Jedro

Posamezna dejstva o škodi, o zvezi med škodo in ravnanjem (vzročna zveza) in podobno so dejanska vprašanja, medtem ko je opredelitev o pravno priznani škodi, o pravno relevantni vzročni zvezi in podobno, pravno vprašanje, tako kot opredelitev, da morajo biti vse predpostavke podane kumulativno.

Škoda zaradi okrnitve pravice osebnosti je v 200. členu ZOR nedefinirana (kot okrnitev splošne pravice osebnosti). Zato jo je treba, če se taka odškodnina uveljavlja, vsebinsko opredeliti, tako da je možna razmejitev z drugimi oblikami nepremoženjske škode s področja duševnih bolečin (trajnega ali trajnejšega pojava, kot so zmanjšanje življenjskih sposobnosti, ki vključuje paleto "posledic", strah in zaskrbljenost, prav tako s pestrim obsegom in podobno).

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločbo o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici 1.600.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki, ki sta uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter sta predlagali, da se sodba spremeni v njuno korist. Tožnica vztraja v reviziji, naj se ji prizna celotna zahtevana odškodnina. Tako zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti v znesku 1.800.000 SIT. Pri tem vztraja na stališču, da je toženka uporabila za tožničino zdravljenje še neregistrirano zdravilo in da že zgolj to pomeni poseg v njeno integriteto. Če bi jo toženka seznanila s stranskimi učinki Rifabutina, bi preprečila nastanek škode pri tožnici. Odškodnina 150.000 SIT za telesne bolečine ne predstavlja pravične odškodnine in prav tako ne 100.000 SIT za strah ali 250.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

Po revizijskih izvajanjih toženke je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka na obeh stopnjah sojenja, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o toženkini odgovornosti, sodišče druge stopnje pa je to pomanjkljivost nepravilno odpravilo z navedbo, da je toženka priznala pasivno legitimacijo. Namreč to priznanje ne predstavlja priznanja odškodninske odgovornosti. Navedene pomanjkljivosti predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vzročna zveza v sporu sploh ni bila ugotovljena ter ne obstaja zveza med pojasnilno dolžnostjo toženke in zanositvijo tožnice. Zaključek o vzročni zvezi je tudi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Iz izvedenskega mnenja Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksilogijo izhaja zgolj to, da Rifabutin lahko vpliva na učinkovitost oralnih kontraceptivnih sredstev, s tem da je verjetnost takega učinka manjša kot pri standardnem zdravilu. Splošno in nezadostno izvedensko mnenje ne izključuje izpovedi zdravnice M. O. O., da po njenih dvajsetletnih izkušnjah zdravljenja še ni prišlo do zanositve v zvezi z jemanjem Rifampina. Pravno relevanten vzrok škode pa je lahko le tisti škodni dogodek, katerega rednemu učinku ustreza konkretna škoda. V tem primeru ni obstajala pojasnilna dolžnost zdravnice o stranskih učinkih Rifabutina, ker zdravnica v dvajsetletni praksi ni imela podobnega primera, izvedenec pa govori zgolj o možnosti spornega stranskega učinka (in niti ne o verjetnosti). Zato ni mogoče govoriti o običajnem in rednem riziku. Sicer pa je hormonska kontracepcija le eden od več možnih načinov kotracepcije. Medicinske indikacije za splav v tem primeru ni možno preveriti in sodišče spregleda del mnenja dr. C. Revidentka podrejeno ugovarja tudi višini in oblikam priznanih odškodnin. Vsak poseg ne predstavlja pravno priznane škode, kar velja za telesne bolečine in za strah. Zatrjevane nevšečnosti pa tudi niso trajnega značaja.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo, in nasprotnima strankama, od katerih je na toženkino revizijo odgovorila le tožnica, ki je predlagala zavrnitev nasprotne revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji sta utemeljeni.

