Jedro

Tožena stranka v času, ko je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza, s tem dokazom ni več razpolagala, niti ni bila dolžna z njim razpolagati. Zato v obravnavanem primeru ne pride upoštev uporaba določila petega odstavka 227. člena ZPP, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka imela listine (tahografske izpise), na katere se sklicuje tožeča stranka, niti da bi proti prepričanju sodišča zanikala, da so listine pri njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 12.750,91 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.040,05 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je moralo sodišče tehtati med dvemi nasprotujočimi si zatrjevanji. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da je po navodilih tožene stranke in za toženo stranko opravila prevoze, tožena stranka pa je to zanikala. Tožena stranka je navajala, da je vse prevoze s tovornim vozilom opravila mati tožeče stranke, nobenega pa tožeča stranka. Tožena stranka v podkrepitev svojih navedb z izjemo potnih nalogov, ni predložila nobenega drugega dokaza. Kljub temu, da so bila zatrjevanja obeh strank dokazno enako podprta, je sodišče nekritično in brez prave argumentacije svojo vero poklonilo toženi stranki. Meni, da potni nalogi dejansko izkazujejo, da je prevoze opravljal tudi tožnik, pri predložitvi potnih nalogov pa se je izkazala slabovernost tožene stranke, ki je s selekcioniranjem predloženih dokazov skušala sodišču onemogočiti materialno resnico. Tožena stranka je v spis vložila samo del blagajniških izdatkov o izplačilu dnevnic tožnikovi materi ter pripadajočih potnih nalogov. Šele po ugovoru tožeče stranke in izrecnem pozivu sodišča na predložitev vseh potnih nalogov, je tožena stranka to tudi storila. Izkazalo se je, da je številne obračune potnih stroškov podpisal prav tožnik. S tem pa je izkazano, da tožena stranka navaja neresnice. Ker je številne listine izpolnil in podpisal prav tožnik, je jasno, da je tudi vožnje opravljal on, tožena stranka pa mu jih je naročila in zanje ves čas vedela. Tožnik je na naroku 3. 2. 2015 izpostavil, da iz predložene dokumentacije izhaja, da sta jo izpolnjevali dve osebi. Do te trditve se sodišče sploh ni opredelilo. Že dejstvo, da je bila pogodba sklenjena, kaže na to, da se je delo po pogodbi tudi opravilo. Sporno je tudi, da tožena stranka kljub seznanitvi s tožbo ni ohranila tahografskih izpisov. Nerazumljivo je, da bi tožeča stranka svojo mater spremljala na vseh prevozih, ne da bi pričakovala plačilo. Tudi vložitev tožbe bi bila v primeru, da bi šlo za izmišljeno zgodbo, vnaprej obsojena na propad. Da sta prevoz opravljali dve osebi, bi bilo mogoče razbrati le iz tahografov in voznikove kartice, ki pa jih tožena stranka ni predložila. Tožena stranka bi bila namreč dolžna hraniti tahografske vložke. Nepredložitev tahografskih vložkov je tožena stranka opravičevala z dejstvom, da je vozilo prodala, ob zamenjavi lastnika pa je postal lastnik vozila tudi lastnik tahografa. Iz navedb tožene stranke ni razbrati, da bi s tahografskimi izpisi sploh kdaj razpolagala in ne da jih zaradi poteka časa ne hrani več. Neutemeljen je očitek sodišča tožniku, da bi moral ob vložitvi tožbe predlagati zavarovanje dokazov. Tožena stranka je od samega začetka, to je od odgovora na tožbo dalje, zatrjevala, da tahografskih izpisov nima, zato bi bil predlog za zavarovanje dokazov brez smisla. Meni, da je podana situacija iz petega odstavka 227. člena ZPP ter bi moralo sodišče trditve glede količine opravljenih ur šteti za dokazane. Napačno je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke. Ugotavljanje, ali predloženi potni nalogi izkazujejo, da je vse prevoze za toženo stranko opravila zgolj mati tožeče stranke ter koliko ur je tožeča stranka opravila za toženo, presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče. Sodišče bi zato moralo angažirati predlaganega izvedenca.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tožbi in med postopkom trdi, da je za toženo stranko opravila prevoze, tožena stranka pa to zanika. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka prvostopenjsko sodišče trditvam tožeče stranke, da je za toženo stranko opravila prevoze, ni sledilo. Sodišče je dokazno ocenilo izpovedbi tožnika ter njegove matere o tem, da je tožnik delo za toženko opravil ter nasprotni izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke ter priče A.A., ki sta to zanikala. Ocenilo je tudi listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka in zaključilo, da gre za enostranske listine, ki ob izrecnem zanikanju tožene stranke, da naj bi tožnik opravil za toženo stranko prevoze, tega ne dokazujejo. Dokazno je ocenilo tudi potne naloge (ki jih je v spis vložila tožena stranka) ter ostalo listinsko dokumentacijo (priloga B22) in zaključilo, da trditev tožeče stranke ne dokazujejo. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej (primerjaj 8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka je zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da bi za toženo stranko opravila vožnje.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da je napačno ocenilo dejstvo, da tožena stranka ni predložila tahografskih izpisov. Tožnik je (šele) na prvem naroku za glavno obravnavo 1. 7. 2014 predlagal, naj sodišče od tožene stranke zahteva predložitev tahografskih izpisov oziroma podatke o opravljenih kilometrih za tovorno vozilo. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi 18. 11. 2014 navedla, da tahografa nima več, saj tahograf sledi kamionu ter ob zamenjavi lastnika vozila postane nov lastnik vozila tudi lastnik tahografa. Ker tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni podala trditev in ni predlagala dokazov glede tahografa, zato tožena stranka nanje niti ni mogla odgovoriti, dokler tožeča stranka ustreznih trditev ni podala. Pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka že ves čas postopka in sicer od odgovora na tožbo dalje trdi, da nima tahografskih izpisov, so zato neutemeljene.

