Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik stopil na opažni plošči, ki tam nista bili nameščeni z namenom, da bi se po njiju hodilo, da bi moral biti, če je že zapustil svoje delovno mesto, pripet z varnostnim pasom in da bi zaradi tega, ker se je odžagana stena zataknila oziroma zagozdila, moral poklicati nadrejenega in z upravljavcem žerjava komunicirati po radio zvezi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbama obeh strank zoper izpodbijano sodbo in pritožbi tožnika zoper izpodbijano dopolnilno sodbo se delno ugodi in se izpodbijani odločbi delno spremenita tako, da se izrek v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna na TRR tožnikovega pooblaščenca odvetnika D.M., št. ... pri … banki d.d., plačati znesek 16.441,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek za plačilo zneska 62.844,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2006 do plačila, se zavrne.

Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v višini 2.227,24 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdita nespremenjeni del izpodbijane sodbe in nespremenjeni izpodbijani del dopolnilne sodbe.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 164,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino iz naslova nematerialne škode v višini 19.824,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ( prvi odstavek izreka) in da mu v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 963,79 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino iz naslova nematerialne škode – skaženosti – v višini 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (prvi odstavek izreka), da mu povrne stroške postopka v višini 87,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (drugi odstavek izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 42.019,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (tretji odstavek izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da je podana odgovornost tožene stranke za škodni dogodek oziroma da je podana deljena odgovornost v razmerju 50 % tožnik, 50 % tožena stranka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je krivda za škodni dogodek izključno na strani tožnika in da je tožena stranka z zagotovljenimi izpiti iz varstva pri delu, s predpisanimi varnostnimi pasovi za delo na višini in določenim postopkom ravnanja ob zagozditvi stene, storila vse, da bi škodni dogodek odvrnila. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi izpovedb prič J.I. in D.B. (tožnik je bil ves čas v neposrednem avdio kontaktu z upravljavcem žerjava, tožnik v nobenem primeru ne bi smel prestopiti varnostne ograje in stopiti na plošči, ki nista bili nameščeni z namenom, da bi se po njiju hodilo), je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le sokriv za delovno nezgodo. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerega pozitivnega predpisa in na podlagi katerega pravnega standarda šteje, da je sploh podana odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zgolj skopo navedlo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj šteje, da se tožena stranka ni eskulpirala svoje odgovornosti. V skladu z drugim odstavkom 163. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi oškodovanca. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je tožnik ravnal v nasprotju s predpisi in pravili stroke in da je izključno zaradi njegovega ravnanja prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke. Tako je izvedenec ugotovil, da simptomi, ki jih je navajal tožnik (slabši sluh, obojestransko zvonjenje v ušesih, otekanje trdega neba) niso posledica nezgode. Tožnik je navajal glavobole, vrtoglavice, pešanje spomina, zvonenje v ušesih in podobno, čeprav ni bilo dokazanih poškodb glave, ki bi povzročile te simptome. Izvedenec je ugotovil, da bolečin na pritisk ni mogoče v celoti pripisati posledicam poškodb in da so občasne lahke bolečine kombinacija bolečin zaradi poškodbe in bolečin zaradi kroničnih degenerativnih sprememb, ki niso v nobeni zvezi s poškodbo. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo odškodnino iz naslova strahu. Glede na izpovedbo priče I.H. je vprašljiv obstoj sekundarnega strahu. Pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo trajanje teh bolečin. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre pri tožniku zgolj za delne omejitve pri vsakodnevnih opravilih. Določene težave so lahko tudi posledica predčasnih fizičnih aktivnosti tožnika, o katerih je izpovedal kot priča zaslišani I.H.. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, ali je pri dosoji odškodnine upoštevalo, da je tožnik od zavarovalnice že prejel znesek 4.000.000,00 SIT (16.691,70 EUR). Tožnik sam je navajal, da je ta znesek prejel in da vtožuje samo razliko. Dosojena odškodnina je močno pretirana in izven ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno dosodilo zakonske zamudne obresti, saj te tožniku ne gredo od dneva vložitve tožbe, pač pa od dneva, ko je bila tožena stranka seznanjena z obsegom nastale negmotne škode, kar pa se je zgodilo šele z dnem, ko je prejela izvedeniško mnenje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku dosodi ustrezno nižjo odškodnino, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper zavrnilni del izpodbijane dopolnilne sodbe tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana dopolnilna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede zavrnilnega dela, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju tožnik ponavlja razloge, ki jih je navedel že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 6. 9. 2007, ki pa jo je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča, da se tožnikova pritožba šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano dopolnilno sodbo. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnik sokriv za delovno nezgodo, pri tem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo zatrjevanja strank in izpovedbe prič, ne da bi različne izpovedbe dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, v čem je tožena stranka ravnala krivdno, v čem je podana njena malomarnost in predvsem, kaj gre očitati tožniku. Zaslišane priče J.I., I.H., D.B. in F.B. so zgolj opisovale običajni delovni proces pri toženi stranki, nihče od njih pa ni bil prisoten pri nezgodi. Vodja del na gradbišču D.B. bi moral biti prisoten pri gradnji in je zato v določeni meri tudi sam odgovoren, da je tožnik padel s plošče. Zaradi pomanjkanja kakršnekoli dokazne ocene izvedenih dokazov je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da sokrivda tožnika znaša 50 %. Pravilna presoja ugotovljenih okoliščin bi lahko pripeljala le do ugotovitve objektivne odgovornosti tožene stranke, pri čemer pa je tožena stranka tudi krivdno odgovorna, ravnanje tožnika pa nikakor ni krivdnega značaja. Priča F.B. je celo izpovedal, da se delavec samostojno odloči, kako si bo kaj postavil in da bi vsi ravnali, kot je ravnal tožnik. Tožena stranka ni pravilno in s potrebno skrbnostjo nadzirala delovnega procesa na svojem gradbišču. Tožniku je preizkus iz varstva pri delu potekel že 11. 1. 2003, kar pomeni, da tožnik v času nezgode ni bil ustrezno usposobljen iz varstva pri delu. Tožena stranka tudi ni poskrbela za usposabljanje za delo z varnostnim pasom. Navedene okoliščine zadoščajo za zaključek o krivdni odgovornosti tožene stranke; pomembne pa so tudi za ugotovitev, koliko je tožnik soodgovoren za škodo. Postavlja se vprašanje, ali bi prišlo do poškodb v takšnem obsegu, če bi tožena stranka storila vse, kar ji nalaga pozitivna zakonodaja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je nekaterim pričam verjelo, drugim pa ne in na kakšen način je zaključilo, da je odgovornost strank deljena. Sodišče prve stopnje je odškodnino za posamezne oblike negmotne škode dosodilo prenizko, svoje odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikove poškodbe so takšne, da jih je potrebno uvrstiti med zelo hude primere po lestvici stopenj poškodb. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, v kolikšni meri se denarna odškodnina za telesne bolečine nanaša na pretrpljene telesne bolečine, koliko pa je dosodilo za bodoče telesne bolečine, upoštevajoč, da so te trajne narave in jih gre pričakovati tudi v bodoče. Dosojena odškodnina za strah je prenizka, saj je tožnik utrpel primarni strah ob padcu v globino in sekundarni strah kot bojazen v zvezi s potekom zdravljenja, tožnik pa še danes občuti strah pred vsakršnim delom na višini (trajna posttravmatska stresna motnja). Z odmero denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 14.605,24 EUR, sodišče prve stopnje ni pravilno zapolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Tožnik je fizični delavec in zaradi telesnih omejitev in omejitev življenjskih funkcij lahko opravlja le še lažja fizična dela. Zaradi neopredeljene dokazne ocene glede nastanka, stopnje in posledic poškodb, njihovega vpliva na tožnikovo osebnost in duševno sfero tudi v bodoče, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odmerilo stroške postopka, saj stroškov izvedenca ni priznalo v celoti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del dopolnilne sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del dopolnilne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obe stranki uveljavljata obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je za škodo odgovorna tudi druga stranka. Tožnik pri tem izrecno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožena stranka pa to kršitev uveljavlja smiselno. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega vprašanja so sicer res dokaj skromni, vendar kljub temu ni mogoče trditi, da teh razlogov sploh ne bi bilo, ali pa, da bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Tako je sodišče prve stopnje potem ko je opisalo okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe, pravilno ugotovilo, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo in da je tožena stranka zanj objektivno odgovorna. Obenem pa je tudi navedlo, da je tožnik sokriv za delovno nezgodo, saj bi takrat, ko se je pri dvigovanju z žerjavom zataknila betonska stena, ki jo je tožnik pred tem odžagal, moral poklicati nadrejenega oziroma komunicirati z upravljavcem žerjava, kako ravnati, ne pa, da je odšel nadstropje višje in s kovinsko cevjo skušal odriniti oziroma sprostiti zagozdeno steno, pri čemer ni uporabljal varnostnega pasu, kot sicer določajo predpisi pri delu. Sodišče prve stopnje je tožnikovo sokrivdo ocenilo v višini 50 %, kar pomeni, da je za drugo polovico škode odgovorna tožena stranka na podlagi pravil o objektivni odgovornosti.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je nekaterim pričam verjelo, drugim pa ne. Za nobeno od zaslišanih prič sodišče prve stopnje ni navedlo, da njeni izpovedbi ne verjame, zato niti ni jasno, zakaj tožnik uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj določenim pričam ni verjelo. Izpovedbe zaslišanih prič tudi niso med seboj v nasprotju, zato ni bilo potrebno utemeljevati, katera od nasprotujočih si izpovedb je resnična. Sodišče prve stopnje je izpovedbe zaslišanih prič korektno povzelo.

Protispisna je tudi pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo. Kakor je pritožbeno sodišče že razložilo zgoraj, so razlogi sodišča prve stopnje glede tega vprašanja dovolj jasna, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pa v zvezi s tem tudi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožniku je bila dana možnost, da se izjavi o vseh navedbah nasprotne stranke in izvedenih dokazih, s katerimi je ta dokazovala tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo.

Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje sploh ne bi obrazložilo, zakaj je za posamezno obliko negmotne škode dosodilo v obrazložitvi navedeno denarno odškodnino.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, tako v zvezi z okoliščinami, v katerih je prišlo do tožnikove poškodbe, kakor tudi v zvezi s škodo, ki jo je tožnik zaradi te poškodbe utrpel. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je poskušal s kovinsko cevjo sprostiti odžagano betonsko steno, ki se je zataknila med dvigovanjem z žerjavom. Tožniku je to sicer uspelo, vendar je pri tem stopil na opažni plošči, ki nista bili pritrjeni in skupaj s ploščo padel iz I. nadstropja v drugo klet, kjer je obležal. Tem dejanskim ugotovitvam stranki niti ne ugovarjata, različna stališča imata le glede vprašanja, ali je tožnik pri tem ravnal pravilno.

Ob ugotovitvi, da je tožnik stopil na opažni plošči, ki tam nista bili nameščeni z namenom, da bi se po njiju hodilo, da bi moral biti, če je že zapustil svoje delovno mesto, pripet z varnostnim pasom in da bi zaradi tega, ker se je odžagana stena zataknila oziroma zagozdila, moral poklicati nadrejenega in z upravljavcem žerjava komunicirati po radio zvezi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo. Te ugotovitve temeljijo na prepričljivi izpovedbi zaslišanih prič J.I., I.H., D.B. in F.B.. Ni res, da bi te priče zgolj opisovale običajni delovni proces pri toženi stranki, temveč so konkretno navedle, kako bi moral tožnik ravnati in ker so bile njihove izpovedbe skladne, je sodišče na tej podlagi lahko napravilo zgoraj navedene zaključke. Celo priča F.B., ki je izjavil, da bi sicer vsi ravnali tako, kot je ravnal tožnik, je izpovedal, da mora delavec uporabiti varnostni pas, ko gre iz enega nadstropja v drugo ter da jih je na delovišču šef vedno opozarjal, da morajo imeti čelade in uporabljati varnostne pasove, da pa se varnostni pasovi v praksi niso uporabljalo. Pač pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov soprispevek k nastanku škode zaradi opisanega nepravilnega ravnanja opredelilo v višini 50 %. Upoštevajoč vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 15 %, za 85 % pa odgovarja tožena stranka na podlagi objektivne odgovornosti.

