Jedro

Le s trditvijo, da je tretja živela z dolžnikom v izvenzakonski in zakonski skupnosti in da sta dogradila hišo, ki sta jo skupaj do tretje gradbene faze zgradila dolžnik in upnica in nekaj priloženimi računi o izdatkih za hišo, ki pa ne glasijo na njeno ime, tretja ni verjetno izkazala, da bi imela na hiši, kot predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor R. Z. kot tretje, ker je štelo, da ni verjetno izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, oziroma, da ni verjetno izkazala svojega solastninskega deleža na stanovanjski hiši, ki je predmet izvršbe, v smislu pečatenja vseh možnih vhodov v to hišo. Proti sklepu se je pritožila R. Z. kot tretja. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15 Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ). V pritožbi navaja, da že zgolj dejstvo, da je med njo in dolžnikom obstajala izvenzakonska oziroma zakonska skupnost, kaže, da je verjetno izkazala solastninsko pravico oziroma skupno premoženje in bi moralo sodišče upoštevati 51. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v povezavi s 64. členom ZIZ. Ob razpadu izvenzakonske skupnosti dolžnika z upnico je bila hiša v nedokončani tretji gradbeni fazi, zemljišče pa dolžnikovo, tako da vključno z zemljiščem predstavlja 40 % današnje njene vrednosti, kar pomeni, da je celotna nepremičnina v solasti dolžnika in tretje do 6/10, za vsakega do 1/2. Sodišče prve stopnje bi moralo razpisati narok in zaslišati vsaj stranke z namenom, da bi ugotovilo ali verjetno izkazuje, da ima pritožnica na predmetu izvršbe pravico, ki le to preprečuje. Poudarja, da je dolžnik pridobil lokacijo za hišo šele 26.8.1996 in gradbeno dovoljenje po 15.10.1996. Kot dokaz svojih trditev prilaga nekaj računov, ki sicer niso na njeno ime, pri katerih je sama prispevala najmanj do 1/2, prispevala pa je k gradnji hiše tudi z osebnim delom in s kuhanjem hrane za delavce. Predlaga, da se te listine vpogledajo in zasliši dolžnika, potem naj se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Na pritožbo je odgovorila upnica. Navaja, da tretja za svoje trditve nima nobenih konkretnih dokazov. Vse njene navedbe so pavšalne in brez prepričljivih dokazov. Priloženi računi pa še bolj potrjujejo trditve upnika, da so trditve tretje neresne in nesmiselne. Pomagati hoče le svojemu možu in zavlačevati postopek, ki teče zaradi ugotovitve solastninskih deležev. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tretja ni verjetno izkazala solastninske pravice na hiši v vasi M..., ki je predmet izvršbe.

Njegova obrazložitev je prepričljiva in pritožbene trditve, vključno s priloženimi računi, ne dajejo podlage za drugačno odločitev. Ob dejstvu, da je bil izvršilni naslov začasna odredba za prepoved nadaljnjega izvajanja zaključnih del na hiši in s pečatenjem vseh vhodov v hišo izdan 17.7.1997 v pravdi, ki se vodi od leta 1995, zgolj navajanje, da je tretja živela z dolžnikom od 6.1.1994 dalje v izvenzakonski skupnosti in od 23.8.1997 v zakonski skupnosti in da je vlagala v izgradnjo tudi lastna sredstva, ne da bi za to ponudila dokaze, ki bi imeli težo, tudi za pritožbeno sodišče ne pomeni izkazane verjetnosti, da bi imela na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Samo skupno življenje namreč še ne pomeni, da sta tretja in dolžnik zares tudi ustvarjala skupno premoženje. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnice, da že zgolj dejstvo, da obstaja izvenzakonska oziroma zakonska skupnost, kaže, da je verjetno izkazana solastninska pravica glede na določbo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V konkretnem primeru to zagotovo ne drži. Na skupnem premoženju upnice in dolžnika tretja prav gotovo ni mogla pridobiti lastninske pravice. Tudi priloženi računi v pritožbi, ki se v glavnem nanašajo na imena različnih družb, ne izkazujejo, da bi tretja vlagala v nepremičnino. Le nekaj računov je takšnih, ki glasijo na dolžnika, nobeden pa na tretjo, zato tudi te listine, ki jih predlaga tretja kot dokaz, ne izkazujejo verjetnosti, da bi imela na hiši pravice, ki bi preprečevale izvršbo. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati dokazov o trditvah tretje, ki mora sama verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki jo preprečuje. To pa pomeni, da mora izkazati, da več dejstev govori za njeno trditev, kot proti njej, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj tretja, razen skupnega življenja z dolžnikom, za druge odločilne stvari, to je svoj lastniški delež na hiši, ni uspela. Tudi sklicevanje na datume, kdaj je dobil dolžnik lokacijo, oziroma gradbeno dovoljenje za hišo, ne dokazuje ničesar ob tem, da tretja sama priznava, da je bila hiša zgrajena do tretje gradbene faze še v času izvenzakonske skupnosti dolžnika in upnice. Ker pritožnica ni verjetno izkazala, da bi pridobila lastninsko pravico na hiši po samem zakonu, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.