Jedro

Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno.

Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve.

Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.

Izrek

Pritožba obdolžene K.P. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je obdolžena K.P. dolžna, da v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 62,49 EUR, ki predstavlja strošek detektiva I. B., P. K. H., s.p., za vročitev sodnega pisanja, sicer bo sodišče znesek prisilno izterjalo.

2. Proti temu sklepu se je pritožila obdolženka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v pritožbi, s predlogom razveljavitve sklepa.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Po stališču obdolženke sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno in ni upoštevalo vseh dejstev in okoliščin ter je posledično temu obdolženki neutemeljeno naložilo plačilo stroškov vročanja sodnega pisanja, ki je bilo opravljeno po pooblaščenem detektivu. Obdolženka ima zagovornika, kateremu je bila vročena obtožnica, zoper katero je po njem podala ugovor. S tem je nedvomno izkazala, da je s sodnim pisanjem seznanjena (obtožnico) in zato je bila mnenja, da ji pisanja, ki je bilo naslovljeno še na njen naslov, ni potrebno prevzeti. V pritožbi se sklicuje na določbe 120. in 121. člena ZKP, v katerih je določeno, katerim procesnim udeležencem in katere vloge se mora vročiti osebno, na člen 118 ZKP, ki se nanaša na vročanje, če ima obdolženi zagovornika, pri čemer zadošča nadomestna vročitev (119. člen ZKP) in na drugi odstavek 120. člena ZKP, kjer je določeno, da zgolj obdolžencu, ki nima zagovornika, je potrebno osebno vročiti tudi obtožni akt. Ker ga je sama imela, ji torej tega akta ni bilo potrebno osebno vročiti. Ker je bila vročitev zagovorniku opravljena, bi sodišče lahko štelo, da je bila vročitev njej opravljena po določbi 126. člena ZKP s fikcijo vročitve po 142. in 144. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). ZKP nima posebnih določb o načinu vročanja pisanj odvetniku in v takih primerih se po 126. členu ZKP uporabijo določbe, ki veljajo za pravdni postopek, v 137. členu ZPP pa je določeno, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu. Ker je njen zagovornik 26. 5. 2002 prevzel obtožni akt in 29. 5. 2002 zoper njega vložil ugovor, vročitev njej ni bila potrebna. Zaradi ukrepov za omejevanje virusa covid se je izogibala nepotrebnih stikov, ki bi jih na pošti ob prevzemanju pisanja zagotovo imela. Vročitev po detektivu pa ni bila skladna s Pravilniku o vročanju po detektivih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku, ker se detektiv na poziv njenega očeta ni izkazal z detektivsko izkaznico, izdano na podlagi zakona.

5. Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno. Obdolžencu je treba osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na glavno obravnavo (prvi odstavek 120. člena ZKP), obdolžencu, ki nima zagovornika, pa je treba osebno vročiti obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor. Na zahtevo obdolženca vroči sodišče sodbo in druge odločbe osebi, ki jo on določi (drugi odstavek 120. člena ZKP). Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Po določbah 119. člena ZKP se pisanja, za katera v tem zakonu ni določeno, da morajo biti osebno vročena, prav tako vročajo osebno. Če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, se lahko vročijo kateremu od odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti, če teh ni v stanovanju, pa se pisanje lahko vroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa vročitev na opisan način ni možna, pa vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti naslovnikovega prebivališča. Naslovniku se v tem primeru pusti sporočilo o prispeli pošiljki z obvestilom, na katerem sodišču oziroma pošti in v kakšnem roku lahko prevzame pisanje. Pisanje, ki v določenem roku na pošti ni prevzeto, pa se vrne. Pisanja se vračajo praviloma po pošti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost in ima posebno dovoljenje ministra, pristojnega za pravosodje, izdano po določbah, ki velja za pravdni postopek (prvi odstavek 117. člena ZKP).

6. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu I. B., P. K. H., s.p., ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020. Za opravljeno storitev vročanja pa je sodišču predložil stroškovnik, o katerem je bilo odločeno s sklepom III K 33197/2019 z dne 22. 6. 2020 in je bil znesek 62,49 EUR detektivu izplačan iz proračunskih sredstev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je navedeni strošek vročanja nastal po krivdi obdolženke, ki sodnega pisanja na naslovu bivanja ni dvignila, sodišče pa ji ga ni moglo vročiti na drug način, kot na prej opisan. Zato ji je v skladu z določbo prvega odstavka 94. člena ZKP z izpodbijanim sklepom pravilno naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov postopka. Okoliščina, da se detektiv ni izkazal z detektivsko izkaznico, ki jo po določbi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku mora na zahtevo naslovnika pisanja ali osebe, kateri sme v skladu z ZKP izročiti pisanje namesto naslovniku, pokazati, na pravilnost napadenega sklepa nima prav nobenega vpliva. Stroški vročanja po detektivu so nastali po krivdi obdolženke in sodišče prve stopnje je o njih pravilno odločilo.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.