Odgovornost tožene stranke bi bilo res možno opredeliti tudi kot krivdno, saj kar nekaj dokazov kaže na to, da tožena stranka ni storila vsega, kar je potrebno za zagotovitev varnosti pri delu. Vendar pa se sodišče prve stopnje glede teh dokazov ni opredelilo, in ker za pravilno odločitev zadošča že ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke, bi bilo neracionalno izpodbijani sodbi še enkrat razveljaviti zaradi ugotavljanja dejstev v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke, saj to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede tožnikovega zatrjevanja, da ob delovni nezgodi ni imel veljavnega preizkusa iz varstva pri delu in da ni bil usposobljen za delo z varnostnim pasom.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na konkretne okoliščine, v katerih je tožnik opravljal delo, šlo za nevarno dejavnost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, pa se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Res je sicer, da OZ ne določa, kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost in da gre pri tem za pravni standard, ki ga izpopolnjuje sodba praksa. V skladu s to prakso je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki to dejavnost opravlja. Delo na gradbišču prenove in dozidave obstoječega poslovnega objekta v okoliščinah, ko je bilo potrebno odžagati betonsko steno in se je ta dvigala skozi odprtino, pri čemer je prišlo do njenega zagozdenja v pritlični etaži, v kateri je bila odprtina med robom betonske plošče in HA nosilcem pokrita z nepritrjenimi ploščami, je prav gotovo potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Za nevarno dejavnost pa gre tudi zaradi tega, ker je šlo za delo na višini.

V skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ni mogoče trditi, da je škoda izključno posledica nepravilnega ravnanja tožnika. Ta bi sicer res glede na izpovedbo prič moral poklicati nadrejenega in se pri delu na višini zavarovati z varnostnim časom, vendar pa je navedeno le razlog za sokrivdo tožnika, kakor je že razloženo zgoraj. Ni mogoče trditi, da bi tožnik s tem, ko je skušal sprostiti zagozdeno ploščo, ravnal mimo tiste samoiniciativnosti, ki jo pri opravljanju dela, delodajalec utemeljeno pričakuje od svojih delavcev. Glede na ugotovljeno sokrivdo tožnika v višini 15 %, je za preostalih 85 % škode odgovorna tožena stranka po načelu objektivne odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede pretrpljenih telesnih bolečin, pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu. Pri tem se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na ugotovitve izvedenca. Protispisna je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugotovitvam izvedenca glede trajanja in intenzivnosti pretrpljenih telesnih bolečin in drugih neprijetnosti v času zdravljenja. Ugotovitve sodišča prve stopnje o pretrpljenih telesnih bolečinah (5. in 6. stran sicer neoštevilčene sodbe z dne 6. 9. 2007) temeljijo izključno na izvedenskem mnenju. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo povzemati tudi ugotovitev izvedenca, da težave, ki jih je navajal tožnik (slabši sluh, zvonjenje v ušesih) niso posledica poškodbe. Zadostuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin, ni pa se bilo dolžno opredeljevati do težav, za katere je izvedenec ugotovil, da niso posledica poškodbe in bi temu lahko ugovarjal kvečjemu tožnik.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede pretrpljenega strahu. Tudi glede tega vprašanja se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na prepričljive ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Zmotno je stališče tožene stranke, da je vprašljivo, ali je tožnik sploh utrpel kak strah glede na to, da je priča I.H. izpovedal, da ga je videl, ko je s plastičnim pasom okrog pasu pomagal pri betoniranju talne plošče. Ne le, da je takšna izpovedba časovno povsem neopredeljena, tudi sicer na podlagi dejstva, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal delo pri sosedu, ni mogoče sklepati, da ni bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Sicer pa je izvedenec ugotavljal, da je upravičen hud strah obstajal pred samim operativnim posegom in nato še tri dni, dokler ni s pomočjo fizioterapevtov vstal iz postelje in pričel s hojo. Ponoven sekundarni strah pa je bil prisoten ob ponovnem sprejemu v bolnišnico, ko je bil strah intenziven dva dni, v manjši meri pa še nadaljnjih nekaj dni. Navedeno pomeni, da za časovno sicer neopredeljen čas, ko naj bi tožnik delal pri sosedu (vendar pa je očitno, da to ni moglo biti med hospitalizacijo), izvedenec niti ne ugotavlja obstaja obstoja strahu, zaradi česar izpovedba priče I.H. v tem delu niti ni mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku odsvetovano, da opravlja dela, pri katerih mora prenašati in dvigovati težka bremena in dela, pri katerih mora biti dolgo v prisilni drži, kar pomeni, da tožnik sicer lahko dvigne in prenese tudi težje breme, da pa mora za to vlagati več napora. Sodišče prve stopnje se je tudi utemeljeno oprlo na ugotovitev izvedenca, da obstaja objektivni razlog, da se pri tožniku pojavi predčasna utrujenost, bolečina in slabšanje pri dolgotrajnih in trajnih obremenitvah ter da je v manjšem obsegu podana zmanjšana gibljivost ledvene hrbtenice, zmerno pa je zmanjšan tudi predklon, zaklon, zasuk in odkloni.