7. Tožeča stranka trdi, da naj bi bile vožnje opravljene v času od avgusta 2010 do avgusta 2011. Po določilu 8. in 11. odstavka 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) je bila tožena stranka dolžna hraniti tahografske izpise dve leti po poteku obdobja, na katerega se nanašajo. Tožba je bila vložena marca 2012, dokazni predlog po predložitvi tahografskih izpisov je tožeča stranka podala julija 2014. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka v času, ko je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza, s tem dokazom ni več razpolagala, niti ni bila dolžna z njim razpolagati. Zato v obravnavanem primeru ne pride upoštev uporaba določila petega odstavka 227. člena ZPP kot predlaga pritožba, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka imela listine (tahografske izpise), na katere se sklicuje tožeča stranka, niti da bi proti prepričanju sodišča zanikala, da so listine pri njej.

8. Ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da je za toženo stranko opravila določeno delo, je sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke, saj tak dokaz ni potreben. S tem dokazom je želela tožeča stranka dokazati, koliko ur je tožnik opravil za toženko in ugotoviti višino vtoževane terjatve. Ker je sodišče zavrnitev dokaza tudi ustrezno obrazložilo, ni podana kršitev določb postopka.

9. Tožeča stranka v pritožbi sodišču očita, da se ni opredelilo do dejstva, da sta dokumentacijo, ki jo je predložila tožena stranka, izpolnjevali dve osebi. Tožeča stranka je trdila, da pregled dokumentacije razkriva, da sta jo izpolnjevali dve osebi in sicer tožnik in njegova mati. To naj bi pomenilo, da sta tudi vožnjo opravljala oba. Tako sklepanje je napačno. Zgolj dejstvo, da naj bi potne naloge izpolnjevali dve osebi, še ne pomeni, da naj bi tudi vozili dve osebi. Tudi sicer so se vsi potni nalogi glasili na tožnikovo mater in nobeden na tožnika. Sodišče pa je dokazno ocenilo vso listinsko dokumentacijo v spisu, tudi tisto, ki jo je na zahtevo tožeče stranke predložila tožena stranka (B22) in za katero trdi, da je nekatere listine izpolnil tožnik ter zaključilo, da tožeči stranki svojih trditev ni uspelo izkazati.

10. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).