Jedro

Po namenski in jezikovni razlagi določb ZPND (in zakonodajalca) sodišče, če ugotovi obstoj zakonskih pogojev, s sklepom izreče ukrep, predviden v določbah istega zakona. V takšnem primeru, kot to izhaja iz dikcije 22č člena, obstaja tudi podlaga za izrek denarne kazni ter za njeno kasnejšo prisilno izvršitev v okviru postopka po določbah ZPND in v skladu z določbo 226 ZIZ, torej za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča, s čimer se poskuša vplivati nanj, da se vzdrži nasilja, ki je prepovedano, in hkrati zaščititi žrtev nasilja, kar je tudi namen zakona. Zato nepravdno sodišče v postopku, ki je tekel po določbah ZPND, in se je končal s sklenitvijo sodne poravnave, sklenjene med udeležencema (ta je samostojni izvršilni naslov), ne more po uradni dolžnosti izvrševati denarne kazni po določbah ZIZ, saj se člen 23 ZPND glede na dikcijo prvega odstavka nanaša le na primere, ko je sodišče s sklepom povzročitelju nasilja izreklo ukrep od prve do pete alineje prvega odstavka 19. čl. ZPND.

Izrek

I. Pritožbi nasprotnega udeleženca se ugodi, izpodbijani sklep se v celoti razveljavi ter se izrek sklepa prvostopnega sodišča spremeni, tako da se predlog predlagateljice za izvršitev denarne kazni zavrne.

II. Predlagateljica sama krije svoje pritožbene stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo predlogu predlagateljice z dne 6. 7. 2022, dopolnjenem dne 19. 8. 2022, za izvršitev denarne kazni. Pod točko I izreka je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec A. A. dne 22. 6. 2022, 5. 8. 2022 in 18. 10. 2022 kršil prepoved iz sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju VI N 364/2022 z dne 8. 6. 2022, nato pa pod točkami II do IV izreka izvršilo denarno kazen, v skladu s členom 226 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po členu 23/2 ZPND. Tako je nasprotnemu udeležencu pod točko II izreka naložilo, da v roku 15 dni poravna na podlagi sodne poravnave izrečeno denarno kazen v višini 2.000,00 EUR, z navedbo TRR Okrožnega sodišča v Celju in sklicno številko, pod točko III izreka pa je odločilo, da se v primeru neplačila denarne kazni v podeljenem roku zoper njega po uradni dolžnosti dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, zlasti na TRR št. X. in št. Y., obeh odprtih pri banka B. d. d., in po pravnomočnosti sklepa s prenosom denarnega zneska, za katerega je dovoljena izvršba, na že navedeni TRR. Pod točko IV izreka je za primer, če nasprotni udeleženec ne bo prenehal s kršitvijo ukrepa prepovedi iz sodne poravnave z dne 8. 6. 2022, odločilo, da se mu izreče nova, višja denarna kazen v višini 2.100,00 EUR. Nosilni razlog izpodbijanega sklepa je, da je nasprotni udeleženec, po tem, ko sta s predlagateljico dne 8. 6. 2022 sklenila sodno poravnavo,1 v okviru katere je bil za primer kršitve izrečenih prepovedi predviden izrek denarne kazni v višini 2.000,00 EUR (2. točka sodne poravnave), v treh primerih2 kršil ukrep iz sodne poravnave, tako da se je približal tako predlagateljici kot mld. otrokoma in navezoval stike z njimi, čeprav tega ne bi smel, kar je predstavljalo ravnanja, zaradi katerih se predlagateljica lahko počuti ogroženo.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje nasprotni udeleženec,3 in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s členom 366 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi s čl. 42 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in v zvezi s prvim odstavkom čl. 22a ZPND, to je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja se pritožnik opredeljuje do vsake od treh ugotovljenih kršitev. Glede dogodkov z dne 22. 6. 2022 in 18. 10. 2022, v zvezi s katerimi zanika, da predstavljata kršitev sodne poravnave, izpostavlja, da predlagateljica o domnevni kršitvi ni obvestila policije, kot to narekuje čl. 23 ZPND. Sodišče tudi ni niti ugotavljalo niti ugotovilo nobene ogroženosti predlagateljice, ki je bistveni element in pogoj za naložitev denarne kazni kršitelju, pri čemer je šlo pri prvem dejanju za dve naključni srečanji, drugo pa tudi ni po ničemer izstopalo od drugih zgolj domnevnih kršitev. V zvezi z dogodkom z dne 5. 8. 2022 graja odločitev sodišča, ki je kršitev sodne poravnave utemeljevalo s po policiji izrečenim ukrepom prepovedi približevanja, in ki je bil nato s strani preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju (sklep Kpd 49535/2022 z dne 6. 8. 2022) potrjen in podaljšan za 15 dni. Predlagateljica sodišču ni predlagala podaljšanja trajanja ukrepa, zato je ukrep izgubil svojo veljavnost, sodišče pa je kljub temu nasprotnega udeleženca kar dvakrat obravnavalo (litispendenca), saj je bil sankcioniran že v sklopu ukrepa v postopku Kpd 49535/2022, poleg tega pa dogodek nikoli ni bil predmet ugotavljanja kršitve sklenjene sodne poravnave. Tudi v zvezi s tem dogodkom sodišče nikoli ni ugotovilo ogroženosti predlagateljice, prav tako pa nasprotnega udeleženca ni niti zaslišalo glede tega dogodka niti mu ni dalo možnosti, da se izjavi. Obrazložitev razlogov izpodbijanega sklepa je sama s sabo v nasprotju, obstaja tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj sodišče v obrazložitvi navaja, da je nasprotni udeleženec kršil zavezo iz sodne poravnave že s tem, ko se je ob več prilikah približal predlagateljici in sinu, pri čemer ne obrazloži ogroženosti predlagateljice ob posameznih kršitvah sodne poravnave, čeprav hkrati navaja, da je ogroženost predlagateljice dokazana zaradi dejstva obstoja sklepa I Kpd 49535/2022 z dne 6. 8. 2022. Glede zmotne uporabe materialnega prava sodišču očita, da ni uporabilo določbe 1. odstavka čl. 23. ZPND, temveč zgolj določbo čl. 22. ZPND ter določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo na podlagi denarne kazni. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in postopek za določitev denarne kazni ustavi.

