Jedro

Tožnik je v pritožbenem postopku dodatno dostavil izjave odkupovalcev njegovih kmetijskih pridelkov ter s tem utemeljeval, da so bili njegovi dohodki od prodaje jajc in gnoja višji od dohodkov, ki so bili za ta dva produkta izračunani po Katalogu kalkulacij. Sodišče soglaša z drugostopenjskim organom, da so te navedbe nedovoljene pritožbene novote.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel - kupoprodajno pogodbo za kmetijska zemljišča s parc. št. 840, 841, 842, 844 in 845, vse k.o. ..., ki sta jo dogovorila in dne 18. 5. 2016 sklenila med A.A., kot prodajalec, in B.B., kot kupec (1. točka izreka), medtem ko pravnega posla, sklenjenega na podlagi ponudbe za prodajo teh zemljišč, ki jo je vložil A.A. in in izjave tožnika o sprejemu te ponudbe, ni odobrila (2. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da sta vlogi za odobritev pravnega posla vložila tako tožnik kot tudi B.B.. Obe vlogi sta se nanašali na enotno ponudbo A.A. (v nadaljevanju prodajalec) za prodajo kmetijskega zemljišča. Tožnik je v vlogi uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš, B.B. pa je priložil kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenil s prodajalcem. Izjavi o sprejemu ponudbe sta vložila tudi C.C. in Č.Č., ki pa sta ju med postopkom umaknila. Kmetijska zemljišča, ki so predmet prodaje, se nahajajo v območju najboljših kmetijskih zemljišč. Prvostopenjski organ je v zadevi razpisal ustno obravnavo in tako tožnika kot B.B. štel za stranki postopka, saj sta pravočasno vložila izjavi o sprejemu ponudbe prodajalca. V nadaljevanju povzema določbo 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa predkupne upravičence pri nakupu kmetijskih zemljišč in določbo 24. člena tega zakona, ki opredeljuje pojem kmeta in kmetijske dejavnosti. Ugotavlja, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, kot pomemben dohodek iz te dejavnosti pa vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji in kar je podatkih Statističnega urada RS (v nadaljevanju SURS) v letu 2015 znašalo 12.447,12 EUR.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je B.B. v izjavi o sprejemu ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča uveljavljal predkupno pravico po 23. členu ZKZ kot drug kmet in tudi ugotovil, da ima Žiberna priznan status kmeta z odločbo Upravne enote Sežana z dne 17. 11. 2015. Tožnik pa je predkupno pravico uveljavljal kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Prvostopenjski organ ugotavlja, da mora ponudnik, ki uveljavlja predkupno pravico, izpolnjevati pogoje, ki so določeni v 24. členu ZKZ in to takrat, ko ponudbo odda. Zato je tožnika pozval, naj predloži ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je iz uradnih evidenc zemljiškega katastra iz zemljiške knjige razvidno, da je tožnik nosilec KMG-MID .... Na ustni obravnavi je dostavil dokazil o doseganju pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, in sicer mnenje KGZ Nova Gorica, Kmetijsko svetovalne službe, Izpostava Sežana (v nadaljevanju KSSS) z dne 9. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je v letu 2015 dosegel dohodek v skupni višini 12.750,16 EUR. Pooblaščenec Žiberne je tako prikazanemu dohodku tožnika ugovarjal, in sicer glede orehov, ki niso vpisani v RKG tožnika, glede cene gnoja, ki je po tožnikovi izjavi dosegla 30,25 EUR/m2, po uradnih podatkih pa znaša le 8,70 EUR/m2 in glede količine sena. Glede ostalih podatkov ni imel pripomb.

