Jedro

Toženka dokazala, da je v času podaje odpovedi prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar zadošča za zakonitost in utemeljenost odpovedi iz poslovnega razloga.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici dne 8. 8. 2023, ter odločitev, da delovno razmerje med pravdnima strankama po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 6. 2022 za delovno mesto operater še vedno traja. Posledično je zavrnilo zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je delo pri toženki opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto operater, pri čemer pa to delovno mesto ni bilo vezano na opravljanje dela zgolj na strojih, ki so bili odstranjeni iz delovnega procesa. Meni, da bi delo lahko opravljala tudi na strojih, ki so v času odpovedi bili v uporabi pri delodajalcu, ali pa na drugem delovišču, na katerem so delo opravljali agencijski delavci, oziroma v drugi fazi proizvodne linije. Prvostopna primerjava delovnih mest operaterja in strojnega operaterja je nepopolna, saj bi sodišče moralo opraviti tudi presojo, ali delodajalec razpolaga z delovnimi mesti, na katerih se zahteva stopnja izobrazbe in delovne izkušnje, kot jih izkazuje tožnica, torej nižja stopnja izobrazbe (npr. delovna mesta linijski operater, manipulant, prevzemalec skladovine). Ni nepomembno, če delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi redno zaposlenim delavcem, na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente. Zgolj dejstvo, da je toženka pred podajo odpovedi tožnico premestila na delovišče, ki ga je imela namen ukiniti, ne zadošča za utemeljenost odpovednega razloga. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da bistvene kršitve procesnih določb, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici dne 8. 8. 2023. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega - konkretno tehnološkega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela s tožnico pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je toženka linijo A., na kateri je opravljala delo tudi tožnica, avtomatizirala z novimi, tehnološko naprednimi stroji. Za delo na avtomatizirani liniji je toženka potrebovala le še dva delavca, ki sta zaposlena na delovnem mestu strojni operater, kar ni primerljivo s tožničinim delovnim mestom, niti tožnica zanj ne izpolnjuje pogojev. V posledici avtomatizacije delovnega procesa je toženka osmim delavkam, ki so bile zaposlene na delovnem mestu operater, med drugim tudi tožnici, odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

7.Po pritožbenem zatrjevanju je nepravilna ugotovitev, da je bilo delovno mesto operater z avtomatizacijo odpravljeno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče tega ni ugotovilo, temveč je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da toženka zaradi tehnoloških sprememb vsem zaposlenim operaterjem ni več moglo zagotavljati dela. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da delovno mesto operater ni bilo vezano zgolj na linijo A., ki se je avtomatizirala s pomočjo novih tehnološko naprednih strojev (kar je imelo za posledico manjšo potrebo po delu delavcev) in na kateri je pretežno delala tožnica. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka zaradi opisane avtomatizacije delovnega procesa pogodbe o zaposlitvi odpovedala osmim delavkam, zaposlenim na delovnem mestu operater, ki so delo pretežno opravljale na liniji A.; ter da so na delovnem mestu operater ostale zaposlene le še delavke, katere zakonodaja ščiti pred odpovedjo, katere so do upokojitve premestili na druge obstoječe stroje (npr. na staro žago za proizvodnjo čelnih in robnih letev, ki bo sčasoma prav tako šla iz proizvodnje). Med preostalimi je toženka izbrala presežne delavce s pomočjo kriterijev (pridnost, samoiniciativnost, večopravilnost, storilnost). Na tak način je toženka razumljivo in objektivno utemeljila izbiro delavk, zaposlenih na tem delovnem mestu, ki jih je obdržala v delovnem razmerju na podlagi kriterijev, glede uporabe katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti, pritožba pa tudi nima navedb, ki bi se nanašale na te prvostopenjske razloge.

