Jedro

Sodišče prve stopnje je pri izdaji napadene sodbe svojo odločitev napačno oprlo na določilo prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj ta govori o zastaranju izrečene denarne kazni, ter s tem kršilo kazenski zakon obsojencu v škodo, saj je spregledalo določilo prvega odstavka 93. člena KZ-1, ki govori o zastaranju izvršitve stranske denarne kazni, s čimer je kršilo kazenski zakon iz člena 372/3 ZKP.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obsojenega S.Č. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se določena kazen 25 dni zapora, ne izvrši, ker je izvršitev stranske denarne kazni v znesku 1.083,50 (tisoč triinosemdeset 50/100) EUR, ki je bila obsojenemu S.Č. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 9944/2014 z dne 7. 5. 2015, pravnomočna dne 16. 2. 2016, zastarala dne 16. 2. 2020. II. Po členu 98/II Zakona o kazenskem postopku se obsojenemu ne določi sodna taksa, po členu 96/I Zakona o kazenskem postopku pa stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje spremenilo denarno kazen (pravilno stransko denarno kazen) v višini 50 dnevnih zneskov oziroma v znesku 1.083,50 EUR, ki je bila obsojenemu S.Č. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 9944/2014 dne 7. 5. 2015 tako, da je obsojenemu na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določilo 25 dni zapora. Če obsojenec plača izrečeno stransko denarno kazen, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper kazensko sankcijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi oziroma spremeni v korist obsojenemu oziroma jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornik v pritožbi navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do zastaranja izvršitve stranske denarne kazni, ki je nastopila po poteku štirih let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se sklicuje na določilo prvega odstavka 93. člena KZ-1. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik meri na kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

5. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam pritrjuje, saj ugotavlja, da je obsojenemu bila izrečena stranska denarna kazen, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pri ugotavljanju zastaranja izvršitve stranske denarne kazni določilo prvega odstavka 93. člena KZ-1, na kar pravilno opozarja zagovornik. Iz določbe navedenega člena pa izhaja, da izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko pretečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je pravnomočnost sodbe s katero je bila obsojencu izrečena stranska denarna kazen nastopila dne 16. 2. 2016 in je tako štiri letni rok, ki ga člen 93/I KZ-1 zahteva za zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, potekel dne 16. 2. 2020. 6. Sodišče prve stopnje je pri izdaji napadene sodbe svojo odločitev napačno oprlo na določilo prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj ta govori o zastaranju izrečene denarne kazni, ter s tem kršilo kazenski zakon obsojencu v škodo, saj je spregledalo določilo prvega odstavka 93. člena KZ-1, ki govori o zastaranju izvršitve stranske denarne kazni, s čimer je kršilo kazenski zakon iz člena 372/3 ZKP.

7. Zagovornik se sicer pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper kazensko sankcijo, pri čemer pritožba v tem delu ostaja nekonkretizirana, kar pa glede na odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, ni odločilno.

8. Ker je izvršitev stranske denarne kazni zastarala dne 16. 2. 2020, je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno z določilom člena 383/I ZKP, ugodilo pritožbi zagovornika in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Ker je bilo s sodbo višjega sodišča odločeno v korist obsojencu, taksa ni določena (člen 98/II ZKP), stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun (člen 96/I ZKP).