev spora odgovora na ti dve vprašanji ne bi mogla vplivati.

18. Glede na navedeno je v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo glede odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku zoper drugo toženko in potrdilo III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Posledično se je spremenila tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, zoper katero je drugo toženka vložila pritožbo, in zaradi jasnosti ponovno oblikovalo izrek sodbe sodišča druge stopnje v II., III. in IV. točki izreka.

19. Glede na spremenjen uspeh v postopku mora tožeča stranka drugi toženki povrniti stroške celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Od priglašenih stroškov je druga toženka upravičena do povrnitve stroškov pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.125,45 EUR (sodna taksa za prvo pritožbo v znesku 378,00 EUR, stroški izvedenke oftamologinje v znesku 470,72 EUR in stroški izvedenca iz varnosti in zdravja pri delu v znesku 276,73 EUR), pred sodiščem druge stopnje v znesku 33,00 EUR (sodna taksa za pritožbo) in revizijskih stroškov v znesku 1.869,82 EUR (sodna taksa za predlog za dopustitev revizije v znesku 172,90 EUR, za revizijo v znesku 494,00 EUR, za zastopanje po odvetniku z DDV pa v znesku 1.202,92 EUR). Skupni stroški druge toženke znašajo 3.028,27 EUR.

1 Primerjaj zadeve II Ips 67/2016 z dne 7. 2. 2018, II Ips 251/2015 z dne 16. 2. 2017, VIII Ips 97/2012 z dne 18. 2. 2013 in II Ips 516/2008 z dne 1. 12. 2011.