Jedro

Ker je prodaja oz. nakup repromateriala brez plačila prometnega davka možna le, če so za to izpolnjeni z ZPD predpisani pogoji, mora obstoj teh pogojev dokazati davčni zavezanec. Če davčni zavezanec o takem prometu blaga ne vodi pravilne, popolne in ažurne evidence, obstoja pogojev za promet blaga brez plačila prometnega davka ne more dokazati, zato mora ta davek plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 220/98-16 z dne 24.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.1998, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne upravne Republike Slovenije, Davčnega urada K. z dne 4.4.1997, in sicer tako, da je besede "v roku 5 dni" nadomestila z besedami "v roku 30 dni", v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni organ je s prvostopno odločbo odločil, da mora tožeča stranka zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti v svojem poslovanju: plačati prometni davek od prometa proizvodov po tarifni številki 2 tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 10 % v znesku 31.087,50 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva plačila (točka I/1); da mora plačati davek od prometa storitev po tarifni številki 1 tarife davka od prometa storitev po stopnji 5 % v znesku 85.815,55 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude do roka plačila(točka I/2); plačati prometni davek od vrednosti nabavljenega materiala pod tarifni številki 1 tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 20 % v znesku 9,672.759,80 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva plačila (točka I/3); da mora izvršiti to odločbo v roku 5 dni od dneva, ko postane izvršljiva, ter o tem v teh dneh po preteku petdnevnega roka obvestiti prvostopni organ, sicer se bo ta odločba prisilno izvršila (točka II).

Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrnilo iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka in jih prvostopno sodišče ni navajalo ponovno (2. odstavek 67. člena ZUS). Poudarilo je le, da je oprostitev plačila prometnega davka možna le, če so za to izpolnjeni vsi predpisani pogoji, kar pa v tem primeru niso. Tožeča stranka ni vodila evidence o nakupu, gibanju in porabi proizvodov, nabavljenih brez plačila prometnega davka, po njihovi vrsti, količini in vrednosti, ki pa se mora ujemati s podatki iz računa o nakupu, s podatki iz sprejemnice, dostavnice, tovornega lista ali druge listine, kakor je to določeno v 3. odstavku 55. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92, 71/93 in 16/96) za blago, ki je pogojno oproščeno plačila prometnega davka po 2. točki 1. odstavka 6. člena ZPD pod pogoji, določenimi v 7. členu ZPD. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor tožeče stranke, da je kršena z ustavo zagotovljena pravica od enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Prvostopno sodišče je namreč pri pregledu sodne prakse ugotovilo, da je v skladu z doslej veljavno sodno prakso določba 3. odstavka 55. člena ZPD v podobnih primerih (opr. št. Ru 36/96, 42/96) uporabljena na enak način kot v tej zadevi.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje prvostopnemu sodišče v ponovno odločanje. Vsebinsko je že prvostopni upravni organ ugotavljal, da gre za blago, ki ne podleže plačilu prometnega davka. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka predložila prodajalcem pravilno pisno izjavo za oprostitev plačila prometnega davka. Te ugotovitve tudi v nadaljnjem postopku niso bile spremenjene. Zato tožeča stranka utemeljeno sklepa, da bi moralo prvostopno sodišče in pred njim oba davčna organa ugotavljati, ali gre za primere nenemenske rabe reprodukcijskega material ali za drug primer iz 1. odstavka 11. člena ZPD. Samo v tem primeru je namreč možna posledica oziroma sankcija za njeno ravnanje v obliki naknadnega plačila prometnega davka. Tega pa ni storila, saj je ta repromaterial porabila v proizvodnem postopku, kar v celotnem dosedanjem postopku ni bilo sporno. Upravičeno je torej uveljavljala pogojno davčno oprostitev, zato je bil neutemeljeno naknadno obračunan prometni davek. Ne glede na to pa meni, da je vodila evidenco v skladu z zakonskimi zahtevami. Iz evidence, kot jo je vodila tožeča stranka, lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, povsem jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka (Primer 21. računovodski standard). Zadoščeno je tudi zakonskim pogojem, da se podatki iz evidence ujemajo s podatki iz računov. Davčni organ namreč ni ugotovil nobene neskladnosti med podatki iz evidence in podatki iz računov. Za strokovno osebo pa tudi nedvomno zadošča, da so v evidenci navedeni podatki, kot jih je navajala tožeča stranka. Meni tudi, da so bile kršene z ustavo zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Prvostopno sodišče sicer meni, da so bile v podobnih primerih določbe 3. odstavka 55. člena ZPD uporabljene na enak način. Tožeča stranka pa zatrjuje, da gre za različno obravnavo različnih davčnih organov. Ti si namreč jemljejo diskrecijsko pravico do odmere davka na promet ali predloga za kaznovanje pri sodniku za prekrške. Če je tožeča stranka kršila 3. odstavek 55. člena ZPD, je storila prekršek, vendar je davčni organ v postopek za ugotovitev prekrška ni predlagal. Če pa ni storila prekrška, potem tudi ni kršila določbe 3. odstavka 55. člena ZPD. Kršena pa je bila tudi ustavna pravica iz 33. člena Ustave, zaradi napačne uporabe materialnega zakona je prišlo do nesorazmernega posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, saj je morala plačati preko 10 milijonov tolarjev na račun naknadno obračunanega prometnega davka in zakonitih zamudnih obresti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito, za svojo odločitev pa je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

