Jedro

Tožnica je vložila (nasprotno) tožbo, za katero sodna taksa ni bila plačana, niti ni bila plačana po pozivu sodišča, ki je zato štelo, da je tožnica umaknila tožbo, zato je izdalo sklep o ustavitvi postopka. Tožena stranka je pravilno zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči ob ugotovitvi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani tožnice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnice z dne 14. 10. 2010 za odobritev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku zaradi določitve deleža na skupnem premoženju, ki ga predstavljajo skupni prihranki – denarna sredstva na računu. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da se pri presoji pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljata tako finančni oziroma premoženjski položaj prosilca na podlagi 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) v zvezi s 23., 27., 27.a, b, c, č, 28., 30. členom in 1. odstavkom 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji), kot tudi vsebinski oziroma postopkovni pogoj na podlagi 24. člena ZBPP. Oba pogoja morata biti podana hkrati. Tožena stranka še navaja, da je po uradni dolžnosti ugotovila, da je tožnica 23. 3. 2010 na Okrožno sodišče v Kranju v postopku zaradi določitve deležev zakoncev na skupnem premoženju, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 380/2009, vložila nasprotno tožbo zoper A.A., s katerim je med drugim zahtevala ugotovitev, da 13.209,38 EUR denarnih sredstev na koncu leta 2008 na računu A.A. predstavlja skupno premoženje zakoncev. Postopek z nasprotno tožbo se je pred Okrožnim sodiščem v Kranju vodil pod opr. št. III P 201/2010 in se je s sklepom z dne 9. 6. 2010 ustavil zaradi domneve umika tožbe, iz obrazložitve katerega izhaja, da prosilka ni plačala sodne takse, ki ji jo je v plačilo naložilo sodišče. Zato se je na podlagi 3. odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) štelo, da je prosilka tožbo umaknila. Na podlagi 4. odstavka 24. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč. V konkretnem primeru želi prosilka dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi delitve skupnega premoženja, denarnih sredstev na računu. To pa je identično z zadevo, v kateri je 23. 3. 2010 že vložila tožbo (pod opr. št. III P 201/2010), vendar ni plačala sodnih taks, zaradi česar je bila tožba umaknjena, kar pa predstavlja okoliščino, na katero bi prosilka lahko vplivala. Ker tako vsebinski pogoj v obravnavni zadevi ni izpolnjen, ji brezplačna pravna pomoč že iz tega razloga ni odobrena, zaradi česar tožena stranka meni, da ni potrebno dodatno ugotavljati izpolnjevanja premoženjskega pogoja.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je tožena stranka odobrila brezplačno pravno pomoč v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju opr. št. I P 380/2009 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi in drugi stopnji s svojo odločbo št. Bpp 433/2009. Ker je tožnica ugotovila, da tožbeni zahtevek razvezanega moža ne obsega celotnega premoženja, je v istem postopku dne 15. 3. 2010 vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da predstavlja skupno premoženje tudi znesek 13.209,38 EUR, vendar o nasprotni tožbi sodišče ni izdalo posebnega sklepa, pač pa je tožnici poslalo nalog za plačilo sodne takse v znesku 471,00 EUR. Tožnica stroškov za plačilo sodne takse ne zmore. Poleg tega meni, da je pristojno Okrajno in ne Okrožno sodišče v Kranju glede na vrednost spornega predmeta. Zato meni, da bi moralo Okrožno sodišče v Kranju odstopiti zadevo v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču upoštevaje 19. in 23. člen ZPP, vendar tega ni storilo, pač pa je tožnici poslalo nalog za plačilo sodne takse, ki presega mesečni znesek preživnine, ki jo tožnica prejema za štiri mladoletne otroke. Tožnica je predvidevala, da taksna oprostitev velja tudi za nasprotno tožbo, nato pa