4. Prvostopenjski organ navaja, da je pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti treba dejstva verjetno izkazati in to z računi in drugimi dokazili, kolikor pa stranka z računi ne razpolaga, oziroma gre za primere, ko jih ni dolžna izdajati, pa se upoštevajo podatki po Katalogu kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah v Sloveniji (v nadaljevanju Katalog kalkulacij), oziroma odkupne cene po podatkih SURS. Glede na navedeno je prvostopenjski organ tožnika pozval, naj dostavi ustrezna dokazila o doseganju dohodkov. Tožnik je na ustni obravnavi pojasnil, da z računi ne razpolaga, naknadno pa dostavil odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja o izplačilih v letu 2015. Prvostopenjski organ je upošteval ugovor B.B. glede cene gnoja, saj tožnik ni dostavil dokazil, ki bi potrjevala njegovo izjavo o ceni, ki jo je dosegel ob prodaji. Pri izračunu je zato upošteval ceno gnoja in jajc po Katalogu kalkulacij in ob upoštevanju staleža živali na kmetiji ugotovil, da je tožnik v letu 2015 dosegel dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini 11.627,86 EUR. Prvostopenjski organ je s svojimi ugotovitvami seznanil tožnika, ki je naknadno dostavil še dokazilo o plačilu 12,9 ton sena v znesku 1.532,52 EUR, medtem ko glede ostalih ugotovitev ni imel pripomb. Ob upoštevanju dosežene cene za seno je prvostopenjski organ ob ponovnem izračunu ugotovil, da je tožnik v letu 2015 dosegel dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini 11.834,79 EUR, torej manj od višine dohodka, ki se po podatkih SURS šteje za pomemben del dohodka iz te dejavnosti in je v letu 2015 znašal 12.447,12 EUR.

5. Glede na opisane ugotovitve je prvostopenjski organ odločil, da sprejemnik ponudbe B.B. izpolnjuje predkupno pravico kot drug kmet in zato odobril kupoprodajno pogodbo za prodajana kmetijska zemljišča, ki jo je ta sklenil s prodajalcem, medtem ko pravnega posla, ki ga je želel skleniti tožnik, ni odobril. 6. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo ter v celoti sledilo obrazložitvi izpodbijane odločbe. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzel potek postopka, pritožbene navedbe in odgovor B.B. na tožnikovo pritožbo. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ v postopku obema strankama dne 6. 7. 2016 poslal seznanitev z ugotovitvami v postopku in jima dal dodaten rok za podajo pripomb, listin in dokazov. Pri tem je tudi posebej pojasnil, da bo upošteval podatke iz Kataloga kalkulacij, kolikor tožnik zatrjevanih dohodkov ne bo izkazal z računi in drugimi dokazili. Tožnik se je po prejemu obvestila prvostopenjskega organa odzval in posredoval potrdilo o plačilu ob prodaji sena, kar je prvostopenjski organ tudi upošteval pri svoji odločitvi. Tožnik med tekom upravnega postopka, torej niti na ustni obravnavi niti po njej in niti po tem, ko je bil pisno seznanjen z ugotovitvami prvostopenjskega organa, ni predlagal dokazov, ki jih je predlagal šele s pritožbo. V pritožbi je namreč predložil izjave kupcev, iz katerih izhaja po kakšni ceni in v kakšni količini jim je prodal orehe in gnoj, ni pa navedel razloga, zakaj je te dokaze predlagal šele v pritožbi. Drugostopenjski organ zato meni, da so te navedbe nedovoljene novote, ki so prepozne in zato neupoštevne ter se ob tem sklicuje na določbo 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter sodno prakso.

7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči tako, da odobri pravni posel med prodajalcem in tožnikom, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