V obravnavanem primeru gre za naknaden obračun prometnega davka na podlagi 2. odstavka 45. člena ZPD za repromaterial, ki ga je tožeča stranka nabavila brez plačila prometnega davka, ker tožeča stranka ni vodila ustrezne evidence po 3. odstavku 55. člena ZPD. V 2. odstavku 45. člena ZPD je nemreč določeno, da se davčnemu zavezancu, pri katerem se pri pregledu ugotovi, da predpisanih knjig in evidenc ni vodil ali jih ni vodil redno, prometni davek obračuna na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu po načelu primerjanja z drugim zavezancem z enako ali podobno dejavnostjo. Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi 4. alinea 1. odstavka 39. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP).

V upravnem postopku v tej zadevi je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopni organ pravilno ugotovil, da je tožeča stranka kupovala repromaterial brez plačila prometnega davka, vendar o delu tega reporomateriala ni vodila pravilne in popolne evidence po 3. odstavku 55. člena ZPD. Ker iz evidence tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti vseh zahtevanih podatkov, taka evidenca ne more biti dokaz o namenski uporabi blaga, nabavljenega brez plačila prometnega davka. Zato so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za naknaden obračun prometnega davka po 1. odstavku 11. člena in 2. odstavku 45. člena ZPD. O tem vprašanju je Vrhovno sodišče RS enako odločilo tudi v drugim primerih (RU 36/96 in 42/96). Zato pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče meni, da tožeči stranki v obravnavanem postopku ni bila kršena ustavna pravica do zagotovitve enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče pa lahko zagotavlja enako varstvo pravic le v primerih, v katerih odloča sodišče, ne more pa zagotavljati enake prakse v zadevah, v katerih ne pride do upravnega spora. Tožeča stranka pa zgolj pavšalno zatrjuje, da se glede tega vprašanja vodi različna praksa. V pritožbi ne navaja niti enega primera, iz katerega bi bilo razvidno, da bi bila sodna praksa na tem področju različna.

Ker je v ZPD vsebovano pravilo, da se prometni davek plača pri vsaki prodaji blaga, razen če ne gre za prodajo končnemu potrošniku in so za to izpolnjeni predpisani pogoji (5., 6., 7., 9., 11. člen ZPD), mora po presoji pritožbenega sodišča obstoj pogojev za prodajo oziroma nabavo blaga brez prometnega davka na predpisan način dokazati kupec oziroma prodajalec, ne pa davčni organ. Če tega ne more dokazati, kar je tudi v tem primeru, mora davčni organ naknadno obračunati prometni davek.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor, da gre za kršitev 33. člena Ustave RS, torej pravice do zasebne lastnine. Republika Slovenija kot pravna država z Ustavo jamči pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), vendar je hkrati v 147. členu URS določeno, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Glede na navedene določbe po presoji pritožbenega sodišča pravilno in zakonito obračunavanje prometnega davka ni poseg v ustavno pravico iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.