3. V odgovoru na pritožbo predlagateljica navaja, da je nasprotni udeleženec kar trikrat kršil ukrep prepovedi iz sodne poravnave, čeprav bi bila za izrek denarne kazni zadostna že ena kršitev. Obstoj ogroženosti obstaja vse od sklenitve sodne poravnave. Vsebinsko se opredeljuje do vsake od posameznih ugotovljenih kršitev in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravna podlaga, na katero se je pri odločanju o izvršitvi denarne kazni v primeru ugotovljene kršitve izrečenih ukrepov po ZPND potrebno opreti, in katero je sicer pravilno povzelo nepravdno sodišče v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je določba člena 23 ZPND. Vendar je v obravnavanem primeru spregledalo, da citirani člen v drugem odstavku predvideva izvršitev denarne kazni, izrečene v sklepu (nepravdnega) sodišča, v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo, v prvem odstavku istega člena pa določa izrek denarne kazni za primer, če povzročitelj nasilja krši ukrep, ki ga je izreklo sodišče.4 V 19. čl. predvideni ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj nasprotnemu udeležencu v okviru konkretno obravnavanega postopka, ki se je vodil po določbah ZPND, pa niso bili izrečeni s sklepom sodišča, izdanim v skladu s členom 22č ZPND. Nasprotno, udeleženca postopka sta se o medsebojnih obveznostih, vključno (in predvsem) z zavezami nasprotnega udeleženca, ne glede na to, da te po vsebini ustrezajo vsebini predvidenih ukrepov, dogovorila, in dogovor pred prvostopnim sodiščem sklenila v obliki sodne poravnave; ta je samostojen izvršilni naslov (čl. 17 ZIZ).