8. Tožnik uvodoma povzema potek postopka in navaja, da je kot dokaz za uveljavljanje prednostne pravice kmeta mejaša predložil mnenje KSSS, čemur je B.B. ugovarjal, tožena stranka pa temu sledila, četudi je že na ustni obravnavi izpostavljal, da ima več dohodka iz opravljanja kmetijske dejavnosti, kot je meja, od katere se ta dohodek upošteva kot pomemben del dohodka iz te dejavnosti, dodatno pa dostavil še dokazilo o prodaji sena. Ta prodaja sena pa je bila prodaja tržnih viškov iz preteklih let. V lasti ima sicer 6 ha travnikov, na katerih, glede na kalkulacije, pridela za 2.466,00 EUR sena. Ta podatek je bil naveden tudi v potrdilu KSSS. Preračun, ki temelji na kalkulacijah, je v postopku upoštevala tudi tožena stranka ter na tem temelju znižala postavki za ceno gnoja in jajc. Pričakoval je, da bo tožena stranka dostavljeno potrdilo prištela k siceršnji vrednosti krme za 6 ha kmetijskih obdelovalnih površin, česar pa ni storila. Kolikor bi izračun izvedla na tak način, bi ugotovila, da je imela njegova kmetija več kot dovolj dohodka, ki je potreben za pridobitev statusa kmeta. Iz tega razloga zato tudi ni želel dodatno obremenjevati svojih odkupovalcev gnoja in jajc, da bi podpisovali izjave. Če bi tožena stranka pravilno upoštevala dohodek, ki ga je v letu 2015 dosegel s krmo, bi morala ugotoviti, da je s kmetijsko dejavnostjo dosegel dohodek v višini 13.160,38 EUR.

9. Tožnik poudarja, da davčni predpisi za osnovno kmetijsko dejavnost ne zahtevajo izdaje računov in zato za prodajo gnoja in jajc po višji ceni, kot je določena v kalkulacijah, teh ni mogel dostaviti. Ker je bil prepričan, da ima tožena stranka dovolj ostalih dokazov, svojih kupcev ni želel vznemirjati s podpisovanjem izjav. Po tem, ko je tožena stranka sprejela napačno odločitev, pa je bil prisiljen, da odkupovalce prosi za izjave in jih je priložil pritožbi. Zato meni, da teh izjav ni mogoče šteti za nova dejstva in nove dokaze, saj navsezadnje tudi ne more predvidevati, kako bo odločal upravni organ.

10. Tožnik še navaja, da je B.B. izkazoval status kmeta z odločbo, ki temelji zgolj na potrdilu KSSS, vendar pa se od njega ni zahtevalo nobenih dodatnih potrdil, kot se je to zahtevalo od njega. Status kmeta namreč ni trajne narave, pač pa je treba izpolnjevanje pogojev preveriti v vsakem postopku. To kaže, da je tožena stranka njega in B.B. obravnavala drugače. 11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je bilo tožniku že z vabilom na ustno obravnavo pojasnjeno, kaj je njen namen, kot tudi navedeno, da lahko predloži vsa dokazila, s katerimi bo izkazoval svoje trditve glede uveljavljanja predkupne pravice. Na ustni obravnavi je bil sestavljen zapisnik, predloženo pa tudi mnenje KSSS glede tožnikovega statusa kmeta. Navedbe v tem potrdilu je B.B. prerekal in je zato tožena stranka vrednost posameznih dohodkov preverila ob upoštevanju Kataloga kalkulacij. Tožnik je bil po tem dodatno pozvan, naj mnenje KSSS dopolni z ustreznimi dokazili glede izplačanih subvencij, kasneje pa še enkrat seznanjen z mnenjem prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev statusa kmeta, ker ne dosega pomembnega dela dohodka. Tožnik se je na te navedbe odzval ter predložil potrdilo o plačilu za seno, kar je tožena stranka tudi upoštevala pri izračunu dohodka, ki ga je tožnik dosegel s kmetijsko dejavnostjo. Tožnik je torej imel tako na ustni obravnavi kot tudi ob dveh seznanitvah možnost, da predloži dokazila o doseženih dohodkih kot tudi možnost, da se opredeli do ugotovitev prvostopenjskega organa. Vsa dejstva, ki jih je tožnik navajal šele v pritožbi in sedaj v tožbi so zato novote, ki jih ni dopustno upoštevati.

