Jedro

Podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja v predmetnem postopku sta lahko le izvedenski mnenji, ki sta bili v njem podani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 11.10.2012 odločilo: - da se postopek ustavi glede zneska 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2006 dalje do prenehanja obveznosti (1. točka izreka), - da je dolžna toženka tožniku v 15 dneh od prejema sodbe plačati 2.520,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2006 dalje do prenehanja obveznosti (2. točka izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2006 dalje do prenehanja obveznosti (3. točka izreka).

2. Zoper odločitev o prisojeni odškodnini nad zneskom 1.575,15 EUR se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža (na prej omenjeni znesek), njej pa prizna pritožbene stroške. Navaja, da zanjo višina prisojene odškodnine ni sporna, kar pa ne velja glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti, saj meni, da je glede na dejansko stanje prispevek tožnika ocenjen prenizko. Dokazna ocena, ki temelji predvsem na mnenju izvedenca K., ni pravilna, saj le-to glede tožnikove hitrosti pred zaviranjem bistveno odstopa od mnenja izvedenca B., kot tudi od mnenj izvedencev P., S. in K., ki so svoje mnenje podali v drugih postopkih. Čeprav sta lahko podlaga za ugotavljanje dejanskega mnenja v predmetnem postopku le v njem podani mnenji, naj bi pravilna dokazna ocena narekovala sprejetje ugotovitev izvedenca B. (in ne K.), ki je z uporabo različnih metod ocenil, da je tožnik pred zaviranjem vozil s hitrostjo okoli 110 km/h, kar je bistveno več, kot je ugotovil K.. Hitrost višjo od 100 km/h so ugotovili tudi drugi omenjeni izvedenci (P. in S. sta jo ocenila na 130 km/h), ki so pri izračunu in oceni tožnikove hitrosti uporabili podobne izračune in dobili podobne rezultate. K. utemeljitev hitrosti 90km/h, češ da bi višja hitrost zagotovo povzročila hujše poškodbe oseb v tožnikovem avtomobilu, ne more biti razlog, da sodišče nekritično sledi mnenju omenjenega izvedenca in ne izvedenca B.. Pritožnica opozarja, da je v vozilu njenega zavarovanca ena oseba umrla ter da K. v svojih izračunih ni upošteval izgube hitrosti tožnikovega vozila zaradi trka v semafor. Ob pravilni dokazni oceni bi bilo potrebno slediti ugotovitvam izvedenca B., da je tožnik vozil v naselju (in sicer bližini križišča) s hitrostjo 110 km/h, kar predstavlja enormno hitrost in hudo kršitev cestno-prometnih predpisov, zaradi česar bi moral biti ob pravilni uporabi materialnega prava njegov soprispevek ocenjen na 50%.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev obeh v tem postopku postavljenih izvedencev cestno-prometne stroke (to je B. K. in M. B.) povsem pravilo ocenilo tožnikov prispevek k nastanku prometne nezgode z dne 23.11.2005, to svojo oceno pa je tudi prepričljivo obrazložilo. Iz same obrazložitve (glej str. 9 in 10 izpodbijane sodbe (1)) izhaja, da je upoštevalo tudi mnenje izvedenca B., zaradi česar pritožbeni očitek, da naj bi ugotovitve omenjenega izvedenca „zanemarilo“, ne drži. Izvedenec B. ugotavlja, da naj bi tožnik pred zaviranjem vozil z višjo hitrostjo, kot jo ugotavlja izvedenec K., a ni moč govoriti o tako bistvenem odstopanju, kot poskuša to prikazati pritožnica. Bolj pomembno je, da je tudi izhajajoč iz hitrosti, kot jo ugotavlja B. (med 104 in 113 km/h), ocena sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode povsem ustrezna. Pritožbeno sklicevanje na mnenja izvedencev P., S. in K. je pavšalno. Še bolj bistveno pa je, da gre za mnenja podana v drugih postopkih oziroma za mnenje (izvedenca S.), ki ga je pred predmetno pravdo pridobila toženka sama (in ki je zaradi tožnikovega nesprejema predstavljal lahko le podlago toženkinim trditvam). Kot (to pravilno) ugotavlja tudi sama pritožnica, sta lahko podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja v predmetnem postopku le mnenji, ki sta bili v njem podani (tako je postopalo tudi sodišče prve stopnje).

6. Enako kot očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenca B., ne drži niti pritožbeni očitek, da je nekritično sledilo mnenju izvedenca K.. Sklicevanje na okoliščino, (2) da je v vozilu toženkinega zavarovanca ena oseba umrla, prav tako ne vzbudi nobenega dvoma v prepričljivost K. pojasnila glede tožnikove hitrosti. Ta je (glej dopolnitev mnenja z dne 2.12.2010) navedel, da bi bile pri bistveno višji hitrosti (kot naj bi dejansko bila) tožnikovega vozila, to je cca 128 km/h, posledice trka bistveno večje tako glede tožnikovega vozila(3) kot telesnih poškodb potnikov v njem (njegov argument je torej povezan s posledicami trka na tožnikovo in ne vozilo toženkinega zavarovanca). Trditve, da K. v svojih izračunih ni upošteval izgube hitrosti tožnikovega vozila zaradi trka v semafor, so ne samo preveč splošne, ampak tudi sicer nove (prvi odstavek 337. člena ZPP) in posledično neupoštevne (toženka v pripombah z dne 27.10.2010 podanih na K. mnenje tega »pomisleka« ni omenjala, ampak šele v vlogi z dne 20.12.2010, v kateri v zvezi s tem ni predlagala dopolnitve mnenja).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP). Toženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Tudi tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Na str. 10 izrecno ugotavlja, da naj bi tožnik dovoljeno hitrost prekoračil najmanj za 30 km/h, iz česar jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca B..

(2) Pritožba, ki K. mnenje osporava, v korist svojih trditev tudi sicer ne poda nobenih drugih konkretnih in prepričljivih argumentov.

(3) Iz poškodb katerega je (med drugim) izhajal pri ugotavljanju hitrosti.