6. Postopek, ki žrtvi nasilja zagotavlja pravno varstvo po določbah ZPND, in sicer z ukrepi, določenimi v 19. členu zakona, je kogentne narave. Na takšen način sta začrtana pomen in vloga sodišča v postopkih, ki se vodijo zaradi različnih oblik nasilja v povezavi z zlorabo moči povzročitelja nasilja nad žrtvijo, kar je družbeno nesprejemljivo, in zaradi česar nastopajo sodišča, ko izvajajo določbe zakona in odločajo z oblastnim aktom, tudi v vlogi varuha ranljivih posameznikov. V tej vlogi je najti razlog, da je v postopkih po ZPND alternativno reševanje sporov, ki je po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) nenazadnje omogočeno tudi v sporih iz družinskih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo, in se glede njih lahko poravnajo (tako 2. člen), v takšnih postopkih izključeno (čl. 22e ZPND), saj udeleženca z vidika pozicije moči pri sporazumnem reševanju medsebojnih razmerij nista v enakovrednem položaju. Alternativno reševanje sporov po ZARSS je postopek, ki ne pomeni sojenja (oz. odločanja, kot pripominja sodišče), temveč gre za postopek, v okviru katerega se poskuša doseči sporazumna rešitev spora s sodno poravnavo. ZARSS tako ne ureja vprašanja sklepanja sodne poravnave v postopkih po določbah ZPND, saj se postopek sodnega poravnavanja za razliko od oblik alternativnega reševanja sporov po ZARSS izvaja pred razpravljajočim sodnikom, pri čemer je, v skladu s prvim odstavkom 306. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja subsidiarno in smiselno, sodna poravnava poravnava o spornem predmetu, ki jo stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem lahko kadarkoli sklenejo. Vendar ZNP-1, ki vsebuje splošne določbe o nepravdnem postopku, kakršen je tudi postopek po določbah ZPND, v prvem odstavku 4. člena določa, da se v nepravdnem postopku udeleženci lahko poravnajo, razen če zakon določa drugače ali če ne morejo razpolagati s svojimi pravicami ali če narava obravnavanega razmerja poravnavo izključuje. Pritožbeno sodišče šteje, da sklepanje sodne poravnave v okviru ZPND obravnavanega razmerja, v katerem sta udeleženca na eni strani povzročitelj nasilja in na drugi strani njegova žrtev, in torej med njima pozicijska moč pri morebitnem popuščanju ni enakomerno porazdeljena, tudi sicer ni v skladu z namenom zakonodajalca, da se s predvidenim postopkom po ZPND zaščiti žrtve nasilja. Slednje pomeni, da že sama narava v okviru ZPND obravnavanega razmerja izključuje sklenitev sodne poravnave.

7. Po namenski in jezikovni razlagi določb ZPND (in zakonodajalca) torej sodišče, če ugotovi obstoj zakonskih pogojev, s sklepom izreče ukrep, predviden v določbah istega zakona. V takšnem primeru, kot to izhaja iz dikcije 22č člena, obstaja tudi podlaga za izrek denarne kazni5 ter za njeno kasnejšo prisilno izvršitev v okviru postopka po določbah ZPND in v skladu z določbo 226 ZIZ, torej za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča, s čimer se poskuša vplivati nanj, da se vzdrži nasilja, ki je prepovedano, in hkrati zaščititi žrtev nasilja, kar je tudi namen zakona. Zato nepravdno sodišče v postopku, ki je tekel po določbah ZPND, in se je končal s sklenitvijo sodne poravnave, sklenjene med udeležencema (ta je samostojni izvršilni naslov), ne more po uradni dolžnosti izvrševati denarne kazni po določbah ZIZ,6 saj se člen 23 ZPND glede na dikcijo prvega odstavka nanaša le na primere, ko je sodišče s sklepom povzročitelju nasilja izreklo ukrep od prve do pete alineje prvega odstavka 19. čl. ZPND. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je predlagateljici v primeru sklenjene sodne poravnave in kršitve dogovorov, ki so predmet slednje,7 še vedno zagotovljeno pravno varstvo, če ga ta zahteva, vendar ne v okviru nepravdnega postopka (temveč na način in po postopku, kot to predvidevajo določbe ZIZ v okviru samostojnega izvršilnega postopka).