8.Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je večino časa delala na liniji A., na kateri zaradi avtomatizacije ni več potrebe po operaterjih, in zgolj občasno, v času dopustov in bolniških, na drugih deloviščih (na primer na stiskalnici, na debelinki). Že iz tega razloga se kot neutemeljen izkaže pritožbeni pomislek v zadostno utemeljenost odpovednega razloga v smislu očitka, da naj bi toženka pred podajo odpovedi tožnico premestila na delovišče, ki ga je imela namen ukiniti, kar glede na tožničino nesporno pretežno opravljanje dela na liniji A. evidentno ne drži. Kot že predhodno je tožnica tudi ob podaji odpovedi (8. 8. 2023) delala na liniji A., ki je bila zaradi tehnoloških sprememb nadomeščena z novimi stroji.

9.Utemeljenega poslovnega razloga ne more ovreči niti pritožbena navedba, da bi tožnica delo lahko opravljala tudi na strojih, ki so v času odpovedi bili v uporabi pri delodajalcu, ali pa na drugem delovišču, na katerem so delo opravljali agencijski delavci, oziroma v drugi fazi proizvodne linije. V dokaznem postopku namreč niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da ima toženka (zlasti po podaji odpovedi tožnici) potrebo po opravljanju dela na delovnem mestu operater, ki bi jo bilo mogoče zapolniti z delom na drugih linijah oziroma deloviščih. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka od podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na delovnem mestu operater ni na novo zaposlovala oziroma najemala agencijskih delavcev. Tak zaključek je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo na podlagi izpovedb v dokaznem postopku zaslišanih prič (B. B., C. C.) in zakonitega zastopnika toženke. Res so ti izpovedali tudi, da agencijski delavci sicer (v omejenem obsegu) še opravljajo delo pri toženki, a na drugih delih (za katera tožnica ni bila usposobljena) oziroma na drugih delovnih mestih (strojni operater, manipulant - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18). Agencijski delavci tako opravljajo delo na drugih delovnih mestih, kar pa za presojo poslovnega razloga in nemožnosti opravljanja dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena. Glede na navedeno pritožbeno sklicevanje na delovna mesta linijskega operaterja, manipulanta ter prevzemalca skladovine, za katera naj bi toženka najemala agencijske delavce, ne more vplivati na drugačno presojo spora. Iz izpovedb zaslišanih prič in zakonitega zastopnika toženke, kot tudi iz preostalih izvedenih dokazov, pa ne izhaja, da bi agencijski delavci od podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dalje opravljali dela delovnega mesta operater, na katerem je svoje delo opravljala tožnica; prav tako niso zaposlovali agencijskih delavcev v oddelku D., na liniji E., na liniji F. (torej niti na delih, ki jih je zgolj občasno opravljala tožnica).

10.Neutemeljena in le pavšalna je pritožbena navedba, da ni nepomembno, če delodajalec v obdobju, ko odpušča, na enakih delih zaposluje delavce za določen čas ali študente. Kateri delavci naj bi to bili, pritožba ne konkretizira.

11.Neutemeljena je tudi pritožbena graja nepopolnosti prvostopne primerjave delovnih mest operaterja in strojnega operaterja, češ da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti tudi presojo, ali delodajalec razpolaga z delovnimi mesti, na katerih se zahteva stopnja izobrazbe in delovne izkušnje, kot jih izkazuje tožnica, torej le II. stopnja izobrazbe. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da toženka drugega prostega ustreznega delovnega mesta nima. Sicer pa tudi v primeru, da bi ga imela, ZDR-1 v 89. členu delodajalcu več ne nalaga, da mora delavcu ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tako drugo ustrezno delovno mesto ponuditi, kot je to določala prejšnja zakonodaja. ZDR-1 torej ne določa obveznosti zaposlitve delavca, ki se mu iz poslovnega razloga odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, pod spremenjenimi pogoji. Toženka tako niti ni bila dolžna preveriti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem delovnem mestu, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17). Po vsem obrazloženem je toženka dokazala, da je v času podaje odpovedi prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar zadošča za zakonitost in utemeljenost odpovedi iz poslovnega razloga.

12.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza: