Jedro

Tožnik v tožbi ugovarja, da prosilci za azil večkrat opisujejo slabe ekonomske razmere v svoji izvorni državi, vendar te slabe ekonomske razmere niso niti edini niti glavni razlog za pobeg iz matične države. Tožnik pa v tožbi ne zanika navedb, ki jih je navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo, pri tem ne navaja nobenega drugega razloga zakaj je zapustil matično državo in tudi ne navaja nobenih drugih okoliščin v zvezi z razlogom zakaj je zapustil matično državo. Ker je tožnik izjavil, da ni bil nikoli politično ali vojaško aktiven in ne preganjan s strani oblasti, tožena stranka sklepa, da je njegova izjava o strahu pred preganjanjem v izvorni državi neutemeljena. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno zaključila, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, ker se je opredelila do razloga, ki ga je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, opredelila pa se je tudi do vseh okoliščin, ki jih je tožnik navedel v zvezi s samim življenjem in okoliščinami v južnem delu Mitrovice.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot očitno neutemeljeno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da jo mora zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da je Albanec, ki prihaja iz občine Severna Mitrovica na Kosovu in je želel odpotovati v Nemčijo k staršem. Prevozniki pa so ga pustili v Sloveniji. Od leta 2001 je z brati in sestrami živel v Južni Mitrovici, finančno jim je pomagal oče iz Nemčije. V Severni Mitrovici sedaj živijo izključno Srbi. Nadalje še navaja, da je tožnik povedal, da so mu sosedje ustno grozili, ga neprestano šikanirali in zmerjali ter govorili naj zapusti Kosovo. Njegova ekonomska situacija je tudi slaba, saj ni bil zaposlen. Tožena stranka nadalje navaja, da je preverila politično in družbeno situacijo v tožnikovi izvorni državi, da bi lahko presodila ali je objektivna situacija v matični državi prosilca takšna, da bi lahko vplivala na občutek subjektivne ogroženosti oziroma da bi mu grozilo preganjanje. Tožena stranka je pridobila poročila: Serbia and Montenegro - Amnesty International's concerns and Serbia Montenegro's commitments to the Council of Europe - March 2004; Municipal Profile, OSCE Mission in Kosovo, October 2003; http://news.bbc.co.uk - saturday, 20. March, 2004; UNHCR, Position on international protection needs of individuals form Kosovo in light of recent inter-ethnic confrotations - 30. 3. 2004; Immigration & Nationality Directorate - Country information bulletin - Serbia and Montenegro (Kosovo) - 23. March 2004 in Uprava za priseljevanje in državljanstvo Velika Britanija, Notranje ministrstvo - Navadni in razširjeni bilteni "Azil v Veliki Britaniji", oktober 2003. Tožena stranka na podlagi vpogledanih poročil navaja kakšna je sedaj situacija na Kosovu. V zvezi s dogodki v mesecu marcu 2004 pa navaja, da je trenutna situacija odvisna od KFOR. Njihova hitra razporeditev oziroma razporeditev mirovnih sil je pripomogla k vzpostavitvi nadzorovanega stanja v trenutku vrelišča, zato meni, da je mednarodnim silam le uspelo vzpostaviti red in nadzor v Mitrovici. Tožena stranka navaja, da je tožnik navedel, da ni bil nikoli politično ali vojaško aktiven in tudi ne preganjan s strani oblasti in da so ga sosedje zgolj verbalno zmerjali in šikanirali. Tožena stranka zato sklepa, da je njegova izjava o strahu pred preganjanjem v matični državi neutemeljena. Med vojno na Kosovu je tožnik živel v Nemčiji, kasneje se je vrnil v Južno Mitrovico, kjer je večinsko prebivalstvo albanske narodnosti. V zvezi s tožnikovimi izjavami o verbalnem nadlegovanju s strani drugih Albancev pa tožena stranka upoštevaje navedena poročila navaja, da ni pričakovati, da bi bil prosilec ob vrnitvi v matično državo izpostavljen hujšemu preganjanju in nadlegovanju s strani Albancev. Iz vpogledanih