Jedro

Tožnik je kršil delovne obveznosti, ker se je o predčasnem odhodu z delovnega mesta in nadomeščanju dogovarjal samo s sodelavcem, ki naj bi ga nadomestil, ne pa tudi z neposredno vodjo. Tako dogovarjanje ni dopustno, saj delodajalcu onemogoča varno in spremljano opravljanje delovnih nalog, kar mu lahko bistveno oteži ali celo onemogoči, da opravi svoj del obveznosti iz delovnega razmerja (tekoče zagotavljanje dela, varnost pri delu ipd.). Vendar pa tožnikova kršitev delovne obveznosti, pod pogojem, da se ne ponavlja, še ni takšne narave, da bi predstavljala tisti resen in utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 20.9.2004 nezakonita in da se razveljavi, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo in še traja in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za nazaj priznati pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče navedb tožnika, ki jih je sicer potrdila tudi priča, ne bi smelo sprejeti kot resnično dejstvo, ker je bilo pričevanje vnaprej dogovorjeno. Ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi priče tožene stranke. Poleg tega bi sodišče moralo pri odločitvi upoštevati tudi dve kršitvi pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je tožnik dobil predhodna pisna opozorila. Tožena stranka je mnenja, da je tožnik s svojim ravnanjem hujše kršil delovne obveznosti, saj delavci ne morejo sami odločati o tem, kdo in kdaj bo delal. To tudi ne iz razlogov varnosti pri delu in evidentiranja prisotnosti na delu. Tožena stranka je zato prepričana, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upravičena. Gre za resen in utemeljen razlog odpovedi, pri tem pa ni nobenega zagotovila, da tožnik v bodoče ne bo kršil delovnih obveznosti, kakor jih je že v preteklosti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija je formalno uveljavljala tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga vsebinsko ni opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 3. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov s strani delodajalca, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon tudi določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 21.8.2004 v skladu z dogovorom s sodelavcem, s katerim je bilo dogovorjeno, da ga bo ta čas nadomeščal, zapustil delovno mesto, sodelavec pa je prišel na delo kasneje, ker se mu je pokvaril avto. Za dogovor in predčasno zamenjavo delavca nista imela dovoljenja neposrednega vodje, imela pa sta dovoljenje za zamenjavo, vendar v času rednih turnusov.

Pri ugotavljanju, ali obstaja odpovedni razlog in kateri, mora sodišče upoštevati samo tistega, ki je bil razlog za obravnavano odpoved. To pomeni, da pri ugotavljanju obstoja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, drugih razlogov, tudi tistih, zaradi katerih je bil delavec morda predhodno pisno opomnjen, ni mogoče upoštevati (sploh pa ne tistih, ki so se zgodili kasneje). Lahko pa se upošteva razloge iz opozorila (kar je odvisno od vsakega obravnavanega primera posebej) pri ugotavljanju, da zaradi obstoja resnega in utemeljenega razloga in upoštevanja tudi vseh ostalih dejstev in razlogov, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Revizijsko sodišče soglaša s stališči, ki jih je v izpodbijani sodbi zavzelo pritožbeno sodišče. Ostaja ugotovljeno dejstvo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil delovne obveznosti, ker se je o svojem predčasnem odhodu z delovnega mesta in nadomeščanju dogovarjal samo s sodelavcem, ki naj bi ga nadomestil, ne pa tudi z neposrednim vodjem. Tako dogovarjanje ni dopustno, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka, saj delodajalcu onemogoča varno in spremljano opravljanje delovnih nalog, kar mu lahko bistveno oteži ali celo onemogoči, da opravi svoj del obveznosti iz delovnega razmerja (tekoče zagotavljanje dela, varnost pri delu in podobno). Vendar pa kršitev delovne obveznosti, ki je predmet obravnave, pod pogojem, da se ne ponavlja, še ni taka kršitev delovne obveznosti, da bi že predstavljala tisti resen in utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Pri ugotavljanju dejstva, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je treba upoštevati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno in zadnje sredstvo za zagotavljanje spoštovanja pogodbenih obveznosti v tako posebnem razmerju, kot je delovno razmerje.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.