12. Sodišče je tožbo vročilo tudi B.B., kot prizadeti stranki, ki je na tožbo odgovoril ter sodišču predlagal, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnik pa naj mu povrne stroške postopka. V celoti se sklicuje na zaključke tožene stranke glede prekluzije, poudarja pa, da 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, kolikor obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta in izkaže, da so obstajali v času odločanja na prvi stopnji, vendar jih ni mogel predložiti, oziroma navesti. Skladno s to zakonsko določbo je torej tožnikove tožbene navedbe treba označiti za prekludirane. Tožnik je šele v tožbi navajal, da bi morala tožena stranka potrdilo o prodanem senu prišteti vrednosti, ugotovljeni z mnenjem KSSS, ni pa tega navajal niti v upravnem postopku niti v pritožbi. V postopku je bil tožnik tudi seznanjen z razlogi, zaradi katerih je upravni organ B.B. podelil status kmeta, šele v tožbi pa temu statusu oporeka. Tožnik v pravnih sredstvih navaja vedno nove dokaze in svoje navedbe prilagaja potrebam postopka, kar je v nasprotju z določbo 140. člena ZUP, ki pravi, da je stranka dolžna svoj zahtevek navesti natančno, po resnici in določno.

13. Sodišče je tožbo vročilo tudi prodajalcu, kot stranki z interesom, ki pa na tožbo ni odgovoril. K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

16. V zadevi ni sporno, da sta na ponudbo prodajalca vlogi za odobritev pravnega posla za nakup kmetijskih zemljišč vložila tako tožnik kot tudi B.B., pri čemer je tožnik uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš, B.B. pa kot drug kmet. Prav tako ni sporno, da je B.B. v upravnem postopku predložil odločbo Upravne enote Sežana z dne 17. 11. 2015, da se šteje za kmeta, tožnika, ki takega potrdila ni predložil, pa je prvostopenjski organ z vabilom na ustno obravnavo pozval, naj dostavi dokazila, s katerimi bo izkazal, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ). Sporno tudi ni, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti pa vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju ter je po podatkih SURS za leto 2015 znašala 12.447,12 EUR (drugi odstavek 24. člena ZKZ).

17. Tožnik je izpolnjevanje pogoja, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, najprej izkazoval s potrdilom KSSS, dodatno pa je po tem, ko je po ugovoru B.B. te podatke preveril prvostopenjski organ, ga seznanil s svojimi ugotovitvami ter ga pozval, naj dostavi dokazila o višini prihodkov iz neposrednih plačil ter o višini dohodkov, doseženih s prodajo gnoja, jajc in sena, najprej dostavil odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja o izplačilih v letu 2015, nato pa še dokazilo o plačilu za 12,9 ton sena. Skladno s tako predloženimi podatki je prvostopenjski organ ugotovil, da znašajo dohodki iz tožnikove kmetijske dejavnosti 11.834,79 EUR, torej, da ne dosegajo višine pomembnega dela dohodka po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, oziroma po podatkih SURS za leto 2015. Sodišče s tako odločitvijo tožene stranke soglaša in se v tem delu, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje utemeljitvi v izpodbijani in drugostopenjski odločbi.