poročil namreč izhaja, da so bili vsi napadi s strani Albancev usmerjeni zgolj na srbsko populacijo na Kosovu. Tožena stranka pa tudi poudarja, da je prihajalo do pritiskov in nasilja zoper sodelavce srbskega režima, zlasti v mesecih po vojni leta 1999 in 2000. Tožena stranka zato zaključuje, da je malo verjetno, da bi bil tožnik po letu 2000 resnično neprestano nadlegovan in bi se počutil resno ogroženega in preganjanega in čakal kar nekaj let preden se je odločil za pobeg iz matične države. Tožnik tudi ni navedel, da bi bil kakorkoli trpinčen, fizično napaden oziroma mučen in tudi ni povedal, zakaj ga sosedje obrekujejo. Sam je mnenja, da verjetno zato, ker je bil zaposlen pri Srbu. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da je ta argument neprepričljiv, ker se je tožnik po vrnitvi iz Nemčije preselil v južni del Mitrovice, v popolnoma novo družbeno okolje, kjer ga ljudje po vsej verjetnosti niso poznali. Zgolj obrekovanje na ulici in šikaniranje pa se po kriterijih, ki jih je navedel James C. Hathaway v svoji knjigi Zakon o statusu begunca, ne morejo obravnavati kot neprestano povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti ter škode in trpljenja. V zvezi s tožnikovo izjavo, da v matični državi ni mogel najti zaposlitve, ker ni bilo nič dela in da so včasih živeli tudi v šotorih in v najemniškem stanovanju, da sta ga financirala starša iz Nemčije, pa tožena stranka navaja, da vse to kaže na to, da je tožnik pobegnil iz matične države zaradi slabe ekonomske situacije ter z namenom iskanja zaposlitve in zaslužka. To pa nikakor ne predstavlja razlog, ki omogoča pridobitev status begunca. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil pa je določila tudi rok za zapustitev Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ni pravilno uporabila določb ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku, kršila Ustavo RS in mednarodnopravne predpise. Ko je določila rok, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, pa gre za kršitev pravila o nevračanju. Tožena stranka je preuranjeno zaključila, da tožniku ne grozi preganjanje, tožniku bi morala dati možnost, da v okviru rednega azilnega postopka dokazuje utemeljenost svoje prošnje. Samo določena dejstva, ki so bila toženi stranki znana, ne morejo narekovati odločitve, da naj bi tožnik zapustil svojo izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov. Tožnik navaja, da prosilci pri podaji vloge večkrat opisujejo tudi slabe ekonomske razmere v izvorni državi, vendar te razmere niso niti edini niti glavni razlog za pobeg. Azilni postopek ima namen ugotavljati dejstva v zvezi s tem kateri razlog je bil pri posameznem prosilcu odločilen. Pri tožniku pa se sploh ni ugotavljalo zakaj je moral zapustiti izvorno državo in kaj bi se s tožnikom zgodilo, če bi se moral vrniti. Tožena stranka ni ocenila navedb, da je bil preganjan, ker so mu očitali sodelovanje s Srbi. Tožena stranka se sicer sklicuje na določena poročila o tožnikovi izvorni državi, vendar je preuranjeno sprejela zaključek, da tožnikova subjektivna ogroženost ne obstaja. Tožnik je mnenja, da je njegov subjektivni element ogroženosti ostal neraziskan in tudi zakaj izvorna država ni varna konkretno zanj. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Odločanje na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pomeni, da gre za t.i. "pospešeni postopek", ko ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V t.i. "pospešenem postopku" nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V konkretnem primeru se je tožena stranka oprla na obravnavanje razlogov po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. V svoji prošnji je tožnik navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo, da je Albanec in prihaja iz Severne Mitrovice na Kosovu. Želel je odpotovati v Nemčijo, kjer živita njegova