Jedro

Gre za mlado oškodovanko, pri kateri je nedvomno prišlo do spremenjene zunanjosti, zato ocena prvostopenjskega sodišča, da skaženost ne vpliva na njeno duševno ravnotežje, pritožbenega sodišča ni prepričala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se pobijana sodba s p r e m e n i tako, da se tožnici prisodi še odškodnina v višini 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2003 dalje, v preostalem pobijanem, a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 13.800,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2005, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da plača tožnici odškodnino v višini 1.670.622,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.658.622,55 SIT od izdaje sodbe dalje in od zneska 12.000,00 SIT od 16.11.1994 dalje ter da ji povrne pravdne stroške v višini 437.681,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila tožnica poškodovana v prometni nezgodi dne 14.11.1994 kot sopotnica v osebnem avtomobilu, zavarovanem pri toženki, ki ga je pod vplivom alkohola upravljal povzročitelj nezgode D. S.. Tožnica je soodgovorna za škodo v višini 20 %, ker je pristala na vožnjo z vinjenim voznikom. Tožbenemu zahtevku za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je po višini ugodilo le delno, in sicer ji je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah priznalo celotno vtoževano odškodnino (2.500.000,00 SIT in 600.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ji je od zahtevanih 8.000.000,00 SIT priznalo 4.200.000,00 SIT, zahtevek v zvezi s skaženostjo v višini 500.000,00 SIT pa je zavrnilo. Priznalo ji je še celotno vtoževano odškodnino za uničena oblačila (15.000,00 SIT) in v celoti zavrnilo njen zahtevek v višini 250.000,00 SIT za izgubljeni zaslužek. Upoštevaje tožničino soodgovornost ter že plačano odškodnino (4.181.377, 45 SIT) je tožnici prisodilo 1.658.622,55 SIT.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svoji pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Kot sama pravi, se pritožuje zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka, glede višine pa zoper zavrnilni del sodbe. Navaja, da so zaključki sodišča glede soodgovornosti tožnice posledica napačne presoje dokazov, so pa tudi z dokazi v nasprotju. Tožnica ter vse zaslišane priče so izpovedali, da pri vozniku D. S. (ali pri kom izmed njih) ni bilo nobenih vidnih znakov vinjenosti, vsi so se obnašali normalno in se normalno pogovarjali. Pri vozniku niso zaznali vonja po alkoholu. Njihovi izpovedi je v celoti verjeti glede na to, da je voznik, preden je prišel v stik s tožnico, užival vodko in sok, saj je splošno znano dejstvo, da pri uživanju vodke, za razliko od drugih alkoholnih pijač, alkoholnega vonja ni zaznati. Ker je voznik kasneje, ko je bil v družbi s tožnico, pil tudi pivo, je razumljivo, da je lahko dr. V. ob pregledu zaznal pri njem vonj po alkoholu. Sicer pa gre za ugotovitev strokovnjaka in ne laika, od katerega, kot je ugotovil izvedenec, takšnih zaznav ni mogoče pričakovati. Iz izpovedi vseh zaslišanih nadalje izhaja, da je voznik S. v času, ko je bil v družbi s tožnico, spil največ dve pivi. Mnogi vozniki uživajo alkohol, kar še ne pomeni, da so vinjeni in da je njihova sposobnost za vožnjo zmanjšana, saj je odvisna predvsem od psihofizičnih lastnosti voznika, količine in vrste pijače. V prometu pa tudi ni predpisana popolna prepoved uživanja alkohola. Količina in vrsta alkohola, ki jo je S. zaužil v navzočnosti tožnice, nikakor ni bila takšna, da bi lahko pri njej vzbujala dvom, da je vožnja s takšnim voznikom tvegana. Dekleta niso vedela, da so fantje že pred srečanjem z njimi popivali, fantov tudi niso poznale, da bi lahko iz voznikovega obnašanja zaznale vinjenost. Iz izvedenih dokazov je mogoče zaključiti le to, da je voznik S. že pred srečanjem s tožnico užival alkohol, vendar ni kazal nobenih laiku zaznavnih znakov vinjenosti. Ob upoštevanju količine in vrste alkohola, ki jo je voznik zaužil v času, ko je bil v stiku s tožnico, ne more biti tista okoliščina, da bi tožnici očitali kakršnokoli lahkomiselnost, ker je pristala na vožnjo z njim. V takšnih okoliščinah bi najverjetneje, tako kot tožnica, ravnal vsak povprečno skrben človek. V kolikor se odločitev