18. Tožnik je v pritožbenem postopku dodatno dostavil izjave odkupovalcev njegovih kmetijskih pridelkov ter s tem utemeljeval, da so bili njegovi dohodki od prodaje jajc in gnoja višji od dohodkov, ki so bili za ta dva produkta izračunani po Katalogu kalkulacij. Sodišče soglaša z drugostopenjskim organom, da so te navedbe nedovoljene pritožbene novote. Drugostopenjski organ se je pravilno oprl na določbo 238. člena ZUP, po kateri lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, kolikor obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Navajanje novih dejstev in dokazov je torej v pritožbenem postopku dopustno le, kolikor pritožnik obrazloži razloge, zaradi katerih teh dokazov upravičeno ni mogel uveljavljati že pred izdajo odločbe na prvi stopnji, pri čemer morajo ti dokazi takrat tudi obstajati. Tako je tudi stališče sodne prakse.1 Sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi takih razlogov ni navedel in je zato drugostopenjski organ predložene izjave kupcev utemeljeno štel za nedovoljene pritožbene novote. Tožnik je v tožbi sicer navajal, da teh izjav pri svojih kupcih ni pridobil zato, ker jih ni želel nadlegovati in je bil prepričan, da ostali dokazi potrjujejo, da s kmetijsko dejavnostjo dosega pomemben del dohodka, vendar pa mu sodišče ne sledi. Kot že rečeno, take razloge bi moral tožnik navajati že v postopku pred prvostopenjskim organom, pa tudi sicer ne gre za razloge, s katerimi bi lahko utemeljeval predložitev novih dokazov šele v pritožbenem postopku. Drugostopenjski organ je v odločbi pravilno pojasnil, da je bil tožnik že v vabilu na ustno obravnavo in še z dvema pozivoma seznanjen z ugotovitvami prvostopenjskega organa ter pozvan, naj predloži dokaze, ki bi utemeljevali višino zatrjevanih dohodkov iz kmetijske dejavnosti, pri čemer ga je tudi seznanil, da lahko predloži račune ali kakršnakoli druga dokazila o doseženih dohodkih, oziroma višjih odkupnih cenah. Tožnik je bil kot stranka v postopku, ki je postavila svoj zahtevek, oziroma sprejel ponudbo prodajalca in bi zato moral svoje trditve dokazati (140. člen ZUP), vendar pa tega ni storil. 19. Tožnik je v tožbi tudi zatrjeval, da bi morala tožena stranka potrdilo o prodaji sena upoštevati kot dohodek iz naslova prodaje viškov predhodnih let in to prišteti k vrednosti proizvedenega sena v letu 2015 po Katalogu kalkulacij. Sodišče ugotavlja, da je taka tožnikova navedba tožbena novota. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati, oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožnik pa v obravnavanem primeru niti v upravnem postopku in niti v pritožbenem postopku ni navajal, da naj bi predloženi dokaz o prodanem senu pomenil prodajo viškov iz predhodnih let niti v tožbi ni pojasnil, zakaj tega ni storil, četudi je to možnost vsekakor imel. Sodišče torej ugotavlja, da so te tožnikove navedbe tožbena novota, ki je ni dopustno upoštevati.

20. Enako sodišče to ugotavlja tudi za tožbeni ugovor, da je tožena stranka neenako obravnavala tožnika in B.B., saj je pri slednjem upoštevala potrdilo Upravne enote Sežana, da se šteje za kmeta, to potrdilo pa izhaja iz potrdila KSSS, torej enakega potrdila, kot ga je predložil tudi on sam, vendar pa se tega potrdila za B.B. ni preverjalo. Dejstvo je, da tožnik, vse do tožbe, statusu B.B., ni oporekal in je zato tožena stranka utemeljeno štela, da to dejstvo ni sporno. Izražanje dvoma v izdano potrdilo v tožbi je torej prav tako tožbena novota, ki je ni dopustno upoštevati. Sodišče ob tem še dodaja, da je tožena stranka podatke iz potrdila, ki ga je tožniku izdala KSSS, preverila po tem, ko je B.B. tem podatkom ugovarjal, tožnik pa statusu B.B. v postopku ni nasprotoval in zato ni bilo razloga, da bi tožena stranka ta status posebej preverjala. Kot že rečeno, tožnik je imel možnost, da vsa dejstva, dokaze in tudi ugovore uveljavlja v upravnem postopku, česar pa ni storil, v tožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj ni ravnal na tak način.

21. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

22. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za B.B., torej prizadeto stranko. Ta je sicer zahteval povrnitev stroškov postopka, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo, v katerem je strnjeno povzel svoje navedbe v upravnem postopku ter navedbe tožene stranke iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, ni bistveno pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Primeroma in smiselno enako v sodbah Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1308/2010, I U 860/2014, I U 770/2015, I U 505/2016, in druge.