Med postopkom pred sodiščema nižjih stopenj je bilo ugotovljeno, da se je tožnica od 23.3.1994 dalje zdravila pri toženki na Golniku zaradi suma TBC na levem zgornjem pljučnem režnju, da je ob sprejemu v bolnišnico seznanila zdravnico, da jemlje kontracepcijske tablete Stediril, da je med zdravljenjem prejemala zdravilo Rifabutin in da v zvezi s tem ni dobila kakšnih pojasnil od zdravstvenega osebja. Ko je sredi junija 1994 ugotovila, da je noseča, se je po posvetu z ginekologom odločila za splav, ker je obstajala velika nevarnost za razvoj plodu zaradi rizičnih faktorjev kot so: uživanje kontracepcijskih tablet, Rifampina in Izoniazida ter rentgenskih pregledov v prvih desetih tednih nosečnosti. Po oceni sodišč je za iztoževano škodo tožnice podana odgovornost toženke, ker ni seznanila tožnice s potencialno možnostjo zmanjšanja učinka kontracepcijskih tablet zaradi uživanja po toženki predpisanih zdravil, da je zaradi te opustitve prišlo do nezaželene zanositve, ki je bila tudi rizična in v posledici tega do medicinsko indiciranega splava in nastanka tožničine škode. Tožnici je bila priznana naslednja odškodnina: 1.100.000 SIT za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (nastale zato, ker toženka ni obvestila tožnice o morebitnih stranskih učinkih zdravila Rifabutina, ki ji ga je predpisala za zdravljenje tuberkuloze, medtem ko tožnici taka škoda ni nastala zaradi zdravljenja z navedenim zdravilom, ker je bilo že preizkušeno in v svetu uveljavljeno in ni šlo za preizkušanje na tožnici, kot je ta zatrjevala), 150.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 250.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Višji zahtevki za vse navedene oblike škode so bili zavrnjeni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno opredelili, kateri so elementi civilnega delikta. Opredelitev, da morajo biti podane predpostavke odškodninske obveznosti, če naj nastane odškodninska zaveza povzročitelja škode proti oškodovancu, pravilneje pojasnjuje pravno naravo navedenih predpostavk. Namreč posamezna dejstva o škodi, o zvezi med škodo in ravnanjem (vzročna zveza) in podobno so dejanska vprašanja, medtem ko je opredelitev o pravno priznani škodi, o pravno relevantni vzročni zvezi in podobno, pravno vprašanje, tako kot opredelitev, da morajo biti vse predpostavke podane kumulativno. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravna presoja obstoja predpostavk civilnega delikta v tem primeru ostala pomanjkljiva (pravno zmotna), iz spodaj navedenih razlogov.

Pravno relevantni vzrok škode (pravno relevantna vzročna zveza) je lahko tisti dogodek (storitev, opustitev), katerega rednemu učinku sledi konkretna škoda. V tem primeru je bilo ugotovljeno (po izvedenskem mnenju dr. T. C.) več možnih vzrokov za zmanjšanje učinkovitosti kontracepcijskih tablet (in torej vzročnikov tožničine zanositve): Rifampin, bruhanje in driska, gastroenteritis in pri tožnici obolenje enterocolitis. Po mnenju Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksilogijo Medicinske fakultete v Ljubljani lahko vpliva Rifabutin na zmanjšanje oralnih kontraceptivnih sredstev, vendar je verjetnost takega učinka manjša kot pri standardnem zdravilu Rifampinu. Po izpovedi zdravnice M. O. O. v njeni dvajsetletni praksi zdravljenja ni prišlo do nezaželjene zanositve zaradi uživanja Rifampina. Ko je bilo tako ugotovljeno več možnih vzročnikov za nastanek škode (med katerimi pa se Rifabutin po podatkih spisa ne kaže kot največji možni vzročnik), pa je kljub temu izostala ocena o vsaj najverjetnejšem vzroku od dejansko ugotovljenih, je pravni zaključek, da je tožničina zanositev posledica uživanja Rifabutina (ki je po ugotovitvah sodišč samo lahko vzrok) in da je podana toženkina odgovornost, ker o zadevnem stranskem učinku navedenega zdravila ni seznanila tožnice, pravno nezanesljiv (zmoten).

Pravno zmotni so tudi zaključki o obstoju škode iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice osebnosti. Osebnostne pravice, ki so ustavnopravne narave, so varovane z instrumenti civilnega prava.