je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in za taksno oprostitev. Vendar je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, tožnico pa je oprostilo plačila sodne takse za morebitne nadaljnje taksne obveznosti. Ker tožnica ni zmogla plačila sodne takse, je sodišče štelo tožbo za umaknjeno, čeprav naj za to ne bi bilo pristojno, pač pa bi moralo o tem odločati Okrajno sodišče. Ker bi moralo sodišče na vse okoliščine, predvsem glede pristojnosti paziti po uradni dolžnosti, gre za več absolutno bistvenih kršitev določb ZPP. Ker je tožnica (nasprotno) tožbo vložila pred nepristojnim sodiščem in za to ni imela odobrene brezplačne pravne pomoči, je potem z vlogo zaprosila za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe za ugotovitev, da znesek 13.209,38 EUR sodi v skupno premoženje, tožena stranka pa je njeno prošnjo zavrnila z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala ista sodnica, ki je odločala o nasprotni tožbi in taksni oprostitvi v zadevi I P 380/2009 in III P 201/2010. Ker se je tožena stranka oprla na 4. odstavek 24. člena ZBPP, po katerem se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca, vendar tožnica poudarja, da v konkretnem primeru temu ni tako. Tožnica dodaja, da za nasprotno tožbo ni imela odobrene brezplačne pravne pomoči, niti ni uveljavljala plačila za nasprotno tožbo iz naslova BPP, tožba pa je bila pomotoma vložena na nepristojno sodišče, poleg tega pa tožnica ni bila zmožna plačila sodne takse. V tej zvezi navaja, da je mati štirih šoloobveznih otrok, ki prejemajo preživnino v skupni višini 469,00 EUR, ona pa prejema dohodek v višini približno 810,00 EUR mesečno, tako da se petčlanska družina preživlja z dohodki v višini 1.279,00 EUR. Zato je težek očitek, da ni plačala sodne takse v višini 471,00 EUR in da je po lastni krivdi umaknila tožbo. Ta očitek ni umesten, saj bi tožnica želela prejemati tako višjo plačo kot višjo preživnino, v kolikor bi bilo to odvisno od nje. Zato meni, da bi moralo sodišče bolj tehtno obrazložiti, kateri so tisti razlogi, ki bi preprečevali tožnici odobritev brezplačne pravne pomoči, saj tožba ni bila umaknjena iz razlogov, ki bi kazali na izkoriščanje instituta BPP. Tožbi prilaga listine (tožbene priloge A1 – A10). Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da tožnici dodeli zaprošeno brezplačno pravno pomoč. Hkrati predlaga, da toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo, ki ga je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) predložila skupaj s predmetnimi upravnimi spisi, tožena stranka vztraja pri svojih navedbah in argumentih za izdajo izpodbijane odločbe. Dodatno glede tožbeni navedb, da bi moralo Okrožno sodišče v Kranju v pravdni zadevi opr. št. II P 201/2010 glede na vrednost spornega predmeta po tožničini nasprotni tožbi, to je 13.209,38 EUR, odstopiti zadevo v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču upoštevajoč 19. in 23. člen ZPP, namesto, da je tožnici poslalo nalog za plačilo sodne takse, tožena stranka opozarja na določilo 105.a člena ZPP, po katerem mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe oziroma nasprotne tožbe oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse. Če v roku, ki ga je določilo sodišče, sodna taksa za tožbo oziroma nasprotno tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Plačilo sodne takse za tožbo je torej procesna predpostavka, brez potrdila o plačani taksi pa vsebinsko obravnavanje tožbe ni dopustno, kot izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1056/2009. Dodaja še, da je dne 23. 3. 2010 Okrožno sodišče v Kranju prejelo nasprotno tožbo tožnice, vloženo po pooblaščeni odvetnici. Ob vložitvi le-te sodna taksa ni bila plačana, niti ni vsebovala predloga za oprostitev sodne takse, zato je bil poslan nalog za plačilo sodne takse, ne da bi razpravljajoče sodišče, pri katerem je bila tožba vložena in vpisana pod opr. št. III P 201/2010, opravilo predhodni preizkus tožbe po 272. členu ZPP. Šele ob predhodnem preizkusu tožbe pa bi se po 19. členu ZPP Okrožno sodišče lahko po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno za zadevo iz pristojnosti okrajnega sodišča. Ker tožnica sodne takse ni plačala, je sodišče s sklepom z dne 9. 