Jedro

Namen instituta pripoznave dolga, ki na priznanje navezuje posledico pretrganja zastaranja, je v obstoječem obligacijskem razmerju pred zastaranjem varovati upnika, ki naj bi ga potrditev dolžnika, da je (še vedno) nekaj dolžan, pustila v prepričanju, da dolžnikova trenutna neizpolnitev ni tudi že znamenje, da svoje obveznosti ne namerava izpolniti in upnika začasno odvrnila od sodnega uveljavljanja terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se umik tožbe vzame na znanje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33908/2011 z dne 17. 3. 2011 (v nadaljevanju sklep o izvršbi) v 1. odstavku izreka razveljavilo v delu, kjer tožeča stranka zahteva plačilo pogodbenih zamudnih obresti po 18% letni obrestni meri od zneska 2.650,00 EUR od 27. 2. 2010 dalje do plačila, in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. odstavku izreka zaradi plačila 2.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka zaradi plačila izvršilnih stroškov v višini 89,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu 3. odstavka izreka je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je še, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2011 dalje do plačila (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 920,93 EUR z obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2. Zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne v celoti, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. ZPP v prvem odstavku 362. člena določa, da morajo sodišča prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu II Cpg 147/2014 z dne 4. 8. 2014 sodbo z dne 24. 10. 2013 razveljavilo že iz razloga, ker je bil izrek sodbe pomanjkljiv in se do pravilnosti presoje ugovora zastaranja ter eventualnega pretrganja zastaranja ni opredeljevalo, niti v zvezi s tem ni dalo kakršnihkoli napotkov. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z ustavnim načelom neodvisnosti sodstva v ponovljenem postopku pravno dopustno sprejelo drugačno meritorno odločitev kot v prvem postopku, katere pravilnost bo pojasnjena v nadaljevanju.

7. Tožeča stranka je v predmetni zadevi vtoževala plačilo računa št. 341310 z dne 27. 1. 2010 za opravljen prevoz blaga med Italijo in Veliko Britanijo (prevoznina), ki ga je po naročilu tožene stranke organizirala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila prevozna pogodba med pravdnima strankama sklenjena najkasneje 4. 12. 2009. Prvi stavek prvega odstavka 32. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju: Konvencija CMR) določa, da pravica do vložitve tožbe, povezana s prevozom po tej konvenciji, zastara v enem letu, zastaralni rok pa v primerih, kot je obravnavani (zajet pod točko c) prvega odstavka 32. člena Konvencije CMR), začne teči po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena pogodba. Tožeči stranki bi se tako rok za vložitev tožbe iztekel dne 4. 3. 2011, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do pretrganja zastaranja, vsled česar je tožbo oziroma predlog za izvršbo, ki jo je tožeča stranka vložila dne 16. 3. 2011, štelo za pravočasno.

