Jedro

Trditveno in dokazno breme o tem, da je dogovor o odlogu izpolnitve obstajal, je bilo na toženi stranki. Zato bi morala navesti vsaj nekaj ključnih podatkov o tem, kdaj in na kakšen način (pisno ali ustno) je bil dogovor sklenjen, za koliko časa je bila izpolnitev obveznosti odložena ipd. Zgolj na podlagi pavšalne navedbe, da sta predstavnika pravdnih strank takšen dogovor sklenila, pa sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem pravdnih strank v zvezi s tem, ni bilo dolžno izvajati. Kot je pojasnilo namreč takšen dokaz prej opisanega manjka trditvene podlage ne bi mogel nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 45047/2016 z dne 5. 5. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo glavnico v višini 2.843,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožnikove pravdne stroške, v višini 322,34 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev (iz vsebine pritožbe izhaja, da zoper II. in III. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povsem pravilno navedlo, da izvedba dokaza z zaslišanjem pravdnih strank v predmetnem sporu ni bila potrebna, saj tožena stranka v zvezi z ugovori, ki naj bi jih s tem dokazovala, ni podala dovolj konkretne trditvene podlage. V pravdnih postopkih morajo namreč stranke najprej podati ustrezne trditve. Šele po tem se za njihovo potrditev lahko izvajajo dokazi. V predmetnem sporu je tožena stranka navedla, da se je s tožnico dogovorila za odlog izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je obstoj takšnega dogovora zanikala – izrecno je navedla, da ni bil nikoli sklenjen ne pisni ne ustni dogovor, kar je dokazovala z predložitvijo številnih opominov, ki jih je po zapadlosti računov poslala toženi stranki. Tožena stranka takšnih trditev ni prerekala. Trditveno in dokazno breme o tem, da je dogovor obstajal, pa je bilo na njej sami. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi morala zato navesti vsaj nekaj ključnih podatkov o tem kdaj in na kakšen način (pisno ali ustno) je bil dogovor sklenjen, za koliko časa je bila izpolnitev obveznosti odložena ipd. Zgolj na podlagi pavšalne navedbe, da sta predstavnika pravdnih strank takšen dogovor sklenila, pa sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem pravdnih strank v zvezi s tem, ni bilo dolžno izvajati. Kot je pojasnilo namreč takšen dokaz prej opisanega manjka trditvene podlage ne bi mogel nadomestiti. Poleg tega je tožena stranka takšen predlog podala povsem nesubstancirano, torej brez da bi navedla o čem naj bi predstavnika pravdnih strank sploh izpovedovala. Navedeno pomeni dodaten argument za pravilnost odločitve o zavrnitvi takšnega dokaznega predloga (236. v zvezi z 263.členom ZPP).

6. Neutemeljeni so tudi pavšalni pritožbeni očitki, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, da njen izrek nasprotuje razlogom sodbe, da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali med seboj nasprotni. Prav nasprotno je namreč sodba jasna in razumljiva, dovolj obrazložena in brez notranjih nasprotij.

7. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka je na pritožbo sicer odgovorila, a njen odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča. To pomeni, da stroškovno ni bil potreben, tožeča stranka pa mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).