8. Nepravdno sodišče tako v obravnavanem primeru, ko ukrepi, predvideni po ZPND, niso bili izrečeni s sklepom sodišča, ni imelo zakonske podlage, da na predlog predlagateljice odloča o izvršitvi denarne kazni po čl. 23. ZPND. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena in 366. člena ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni. Ker pa ob tem po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (vse v zvezi z že citiranima določbama členov 22a ZPND in 42 ZNP-1), je ob uradnem pritožbenem preizkusu ugotovilo nepravilno uporabo materialnega prava, na kar bi sicer nakazovala tudi pritožbena graja v delu, ko izpostavlja, da sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni uporabilo določbe 1. odstavka 23. člena ZPND. Ker je nepravdno sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi zmotne presoje, da 23. člen ZPND lahko predstavlja materialno podlago za v okviru nepravdnega postopka izvedeno postopanje o presoji utemeljenosti predloga predlagateljice za izvršitev denarne kazni zaradi kršitve zaveze nasprotnega udeleženca, zajete v sodni poravnavi, je bilo potrebno izpodbijani sklep že iz tega razloga razveljaviti in odločitev prvostopnega sodišča spremeniti, tako da se predlog predlagateljice za izvršitev denarne kazni zavrne (člena 365 in 366 ZPP v zvezi s čl. 42 ZNP-1 in 22f ZPND). Drugih v pritožbi uveljavljanih kršitev pritožbeno sodišče zato ni vsebinsko presojalo.

9. Sodišče v postopkih po ZPND odloča o stroških postopka po prostem preudarku (8. odstavek člena 22a). Gre za specialno določbo v primerjavi z določbami o povrnitvi stroškov v nepravdnem postopku po ZNP-1 kot splošnem predpisu, ki ureja nepravdne postopke. V okviru prostega preudarka je pritožbeno sodišče kot ustrezno v konkretnem primeru uporabilo osnovno pravilo za porazdelitev stroškov v nepravdnih postopkih, to je, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (čl. 40/1 ZNP-1). Nasprotni udeleženec, ki je s pritožbo uspel, pritožbenih stroškov ni priglasil, medtem ko mora predlagateljica zaradi neuspelega odgovora na pritožbo, pritožbene stroške v zvezi z njim nositi sama (čl. 154 ZPP in 42 ZNP-1).

1 Z njo se je pod točko 1 nasprotni udeleženec, kot pritožbeno sodišče povzema, zavezal, da v obdobju dvanajstih mesecev ne bo vstopal ali se zadrževal v bližini stanovanjske hiše, kjer predlagateljica in mladoletna otroka dejansko bivajo, na razdalji, ki znaša najmanj 200 metrov, z izjemo prevzema osebnih stvari in orodja na dva določena termina; da se jim ne bo približeval na razdalji, ki znaša najmanj 200 metrov, z izjemo predaje skupnega mld. sina zaradi izvedbe dogovorjenih stikov in izvajanja teh, urejanja uradnih postopkov v zvezi z varstvom in vzgojo mld. otroka ter skupnega premoženja; da se ne bo zadrževal in približeval osnovni šoli, ki jo obiskuje predlagateljičina mladoletna hči; da se ne bo zadrževal in približeval vrtcu, ki ga obiskuje skupni mladoletni sin, z izjemo prevzema zaradi izvedbe dogovorjenih stikov; da ne bo navezoval stikov s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb, z izjemo potrebnih dogovorov glede izvajanja dogovorjenih stikov z mld. sinom ter da ne bo vzpostavljal nikakršnih srečanj s predlagateljico, z izjemo potrebnih prevzemov mld. sina zaradi izvedbe dogovorjenih stikov. 2 Od sicer več zatrjevanih. 3 V ugovoru, sledeč sicer očitno napačnemu pravnemu pouku v izpodbijanem sklepu, glede na določbo čl. 22f ZPND, ki pa jo je nato sodišče v skladu s citiranim členom pravilno štelo kot pritožbo 4 Na podlagi prve, druge, tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 19. člena istega zakona. 5 Ta se izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo, torej ZIZ, o izvršbi glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti. 6 Vsebina zagrožene denarne kazni iz točke 2 sodne poravnave tudi ne sodi v okvir dispozicije udeležencev, saj so kogentne določbe ZIZ glede prisilne realizacije dejanj, ki jih more opraviti le dolžnik (čl. 226), predvidene le za primer nespoštovanja po sodišču določenih odločitev. 7 Tako tudi sama predlagateljica v vlogi z dne 18. 8. 2022, ko navaja, da v konkretnem primeru ne gre za predlog za izrek denarne kazni, ki bi bila določena s sklepom sodišča in bi imela podlago v ZPND, temveč za kršitev sodne poravnave.