8. Namen instituta pripoznave dolga, ki na priznanje navezuje posledico pretrganja zastaranja, je v obstoječem obligacijskem razmerju pred zastaranjem varovati upnika, ki naj bi ga potrditev dolžnika, da je (še vedno) nekaj dolžan, pustila v prepričanju, da dolžnikova trenutna neizpolnitev ni tudi že znamenje, da svoje obveznosti ne namerava izpolniti in upnika začasno odvrnila od sodnega uveljavljanja terjatve.(1) V obravnavani zadevi je tožeča stranka zatrjevala, da ji je tožena stranka po zapadlosti vtoževanega računa ves čas priznavala in zagotavljala, da bo predmetni račun poravnala. Ker tožena stranka do jeseni 2010 vtoževanega računa ni plačala, je tožeča stranka za pomoč pri izterjavi predmetne terjatve angažirala ljubljansko izpostavo avstrijske gospodarske zbornice. Kot dokaz svojim trditvam je tožeča stranka predložila elektronsko korespondenco z dne 14. 9. 2010 in 30. 9. 2010, iz katere izhaja, da je tožena stranka predstavnikom avstrijske gospodarske zbornice zagotavljala, da bo vtoževani račun poravnala še v tem oziroma v prihodnjem tednu, vsled česar so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožeča stranka pretrganja zastaranja ni določno izkazala, še manj, da se tožena stranka do vprašanja pretrganja zastaranja ni mogla opredeliti in da je s tem kršena njena pravica do izjave. Tožeča stranka je namreč zgoraj povzete navedbe in dokaze zatrjevala oziroma predložila že v dopolnitvi tožbe (zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izrecno navedla, da uveljavlja 'pretrganje zastaranja' ne more biti merodajno, saj stranke niso dolžne navesti pravne kvalifikacije – le-to pozna sodišče), zato je imela tožena stranka vse možnosti, da jim nasprotuje. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka še septembra 2010 obljubljala plačilo vtoževanega računa, pravilno zaključilo, da je prišlo do pretrganja zastaranja (in ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni ugotovilo trenutka nastopa pretrganja zastaranja, glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da znaša zastaralni rok v predmetni zadevi 15 mesecev in da je bila tožba oziroma predlog za izvršbo vložen 16. 3. 2011 (glej 13. točko obrazložitve) izpodbijana sodba tudi omogoča preizkus, da je bila tožba vložena pravočasno, zato očitek pritožnice, da je sodišče zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

9. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče prve stopnje napačno izvede „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument. V konkretnem primeru tožena stranka nepravilno zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da korespondenca med avstrijsko gospodarsko zbornico in predstavnico tožene (pravilno tožeče) stranke, go. E.S., predstavlja dokaz o pripoznavi dolga. S takšnim naziranjem namreč tožena stranka ne uveljavlja t. i. protispisnosti, temveč de facto uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Končno tudi nima prav pritožnica, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o teku plačila zakonskih zamudnih obresti izvršilnih stroškov tožeče stranke, s tem, ko je kot začetek teka le-teh določilo datum 31. 3. 2011. Izvršilno sodišče je v 3. odstavku izreka sklepa o izvršbi odmerilo izvršilne stroške in jih s tem naložilo v plačilo dolžniku (sedaj toženi stranki). Ker je sestavni del sklepa o izvršbi tudi predlog za izvršbo upnika (sedaj tožeče stranke), v katerem je upnik predlagal, da se mu priznajo sodno odmerjeni stroški izvršilnega postopka in zakonske zamudne obresti od zneska teh stroškov od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo s sklepom o izvršbi odločeno (tudi) o zapadlosti upnikove terjatve na plačilo izvršilnih stroškov. Res je sicer, da je bil sklep o izvršbi po ugovoru dolžnika razveljavljen in je postopek prešel v pravdnega, vendar v pravdnem postopku sodišče ugotavlja zgolj, ali je bil sklep oziroma del sklepa, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo, v smislu določb ZPP, ki urejajo postopek po ugovoru zoper plačilni nalog, utemeljen in glede na to odloči, ali ostane plačilni nalog oziroma sklep o izvršbi v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi pravilno odločilo o veljavnosti že izdanega sklepa o izvršbi in s tem o utemeljenosti že ugotovljene zapadlosti terjatve na plačilo izvršilnih stroškov. Nadalje je potrebno upoštevati, da so zakonske zamudne obresti objektivna posledica dolžnikove zamude in jih je dolžnik dolžan plačati od dneva zamude. Paricijski rok, ki bo začel teči znova od vročitve te sodbe dolžniku, ne odlaga dospetja obveznosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila izvršilnih stroškov. Prejem sklepa o izvršbi s strani dolžnika zato vpliva le na izpolnitveno obveznost dolžnika (torej na izvršljivost obveznosti), ne pa tudi na samo zapadlost obveznosti in začetek teka zakonskih zamudnih obresti (tako tudi VSL sklep I Cpg 427/2012 z dne 14. 3. 2013).

11. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo toženi stranki.

(1) Sklep in sodba VS RS III Ips 137/2006 z dne 31. 7. 2008.