6. 2010 pravdni postopek skladno s 3. odstavkom 188. člena v zvezi s 3. odstavkom 105.a člena ZPP ustavilo. Po mnenju tožene stranke je Okrožno sodišče v Kranju postopalo v skladu z zakonom in zato ni mogoče trditi, da bi moralo ravnati drugače. Šele če bi tožnica plačala odmerjeno takso, bi bil opravljen predhodni preizkus nasprotne tožbe in bi se sodišče lahko izreklo za nepristojno. Vendar pa bi taksna obveznost za tožečo stranko nastopila tudi v primeru, če bi predmetno tožbo vložila na pristojno okrajno sodišče, tako da se zaradi nepravočasnega plačila takse tožnica ne more sklicevati na domnevne napake sodišča, pri čemer tožena stranka poudarja, da je tožnico ves čas postopka zastopala pooblaščenka, ki je nedvomno seznanjena s posledicami opustitve plačila sodnih taks v sodnih postopkih. Tožena stranka še dodaja, da za vložitev nasprotne tožbe tožnici ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, saj zanjo tudi ni zaprosila, pač pa je za dodelitev tovrstne pomoči vložila prošnjo šele po vložitvi nasprotne tožbe dne 17. 5. 2010 in jo je z dopisom z dne 28. 5. 2010 dopolnila tako, da je navedla opravilno številko postopka, v katerem je želela dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer III P 201/2010 Okrožnega sodišča v Kranju, tožena stranka pa je navedeno prošnjo s sklepom št. Bpp 404/2010 z dne 2. 7. 2010 zavrnila, ker je bil tedaj predmetni pravdni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju III P 201/2010 z dne 9. 6. 2010 že ustavljen. Glede uporabe 4. odstavka 24. člena ZBPP v konkretnem primeru tožena stranka poudarja, da to določilo ne določa razlogov, iz katerih je bila tožba umaknjena. Prav tako pa ni pomembno, da je bila nasprotna tožba umaknjena na podlagi fikcije, saj je fikcija nastopila po volji tožeče stranke, ker ni plačala sodnih taks, pri čemer ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnica nasprotno tožbo vložila po pooblaščenki, ki bi morala že ob vložitvi le-te predlagati oprostitev plačila sodnih taks glede na socialno-ekonomski položaj tožnice. Pri tem v zvezi s tožbenimi navedbami tožena stranka še poudarja, da 4. odstavek 24. člena ZBPP ne določa, da bi morala biti prosilcu v zadevi, v kateri je bila tožba umaknjena, tedaj dodeljena brezplačna pravna pomoč. Zato dejstvo, da je tožnica vložila nasprotno tožbo brez odobrene brezplačne pravne pomoči ni relevantno. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je odločbo v zadevi brezplačne pravne pomoči izdala ista sodnica kot odločbe v pravdni zadevi, tožena stranka poudarja, da tožnica teh navedb ne konkretizira in ne argumentira, zato ni mogoče dognati, kako naj bi po njenem zatrjevane okoliščine vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe, zgolj zaradi jasnosti pa pripominja, da je ista sodnica res vodila pravdni postopek opr. št. III P 201/2010 in odločila o brezplačni pravni pomoči, vendar gre zgolj za naključje, saj se tako v pravdnih zadevah kot v zadevah brezplačne pravne pomoči zadeve dodeljujejo po vnaprej določenem vrstnem redu ob upoštevanju načela naravnega sodnika. Poleg tega pa gre za različna postopka, v katerih se odloča o povsem drugih pravicah strank, zato tudi ni podan izločitveni razlog po 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP. Sodišču po navedenem predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 24. členu določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (1. odstavek). Po določbi 4. odstavka 24. člena ZBPP, na katerega se je pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi oprla tožena stranka, pa se prosilcu brezplačna pravna pomoč ne odobri, če se ugotovi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilca za brezplačno pravno pomoč.