Zoper dopolnilno sodbo, s katero je bilo odločeno o odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, se tožena stranka niti ni pritožila, tožnik pa se pritožuje samo zoper zavrnilni del. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je skaženost podana, ker ima tožnik na hrbtu 15 cm dolgo brazgotino, ki je dobro vidna in glede katere je tožnik izpovedal, da ga ljudje, kadar je kopalkah, sprašujejo, kaj ima na hrbtu, kar ga očitno moti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ustreza znesek 16.697,70 EUR (nenavadni znesek je očitno posledica preračunavanja iz tolarjev, saj tako odmerjena odškodnina približno ustreza znesku 40.000.000,00 SIT). Prvi odstavek 179. člena OZ namreč določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in za strah oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi sodišče prve stopnje posebej moralo odmeriti odškodnino za v preteklosti prestane telesne bolečine in posebej za bodoče telesne bolečine. V okviru odločanja o denarni odškodnini za telesne bolečine se upoštevajo namreč tako telesne bolečine, pretrpljene med dosedanjim zdravljenjem, kakor tudi bodoče telesne bolečine, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi v bodočnosti. V odmerjeni pravični denarni odškodnini za prestane telesne bolečine, so (tudi po prepričanju pritožbenega sodišča) v zadostni meri upoštevane bodoče bolečine, kakor so ugotovljene v izpodbijani sodbi (občasne lahke telesne bolečine).

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo citirano določbo OZ, ko je štelo, da pravično denarno odškodnino za pretrpljeni strah predstavlja znesek 8.345,85 EUR. Glede na intenzivnost prestanega strahu in njegovo trajanje ter upoštevajoč ustaljeno sodno prakso standardu pravične denarne odškodnine za to obliko negmotne škode ustreza znesek 4.000,00 EUR, kar pomeni, da je v tem delu utemeljena pritožba tožene stranka.

Tožnik pa se utemeljeno pritožuje glede višine pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na obseg tega zmanjšanja in tožnikovo starost, pravična denarna odškodnina za tovrstne negmotne škode znaša 18.000,00 EUR in ne 14.605,24 EUR, kakor je odločilo sodišče prve stopnje.

Odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR ni odmerjena prenizko, kot zmotno meni tožnik, tožena stranka pa se zoper dopolnilno sodbo ni pritožila. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za skaženost, znaša 1.500,00 EUR.

Celotna pravična denarna odškodnina za pretrpljeno negmotno škodo tako znaša 40.197,70 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi v celoti skladna z uveljavljeno sodno prakso, kakor je razvidna iz dosojenih odškodnin za podobne primere. Upoštevajoč višino povprečne plače v septembru 2007 (ko je bil dosojen pretežni del odškodnine; z dopolnilno sodbo je bila dosojena le še odškodnina za skaženost), pravična denarna odškodnina predstavlja 48,9 povprečnih plač, kar je povsem primerljivo s primeri, ki so navedeni v delu Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne praske, GV 2001 (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 681/95, II Ips 335/96, II Ips 427/96). Glede na že zgoraj obrazloženo odločitev o soodgovornosti obeh strank za nastanke škode pa je tožnik upravičen do 85 % tega zneska, kar znaša 34.168,04 EUR.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje dejansko sploh ni upoštevalo, da je tožnik od zavarovalnice že prejel odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT, saj ustrezno valoriziranega zneska ni odštelo od dosojene odškodnine, temveč od zavrnilnega dela. Iz spisa sicer ni natančno razvidno, kdaj je tožnik zavarovalno vsoto prejel, očitno pa je bilo to najkasneje v juliju 2005, zato je pritožbeno sodišče prejeti znesek valoriziralo za čas od 31. 7. 2005 do 6. 9. 2007 (ko je bila izdana izpodbijana sodba, s katero je bil odmerjen pretežen del odškodnine), upoštevajoč indeks cen življenjskih potrebščin, kakor ga ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije. Revalorizirana vrednost zneska 4.000.000,00 SIT na dan 6. 9. 2007 znaša 17.726,59 EUR. Potem ko od pravične denarne odškodnine, zmanjšane zaradi sokrivde tožnika, to je od zneska 34.168,04 EUR odštejemo valorizirani znesek že izplačane odškodnine v višini 17.726,59 EUR se pokaže, da je tožena stranka tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo dolžna izplačati znesek 16.441,45 EUR.

Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine za negmotno škodo lahko začele teči šele, ko je tožena stranka prejela izvedeniško mnenje. Tožena stranka v zamudo ni prišla šele z dnem, ko je prejela izvedeniško mnenje, temveč je glede na določbo drugega odstavka 299. člena OZ v zamudo prišla najkasneje z dnem, ko je tožnik vložil tožbo, kar pomeni, da tožnik zakonske zamudne obresti utemeljeno vtožuje ob dneva vložitve tožbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo ter izpodbijano dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 16.441,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2006, da je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 62.844,14 EUR, na novo pa je tudi moralo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in nespremenjeni izpodbijani del dopolnilne sodbe, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ker pa je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti in razumljivosti povsem na novo oblikovali izrek obeh izpodbijanih odločb in iz dveh izrekov naredilo samo enega, je razumljivo, da je ta nespremenjeni potrjeni del zajet v na ta način oblikovan nov izrek.

Glede na zgoraj navedeno spremembo izpodbijane sodbe in izpodbijane dopolnilne sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel z 20,74 % svojega zahtevka, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka.

Utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 6200 točk (1200 točk za tožbo in zastopanje na prvem naroku, po 600 točk za zastopanje na vsakem od nadaljnjih narokov za glavno obravnavo, 200 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.845,80 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 569,16 EUR, 2 % oziroma 1 % za materialne stroške, kar znaša 33,05 EUR, nagrado za izvedenca v višini 510,92 EUR, takso za tožbo in sodbo, obakrat v višini 792,85 EUR, skupaj torej 5.544,63 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve 20,74 % tega zneska, kar znaša 1.149,96 EUR).

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 6950 točk (po 1200 točk za odgovor na tožbo in zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, po 600 točk za zastopanje na nadaljnjih narokih za glavno obravnavo, 900 točk za vsako od obeh pripravljalnih vlog, 200 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 3.190,05 EUR. K temu je potrebno dodati 20 % DDV oziroma 638,01 EUR, 2 % oziroma 1 % za materialne stroške t.j. 36,49 EUR, takso za odgovor na tožbo v višini 396,42 EUR, skupno torej 4.260,92 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 79,26 % tega zneska, kar znaša 3.377,20 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 2.227,24 EUR.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijano dopolnilno sodbo sicer spremenilo na podlagi pritožb obeh strank, vendar je s stališča povrnitve stroškov pritožbenega postopka potrebno šteti, da je s pritožbo uspela le tožena stranka. Z obema izpodbijanima odločbama je namreč tožniku bil dosojen znesek 20.574,39 EUR, v pritožbenem postopku pa je bila dosojena odškodnina znižana za 4.132,94 EUR, kar pomeni, da pritožbeni uspeh tožene stranke znaša 20,09 %. Glede na višino izpodbijanega dela nagrada za pritožbo znaša 750 točk oziroma 344,25 EUR, k temu pa je potrebno dodati še 20 % DDV oziroma 68,85 EUR in 2 % za materialne stroške oziroma 6,88 EUR ter 396,48 EUR takse za pritožbo, skupaj torej 816,46 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 20,09 % tega zneska, kar znaša 164,03 EUR, zato je pritožbeno sodišče tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pritožbene stroške v tej višini.