Jedro

Ugotovljena dejstva namreč ne dajejo podlage za zaključek, da sta toženki odgovorni tožnikom za škodo, ki jim je nastala zaradi udeležbe v igri. Reklamiranje toženk k igri, v kateri sta sami sodelovali kot igralki, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja, ko sta po ugotovitvah nižjih sodišč sami verjeli v igro in se nadejali sreče tako kot ostali udeleženci igre. Iz ugotovitev nižjih sodišč pa je mogoče tudi zaključiti, da bi se tožniki lahko pred pristopom k igri prepričali o njenih pravilih in o možnostih zadetkov oziroma vrnitve pologov. Takšno njihovo ravnanje kot je bilo ugotovljeno pa kaže, da niso ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (v katerem so bili oni sopogodbeniki organizatorja glede svojih pologov v igro in ne toženki). Določilo 16. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo), na katero tožniki v reviziji poudarjeno opozarjajo, je norma načelne narave, ki na drugačno pravno presojo tega spora ne more vplivati. Neutemeljeno pa revizija poskuša uveljavljati odgovornost toženk še na podlagi goljufivega (prevarnega) ravnanja, ker ta podlaga nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so zahtevali od toženk, da jim solidarno plačata vsakemu po 3.250 DEM v tolarski protivrednosti. Tožniki so bili obsojeni tudi na plačilo stroškov postopka prve stopnje, ki sta jih imeli toženki.

Sodišče druge stopnje pa je s sodbo zavrnilo telegramsko pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo iz vseh razlogov in predlagali, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ali pa naj se sodbi razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da sta toženki s svojim ravnanjem in obnašanjem ustvarili pri tožnikih prepričanje, da sta predstavnici organizatorja, tožniki pa so zneske vplačali zaradi zagotovitve toženk, da bodo dobili najmanj povrnjena vplačila. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno. Pravno podlago zahtevkov tožnikov predstavlja kršitev 16. člena ZOR, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Sankcijo za kršitev tega določila pa predstavlja 154. člen ZOR.

Podane so tudi vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženk. Ravnanje toženk bi moralo biti tako, kot bi v taki situaciji ravnal skrben človek. Njuno ravnanje pa je bilo nedopustno in v nasprotju z določilom 16. člena ZOR, saj sta zagotavljali, da bodo udeleženci igre dobili najmanj povrnjene vplačane zneske ter sta prepričali navzoče za vstop v igro in vplačila. Tudi ni možno mimo dejstva, da so bili tožniki vključeni v verigo najmanj pri drugi toženki. S tem so podani tudi elementi kaznivega dejanja goljufije. Toženki sta dobili dobitek in torej več kot sta vplačali. Zato je podana njuna odškodninska odgovornost, ki je solidarna po 206. členu ZOR.

Toženki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožniki so uveljavljali vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP, formalno pa opredelili le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah navedenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je preizkusilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v smeri kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je ni ugotovilo. Po njegovi presoji ni bila zagrešena niti v reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker so v sodbah navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so bili potrebni za odločitev o sporu in razlogi o izvedenih dokazih ter sta jasni tako obrazložitvi kot izreka obeh sodb, zaradi česar se ju more preizkusiti. Sicer pa so revizijski razlogi, s katerimi se utemeljuje obravnavana kršitev postopka, naperjeni zoper sprejeto dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, ki pa kot element dejanskega stanja ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Materialnopravni preizkus sodb nižjih sodišč je v revizijskem postopku vezan na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje. V teh postopkih je bilo ugotovljeno, da so bile vse pravdne stranke udeleženci igre na srečo, imenovane fair play, da sta toženki kot boljši poznavalki igre pojasnjevali pravila igre tudi tožnikom v širšem krogu skupnih znancev, da so organizatorji igre razlagali njena pravila na sestankih v Avstriji in Sloveniji, da so tožniki pustili denar drugi toženki, da vplača zanje vložke v igro, ker sami niso do konca čakali postopka v Avstriji, da sta se toženki toliko angažirali v igri kot vsi igralci, ki imajo interes za nadaljevanje igre, da sta sicer v prvi igri zadeli, drugič pa ne več in tudi tožniki ne. Dalje je bilo še ugotovljeno, da so imeli tožniki možnost seznaniti se s pravili igre, da so bili v pogodbenem razmerju z organizatorjem igre (in ne s toženkama), da je tožnikom škoda res nastala (ker niso dobili dobitkov iz igre), da pa tožniki niso dokazali, da bi jim nastala škoda zaradi nedopustnega ravnanja toženk, da bi ostajala vzročna zveza med njihovo škodo in nedopustnim ravnanjem ali da obstaja odgovornost toženk za njim nastalo škodo.

Na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno presodili spor, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek tožnikov. Ugotovljena dejstva namreč ne dajejo podlage za zaključek, da sta toženki odgovorni tožnikom za škodo, ki jim je nastala zaradi udeležbe v igri.

Reklamiranje toženk k igri, v kateri sta sami sodelovali kot igralki, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja, ko sta po ugotovitvah nižjih sodišč sami verjeli v igro in se nadejali sreče tako kot ostali udeleženci igre. Iz ugotovitev nižjih sodišč pa je mogoče tudi zaključiti, da bi se tožniki lahko pred pristopom k igri prepričali o njenih pravilih in o možnostih zadetkov oziroma vrnitve pologov.

Takšno njihovo ravnanje kot je bilo ugotovljeno pa kaže, da niso ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (v katerem so bili oni sopogodbeniki organizatorja glede svojih pologov v igro in ne toženki). Določilo 16. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo), na katero tožniki v reviziji poudarjeno opozarjajo, je norma načelne narave, ki na drugačno pravno presojo tega spora ne more vplivati. Neutemeljeno pa revizija poskuša uveljavljati odgovornost toženk še na podlagi goljufivega (prevarnega) ravnanja, ker ta podlaga nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).