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, kar potrjujejo navedbe tožnice v tožbi in podatki tožbenih prilog, da je tožnica po pooblaščeni odvetnici dne 15. 3. 2010 pri Okrožnem sodišču v Kranju vložila (nasprotno) tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da predstavlja skupno premoženje tudi znesek 13.209,38 EUR po tem, ko je ugotovila, da ne obsega celotnega skupnega premoženja tožbeni zahtevek razvezanega moža v pravdnem postopku I P 380/2009 pri Okrožnem sodišču v Kranju, v katerem ji je bila predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo tožene stranke št. Bpp 433/2009. Prav tako med strankama ni sporno, da ob vložitvi nasprotne tožbe dne 15. 3. 2010 sodna taksa ni bila plačana, niti ni bila plačana po pozivu sodišča, ki je zato štelo, da je tožnica umaknila tožbo, zato je izdalo sklep na podlagi 3. odstavka 105.a člena ZPP o ustavitvi postopka. Teh ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi namreč tožnica v tožbi ne izpodbija, temveč zgolj navaja, da je sama predvidevala, da taksna oprostitev velja tudi za nasprotno tožbo in da je naknadno vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje dne 12. 4. 2010, ki pa je bil zavrnjen, sodišče pa jo je oprostilo plačila sodnih taks za morebitne nadaljnje obveznosti. Po presoji sodišča pa tožbene navedbe na pravilnost odločitve tožene stranke ne morejo vplivati, saj tožnica s svojimi navedbami v tožbi niti ne izpodbija pravnih in dejanskih razlogov, na katerih temelji odločitev tožene stranke, pač pa le dodatno pojasnjuje svoje življenjske razmere in podrobneje opisuje osebne okoliščine, zaradi katerih dolgovanega zneska sodnih taks ni plačala ob vložitvi (nasprotne) tožbe dne 15. 3. 2010 niti pozneje po dodatnem pozivu sodišča. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. odstavka 24. člena ZBPP ob ugotovitvi, da je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani tožnice. V konkretnem primeru gre nedvomno za identično zadevo, v kateri je tožnica predhodno že dne 23. 3. 2010 vložila (nasprotno) tožbo, za katero ni plačala sodnih taks, zaradi česar je bila tožba umaknjena, kar tudi po mnenju sodišča predstavlja okoliščino, na katero bi tožnica lahko vplivala, bodisi s pravočasno vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks, bodisi s plačilom dolgovanega zneska sodnih taks ob vložitvi tožbe oziroma po prejemu naloga za plačilo sodnih taks.

Po navedenem je pravilen zaključek tožene stranke, da v konkretnem primeru ni izpolnjen vsebinski pogoj v smislu 4. odstavka 24. člena ZBPP. Zato tožena stranka ob upoštevanju načela zakonitosti kot ga opredeljuje 6. člen ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP in 4. odstavek 154. člena Ustave RS ni imela pravne podlage, da bi odločila drugače, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnica v tožbi glede relevantnih dejanskih okoliščin ne izpodbija, potrjujejo pa ga tudi podatki upravnega spisa, pravilno uporabila določbo 4. odstavka 24. člena ZBPP. Kolikor tožnica nasprotuje materialno-pravni podlagi, na kateri temelji izpodbijana odločba (4. odstavek 24. člena ZBPP), pa sodišče ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave) pripominja, da v izvrševanju sodne funkcije oblasti v konkretnem primeru ni pristojno presojati tožbenih navedb, če se te nanašajo na primernost zakonskega oziroma zakonodajno-tehničnega urejanja področja brezplačne pravne pomoči kot vsebine zakonodajne funkcije oblasti, zato mora tovrstne tožbene ugovore zavrniti. Po določbi 1. člena ZUS-1 in v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 namreč sodišče odloča v upravnem sporu le o zakonitosti dokončnih posamičnih upravnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, to pa je v konkretnem primeru le uvodoma navedena izpodbijana odločba.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).