Določbe 34. do 38. člena Ustave RS, varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, človekovo zasebnost in varnost ter prepovedujejo predvsem poseganje države v navedene pravice in tudi posameznikov. Gotovo je, da sodi v bistvo tudi teh pravic pravna garancija, da bo na pravni normi utemeljeno pričakovanje (torej varovanje pravice) udejanjeno. V času sojenja veljavni ZOR je dajal varstvo pred kršitvami osebnostnih pravic predvsem z določbami 157. člena ZOR, pa tudi 199. in prvega odstavka 200. člena ZOR. Varstvo, ki ga tožnica išče v zvezi s škodo, ki ji je nastala v procesu zdravljenja pri toženki, pa ureja Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Ur. l. RS, št. 9/92). Po določbi 47. člena navedenega zakona ima vsakdo pravico biti obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih (4. alineja) oziroma do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja (11. alineja). Pravno podlago za škodo, ki jo tožnica uveljavlja, tako daje navedeni predpis, oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, če gre za vprašanje odškodnine, pa ureja predvsem 200. člen ZOR. Po presoji revizijskega sodišča bo zato potrebno uporabiti za rešitev tožničinega spora navedeno pravno podlago. Namreč do sporne škode tožnice naj bi prišlo zaradi domnevnih toženkinih opustitev v procesu njenega zdravljenja pri toženki, posledice pa naj bi nastopile na tožničinem telesnem in duševnem zdravju. Primer je podoben kot v zadevah, ko nastopi odgovornost zdravstvene ustanove za škodo, ki je posledica takoimenovane zdravniške napake. V pravnem jeziku povedano: bolnik in zdravstvena ustanova sta v takih primerih (praviloma) v pogodbenem razmerju. Zdravstvena ustanova odgovarja objektivno za ravnanje svojih delavcev, če ti niso ravnali tako, kot je treba (170. člen ZOR). Zdravnik pa ne ravna tako, kot je treba, če ravna nestrokovno in profesionalno neskrbno. Sem spadajo tudi opustitve pojasnil bolnikom, če zaradi tega nastanejo zanje škodljive posledice (47. člen ZZDej). Kot kažejo dosedanje ugotovitve, sodijo uveljavljene oblike tožničine škode nepremoženjske narave v telesne bolečine, v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi strahu, zaskrbljenosti in podobno. Odškodnina zaradi okrnitve pravice osebnosti je v 200. členu ZOR nedefinirana (kot okrnitev splošne pravice osebnosti). Zato jo je treba, če se taka odškodnina uveljavlja, vsebinsko opredeliti, tako da je možna razmejitev z drugimi oblikami nepremoženjske škode s področja duševnih bolečin (trajnega ali trajnejšega pojava, kot so zmanjšanje življenjskih sposobnosti, ki vključuje paleto "posledic", strah in zakrbljenost, prav tako s pestrim obsegom in podobno).

Nazadnje navedeni razlogi so po oceni revizijskega sodišča utemeljevali razveljavitev pravnomočne sodbe na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v celoti, ne pa le v obsodilnem delu, kakor bi ustrezalo razlogom o nezanesljivo ugotovljeni vzročni zvezi.

Zaradi prepletanja škodnih posledic, ki se uveljavljajo kot odškodnina za duševne bolečine, ni mogoče dokončno presoditi tudi, kolikšen del te škode morebiti ni utemeljen oziroma je postavljen v pretirani višini ali v neutemeljeni obliki.

V ponovljenem postopku bo potrebno zanesljivo oceniti spredaj nakazana sporna vprašanja. Če se bo ugotovilo (potrdilo), da je zanositev tožnice posledica opustitve opozorila o stranskih učinkih uporabe zdravila Rifabutin (ki je morebiti zmanjšal učinke kontracepcijskih tablet Stediril), medicinsko indiciran splav pa nadaljnja posledica te opustitve, je toženka lahko odgovorna za škodne posledice, nastale tožnici zaradi splava. Toženka lahko odgovarja za tiste oblike nepremoženjske škode, ki se bodo ugotovile kot posledica obravnavane opustitve (in ki jih določa 200. člen ZOR). Vprašanje pravno relevantne vzročne zveze bo potrebno oceniti v skladu s procesnopravnimi in materialnopravnimi pravili. Revizijsko sodišče pa pritrjuje sprejetim zaključkom sodišč nižjih stopenj, da ni podana pravna podlaga za škodo, ki jo je tožnica oprla na 57. člen ZZDej. Glede na ugotovitev, da predstavlja Rifabutin v svetu priznano in preizkušeno zdravilo in da je le derivat pri nas uporabljenega Rifampina (ki ima več manj zaželenih stranskih učinkov) ter da zato ni šlo za preizkušanje navedenega zdravila na tožnici brez njenega soglasja, navedene dejanske okolnosti niso dajale podlage za utemeljenost zadevne odškodnine. Ker pa odškodnina za to obliko škode ni bila razmejena od ostalih oblik nepremoženjske škode za duševne bolečine, revizijsko sodišče o tem delu spora ni moglo meritorno odločiti.

V zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je uveljavljala toženka, ugotavlja revizijsko sodišče, da zatrjevana kršitev ni bila zagrešena (nanaša se na vprašanje pasivne legitimacije, ki jo je priznala toženka). Zatrjevana kršitev ni podana, ker sta obe sodišči nižjih stopenj izčrpno in dovolj razumljivo ter s pravnimi argumenti (ki so se pozneje sicer izkazali za pravno zmotne) pojasnili svoje zaključke o domnevni odgovornosti toženke. Tako je razumeti toženkino priznanje o pasivni legitimaciji le kot izjavo, da je subjekt obveznosti, pri čemer pa je ostalo odprto vprašanje materialnopravne odgovornosti.

Kot je iz razlogov revizijske odločbe lahko razumeti, je revizijsko sodišče razveljavilo celotni sodbi sodišč nižjih stopenj, kar pomeni, da je ugodilo revizijama obeh pravdnih strank.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.