starša, vendar so ga prevozniki pustili v Sloveniji. Navedel je, da je od leta 2001 skupaj z brati in sestrami živel kot podnajemnik v Južni Mitrovici, finančno jim je pomagal oče iz Nemčije. V severnem delu Mitrovice živijo izključno Srbi. Doživljal je grožnje s strani sosedov, ki ga niso nikoli fizično napadli, vendar so ga šikanirali in zmerjali. Potrdil je, da s strani policije oziroma oblasti ni bil nikoli preganjan oziroma nadlegovan. Tožnik v tožbi teh razlogov oziroma dogodkov, ki jih je navedel v svoji prošnji za azil, ne izpodbija oziroma ne zanika, prav tako ne navaja nobenih drugih podrobnosti oziroma okoliščin kot razlog zakaj je zapustil matično državo.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik zapustil izvorno državo izključno iz ekonomskih razlogov in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Iz njegove prošnje za azil namreč izrecno izhaja, da je navedel, da ni mogel najti zaposlitve, ker ni bilo nič za delati, živel je v šotorih, nato pa v najemniškem stanovanju in sta ga financirala starša iz Nemčije. Tožnik je tudi v svoji prošnji navedel, da se želi v Republiki Sloveniji zaposliti, saj ga oče ne bo mogel večno preživljati. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi slabe ekonomske situacije in z namenom iskanja zaposlitve ter zaslužka. Tožena stranka se je oprla na podatke, ki jih je tožnik sam navedel v prošnji za azil in tako pravilno zaključila, da je prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Pri svoji odločitvi je namreč upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji in je zato pravilno takoj odločila o njegovi prošnji za azil. Tožnik v tožbi ugovarja, da prosilci za azil večkrat opisujejo slabe ekonomske razmere v svoji izvorni državi, vendar te slabe ekonomske razmere niso niti edini niti glavni razlog za pobeg iz matične države. Tožnik pa v tožbi ne zanika navedb, ki jih je navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo, pri tem ne navaja nobenega drugega razloga zakaj je zapustil matično državo in tudi ne navaja nobenih drugih okoliščin v zvezi z razlogom zakaj je zapustil matično državo. Tožnik je bil opozorjen, da je v azilnem postopku potrebno povedati vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane in pomembne za odločitev, zato sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da tožena stranka ni ugotavljala ali so bile ekonomske razmere edini in glavni razlog za zapustitev matične države, ker je pri tem sodišče upoštevalo tudi, da tožnik v tožbi ne ponuja nobenega drugega razloga oziroma tega ugovora podrobneje ne obrazlaga in ne navaja nobenih podrobnosti oziroma okoliščin.

Tožena stranka se je oprla na podatke, ki jih je tožnik navedel in tudi na poročila, ki jih je vpogledala in zaključila, da je očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je namreč povedal, da ni bil deležen preganjanj s strani države ali policije, izpostavljen je bil le verbalnemu nadlegovanju in šikaniranju s strani sosedov, Albancev v južnem delu Mitrovice. Tožena stranka je vpogledala poročila, ki jih v izpodbijani odločbi navaja in na podlagi teh zaključuje, da je mednarodnim silam uspelo vzpostaviti nekakšen red, ki pa je bil zaradi dogodkov v marcu 2004 poslabšan, vendar je mednarodnim silam le uspelo vzpostaviti red in nadzor v Mitrovici. Ker je tožnik izjavil, da ni bil nikoli politično ali vojaško aktiven in ne preganjan s strani oblasti, tožena stranka sklepa, da je njegova izjava o strahu pred preganjanjem v izvorni državi neutemeljena. Tožnik je tudi živel v Nemčiji med vojno, na Kosovu se je vrnil v Južno Mitrovico, kjer je večinsko prebivalstvo albanske narodnosti. Tožena stranka na podlagi vpogledanih poročil, ki jih tudi citira v izpodbijani odločbi, zaključuje, da iz poročil izhaja, da so bili vsi napadi s strani Albancev usmerjeni zgolj na srbsko populacijo na Kosovu in to zlasti v mesecih po vojni leta 1999 in 2000. Tožena stranka zato zaključuje, da je malo verjetno, da bi bil tožnik po letu 2000 neprestano nadlegovan in bi se počutil resno ogroženega in preganjanega, pri tem pa čakal nekaj let preden se je odločil za pobeg iz izvorne države. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni ocenila njegovih navedb o preganjanju in sodelovanju s Srbi. Tožnik je povedal, da je pred vojno na Kosovu delal v avtopralnici pri nekem Srbu v Severni Mitrovici in da mu to očitajo sedaj albanski sosedje. Sodišče ne more slediti tem tožbenim očitkom, ker je tožena stranka pravilno ocenila, da je ta tožnikov argument neprepričljiv, saj se je po vrnitvi v Nemčijo preselil v južni del Mitrovice, v novo družbeno okolje, kjer ga po vsej verjetnosti ljudje ne poznajo. Tožena stranka je zaključila, da je malo verjetno, da bi bil tožnik po letu 2000 resnično verbalno nadlegovan, ker iz vpogledanih poročil izhaja, da se je večino pritiskov in nasilja zoper sodelavce srbskega režima izvajalo zlasti po vojni in tožena stranka dvomi, da bi do tega prihajalo po letu 2000. V zvezi z zaključki tožene stranke pa tožnik razen očitka, da tožena stranka ni ocenila tožnikove navedbe, da se tožniku očita sodelovanje s Srbi, ni navedel nobenih drugih podrobnosti in okoliščin, tako ni navedel niti kdaj in ob katerih priložnostih je prihajalo do takšnih nadlegovanj in kakšne besede so bile uporabljene. Tožnik svojih ugovorov v zvezi s tem z ničemer ne obrazlaga in ne pojasnjuje. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno zaključila, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, ker se je opredelila do razloga, ki ga je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, opredelila pa se je tudi do vseh okoliščin, ki jih je tožnik navedel v zvezi s samim življenjem in okoliščinami v južnem delu Mitrovice. Tožnik tudi očita, da je njegov subjektivni element ogroženosti ostal neraziskan, prav tako da tožena stranka ni odgovorila ali je tožnikova izvorna država varna država zanj. Tožena stranka je oprla svoje zaključke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje na poročila, ki jih je pridobila in na podlagi katerih je naredila svojo oceno. Tožnik v tožbi ne izpodbija verodostojnosti pridobljenih poročil oziroma ne prilaga drugih, prav tako ne izpodbija ocene stanja v izvorni državi, ki ga je naredila tožena stranka na podlagi pridobljenih poročil. Tožnik v tožbi tudi ne navaja v čem je subjektivni oziroma objektivni element ogroženosti ostal neraziskan, vendar v zvezi s tem tožnik ne ponuja nobenih svojih razlogov, okoliščin in dokazov. Sodišče pa temu ugovoru tudi ni sledilo, ker je presojalo odločitev tožene stranke v t.i. "pospešenem postopku" in tožena stranka ni ugotavljala okoliščin, ki so pomembne za odločitev o azilu po rednem postopku, to je po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil oziroma v tem primeru na razlog, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov in da je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožbene navedbe tožnika v zvezi s stanjem v njegovi izvorni državi so zato v tem primeru irelevantne. Ker je tožena stranka ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil, je imela zakonsko podlago za odločitev v t.i. "pospešenem postopku".

Tožnik ugovarja tudi ukrepu odstranitve iz Republike Slovenije, ki ga je tožena stranka izrekla na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Načelo nevračanja v tem primeru ne more biti kršeno, ker se navedeni ukrep uporablja za izvrševanje pravnomočne odločbe v azilnem postopku, ki temelji na citiranem zakonskem določilu ZAzil. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Sodišče je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnik brez sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status.