Jedro

Tožnik, ki od toženke zahteva povrnitev navadne škode, je ob upoštevanju 132. člena OZ upravičen le do odškodnine, ki je enaka dejanskemu zmanjšanju njegovega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki še 2.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 do plačila ter ji povrniti še 944,09 EUR stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 343,41 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati 6.883,24 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje in mu povrniti 1.639,47 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Izpodbija zavrnilni del prve sodbe. Sklicuje se na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Poudarja, da je toženka soglašala s predloženo cenitvijo sodnega cenilca Č. P., ki je škodo na tožnikovem vozilu ocenil po načelu totalke v višini 9.387,00 EUR. Sodišče je očitno prezrlo, da je cenilec v svoji cenitvi že odštel vrednost rešenih delov. To je ocenil kar na 7.680,27 EUR, čeprav je splošno znano, da poškodovanega vozila ni mogoče prodati, kvečjemu za rezervne dele. Sodišče prve stopnje vrednosti rešenih delov ne bi smelo še enkrat odšteti, ampak bi moralo tožniku prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Z ugotavljanjem višine tožbenega zahtevka niso nastali nobeni dodatni stroški. Sicer pa je bil zahtevek v celoti utemeljen, zato je tožnik upravičen do povračila vseh nastalih stroškov postopka.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka v celoti odgovarja za škodo, ki je nastala na tožnikovem vozilu v obravnavani prometni nezgodi. Pri ugotavljanju višine škode pa je nato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je namreč višino svoje odškodninske terjatve izkazal s cenitvijo sodnega cenilca za motorna vozila, iz katere izhaja, da je škoda na dan 5.2.2004 znašala 2.249.500,00 SIT (9.387,00EUR). Toženka predloženi cenitvi ni oporekala, zato se po 2. odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB 3 in 45/08) šteje, da je višino škode priznala.

6. Priznanih dejstev po 1. odstavku 214. člena ZPP ni treba dokazovati. Predvsem pa je iz cenitve razvidno, da je cenilec od ocenjene vrednosti istovrstnega nepoškodovanega vozila že odštel vrednost še uporabnih delov v višini 1.840.500,00 SIT (7.680,27 EUR). Sodišče prve stopnje torej od zahtevane odškodnine ne bi smelo odšteti zneska 600.000,00 SIT (2.503,76 EUR), ki ga je tožnik po lastni izpovedi iztržil za rešene dele.

7. Res je, da gre oškodovancu po 169. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB 1), na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, popolna odškodnina za škodo, ki jo je pretrpel. Tožnik, ki od toženke zahteva povrnitev navadne škode, je ob upoštevanju 132. člena OZ upravičen le do odškodnine, ki je enaka dejanskemu zmanjšanju njegovega premoženja. Ker pa kupnina, ki jo je po ugotovitvi sodišča prve stopnje dobil za rešene dele, ne presega po cenilcu ocenjene vrednosti še uporabnih delov vozila, za zmanjšanje zahtevanega zneska odškodnine ni dejanske in pravne podlage. Očitno je namreč, da se tožnik s prodajo rešenih delov ni okoristil. 8. Sodišče prve stopnje je predloženo cenitev sodnega cenilca za motorna vozila z dne 12.4.2004 sicer prebralo v dokaznem postopku, te listine pa nato v izpodbijani sodbi ni ocenilo. Zaradi te opustitve je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek delno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožniku prisodilo še preostalo zahtevano odškodnino z zahtevanimi zamudnimi obrestmi vred. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbi, drugih kršitev te vrste pa tožnik ne uveljavlja.

9. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP znova odločiti o stroških prvostopenjskega postopka. Ker je tožnik v celoti uspel s svojim tožbenim zahtevkom, je po 1. odstavku 154. člena ZPP upravičen do povračila vseh potrebnih stroškov. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo ti tožnikovi stroški skupaj 2.583,56 EUR, kar pomeni, da mu toženka iz tega naslova dolguje še razliko v višini 944,09 EUR.

10. Tožnik pa je glede na doseženi uspeh upravičen tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Skupaj znašajo 343,41 EUR, obsegajo pa izdatke za sestavo pritožbe, končno poročilo in 20% DDV, vse v priglašeni višini, ter sodno takso za pritožbo (131,36 EUR).