glede tožničine soodgovornosti odpira na izvedensko mnenje dr. Š. pa tožnica meni, da so nekatere ugotovitve izvedenca nepravilne in strokovno sporne. V nadaljevanju pritožbe tožnica povzema ugotovitve iz mnenja (4. odstavek na 2. strani mnenja). V zvezi s tem navaja, da je bil izvedencu s sklepom sodišča določen obseg nalog, v okviru katerih bi moral na splošno odgovoriti, kakšen je zunanji videz osebe s takšno koncentracijo alkohola, ki jo je izračunal za S., ne pa tudi konkretno za S., saj je ta ugotovitev odvisna od ocene vseh dokazov in je prepuščena izključno sodišču. Sodišče ni dovolj skrbno ocenilo mnenja in sodbe ne bi smelo opreti na tiste ugotovitve izvedenca, ki so v nasprotju z drugimi dokazi v spisu in kolikor presegajo njegova pooblastila. Pritožnica graja tudi prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh objektivnih, predvsem pa subjektivnih okoliščin, pomembnih za odločitev. Osredotočilo se je izključno na objektivno sliko tožničinega stanja, ki sta jo podala izvedenec, travmatolog in nevrokirurg, medtem, ko subjektivnega doživljanja tožnice, to je, kako tožnica dejansko svojo prizadetost psihično doživlja, kar je opisala tožnica sama ter izvedenec psihiater, ni dovolj upoštevalo. Dejstvo je, da je tožnica utrpela številne in tako hude telesne poškodbe, ki so ji zapustile obsežne trajne posledice, zaradi katerih je osebnostno spremenjena in bo za vselej prikrajšana za normalno ter srečno življenje. Njene življenjske šanse so znatno okrnjene, negotova je njena nadaljnja usoda. Razlogovanje sodišča, da na tožničino nadaljnje šolanje nezgoda ni vplivala, ker je imela že v osnovni šoli težave ter slab učni uspeh in bi lahko s šolanjem nadaljevala že pred nezgodo, je nesprejemljivo ter brez vsakršne podlage, saj slab učni uspeh v osnovni šoli ne pomeni, da tožnica za šolo ni bila dovolj sposobna ali da se, ker se je zaposlila, ni nameravala še naprej šolati, kot izhaja iz razlogov sodbe. Dejstvo je, da je tedaj živela v socialno težkih razmerah, ki so prav gotovo v veliki meri vplivale na njen učni uspeh in da se je bila prisiljena zaposliti zaradi slabega finančnega stanja v družini. Toda pred nezgodo je imela tožnica možnost izbire poklica in možnost izobraževanja, po nezgodi pa te izbire nima več oz. je le-ta bistveno okrnjena. Meni, da je upravičena do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova. Glede zavrnitve zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti pa omenja ugotovitev sodišča, da zatrdlina na ustnici, 27 cm pooperativna brazgotina na nogi in rahlo šepanje ne predstavljajo skaženosti, ker v okolju ne vzbujajo odpor ali občutka nelagodja. Čeprav je sodišče v obrazložitvi navedlo vse kriterije, ki so relevantni za to obliko škode, teh kriterijev dejansko ni uporabilo, temveč je upoštevalo le ugotovitev izvedenca, ki je spremembe na telesu tožnice označil le po medicinskih kriterijih. Medicinski kriteriji pa niso adekvatni skaženosti v pravnem pomenu. Že samo dejstvo, da je brazgotina po obsegu in videzu takšna, da tožnico moti, da je, ko je odkrita, opazna in pritegne pozornost okolja, saj jo sprašujejo glede brazgotine, da jo tožnica pri oblačenju vsakokrat opazi ter se spomni na to, kaj je doživela, je zadostna podlaga za priznanje te vrste škode. Tudi brazgotina in zatrdlina na ustnici, ki z medicinskega vidika ne deluje kazeče na obraz in predstavlja le estetski defekt, ni adekvatna pravni pravnemu pojmu skaženosti. Tožnico v tolikšni meri moti, da se je že v bolnišnici pogovarjala o operativni odstranitvi zatrdline, vendar se za to ni odločila, ker bo sam operativni poseg zapustil brazgotino. Izvedenec je ob pregledu tožnice ugotovil nakazano šepanje, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča in manjkajoč zob. Šepajoča hoja in manjkajoč zob (spredaj) so v okolju opazni in prav gotovo predstavljajo takšno spremembo na telesu mladega dekleta, da vplivajo na njeno psihično ravnovesje. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Najprej o pritožbi glede temelja: Tožnica s svojo dokazno oceno, ki jo ponuja v pritožbi, ni uspela izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Že dejstvo, ki ga v pritožbi priznava tožnica, da je voznik S. v času, ko je bil z njo v družbi, spil največ dve pivi ter ostale v sodbi ugotovljene okoliščine, ki jih tožnica ne izpodbija (kraj in čas srečanja), kažejo na njeno nezadostno skrbnost ter na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede njene soodgovornosti za nastanek škode. Tudi pritožbeno polemiziranje z mnenjem izvedenca pritožbenega sodišča ni prepričalo in dokazne ocene sodišča prve stopnje ni omajalo. Z razlogi prvostopenjskega sodišča se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede višine: Pritožba s pavšalno grajo v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za določitev višine odškodnine, ni uspela izpodbiti. Neutemeljena je tudi materialnopravna graja prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. S pritožbenimi navedbami, da je tožnica utrpela hude poškodbe, ki so ji zapustile obsežne trajne posledice, se pritožbeno sodišče strinja, tako pa jih je obravnavalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je tožnici za to vrsto škode odmerilo odškodnino v višini 4.200.000,00 SIT. Ta odškodnina je po mnenju pritožbenega sodišča primerna, je v skladu z določbo 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ta zakon se uporablja na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika) in sodno prakso. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, zato je v tej smeri podan pritožbeni očitek neutemeljen.

Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Kot je razvidno iz sodbe, je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca doc. dr. M. V., dr. med., ki je v zvezi s tem ugotovil, da ima tožnica na zunanji strani stegna in levega kolena 27 cm dolgo brazgotino, ki predstavlja na komunikacijsko razdaljo opazen estetski defekt, ki lahko pritegne pozornost, ki je lahko za tožnico moteč, ki pa ne izpolnjuje kriterijev skaženosti, da bi lahko vzbujal pri drugih odpor ali občutek nelagodja. Na obrazu je ostala manjša brazgotina na spodnji in zatrdlinasta brazgotina v velikosti manjšega zrna na zgornji ustnici, ki ne delujeta kazeče na obraz. Iz mnenja tudi izhaja, da je zaradi nezgode izgubila šesti zob levo spodaj, česar pa, kot utemeljeno opozarja pritožba, sodišče prve stopnje v sodbi ni posebej zapisalo. V zvezi z brazgotino na nogi je tožnica pojasnila, da je brazgotina vidna, kar jo moti poleti, pri oblačenju, ko vidi brazgotino, pa se vedno spomne na prometno nesrečo in kaj je takrat doživljala. Sodišče prve stopnje je, na podlagi njene izpovedi in izvedeniškega mnenja zaključilo, da je brazgotina na ustnici komaj opazna, da je brazgotina na nogi prikrita z oblačili in da je ta za tožnico moteča zgolj poleti, da zaradi tega ni porušeno tožničino psihično ravnotežje in ji zato odškodnina ne gre. Pritožbeno sodišče pa ne misli tako, gre za mlado oškodovanko, pri kateri je nedvomno prišlo do spremenjene zunanjosti, ocena prvostopenjskega sodišča, da skaženost ne vpliva na njeno duševno ravnotežje, pa tudi pritožbenega sodišča ni prepričala. Zato je v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo, in sodbo spremenilo tako, da je tožnici iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 250.000,00 SIT in ji upoštevaje njeno soodgovornost (20 %), prisodilo 200.000,00 SIT.

V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka) je pritožba pavšalna, uradni preizkus pa kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP ni pokazal. Upoštevaje navedene razloge, je pritožbeno sodišče pritožbi le delno ugodilo, sodbo delno spremenilo, v preostalem pobijanem, a nespremenjenem delu pa jo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. tč. 358. čl. ZPP in čl. 353 ZPP).

Kljub spremenjeni odločitvi pritožbeno sodišče v izrek o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ni poseglo, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje njen uspeh po višini previsoko ocenilo in tudi ob spremenjeni odločitvi več kot ji je bilo prisojeno iz naslova stroškov, ne bi dobila. Tudi njen uspeh v pritožbi je majhen. Sodbo je izpodbijala v celotnem zavrnilnem delu, uspela pa je le z zneskom 200.000,00 SIT. Zato ji je pritožbeno sodišče priznalo 13.800,00 SIT pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe 100 odvetniških točk po vrednosti točke 110,00 SIT, materialni stroški 500,00 SIT ter 20 % DDV).