Jedro

Tožnik s tožbo na temelju neupravičene obogatitve ne more zahtevati vrnitve plačanega zenska, saj ga je plačal na podlagi pravnomočnega plačilnega naloga.

O pravnomočno razsojeni stvari se v skladu s 333. členom ZPP (1977) oziroma 319. členom ZPP ne more ponovno odločati, o utemeljenosti odločitve pa ne ponovno razpravljati (razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi), zato po pravnomočnosti sodne odločbe ni mogoče uveljavljati, da sodišče ni odločilo pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval vrnitev zneska 4.897.675 SIT (sedaj 20.437,64 EUR) iz naslova neupravičene obogatitve, kar je utemeljeval s tem, da je v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočnega plačilnega naloga plačal tožencu F. J. znesek 7.789.829,41 SIT. Od tega zneska je tožencu dejansko dolgoval 2.892.154,40 SIT, ostali znesek 4.897.675 SIT pa ne, zato je bilo plačilo v tem delu izvedeno brez pravnega temelja in je toženec za ta znesek obogaten.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženca F. J. zavezalo za plačilo 979.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1999 dalje do plačila, v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 106.048 SIT.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo v preostalem delu in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 91.947 SIT (sedaj 383,69 EUR) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Tožnik je proti tej sodbi vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni reviziji ponavlja trditve iz tožbe, na katerih je gradil tožbeni zahtevek. V letu 1994 je pri Ljubljanski banki d.d. najel kredit v višini 200.000 DEM in prejeti znesek v dogovoru z družbo G. d.o.o. razdelil tako, da je sam prejel 70% kredita, ostalih 30% pa G. d.o.o. Kredit se je odplačeval tako, da je G. d.o.o. nakazal dolžni znesek tožniku, ta pa celotni obrok Ljubljanski banki d.d. Toženec se je zavezal, da v primeru, da bi zaradi neplačevanja obveznosti, ki odpadejo na podjetje G. d.o.o., prišlo do blokade ali prisilnega odvzema sredstev z računa tožnika, jamči za poplačilo obveznosti z vsem svojim premoženjem. V zavarovanje kredita 200.000 DEM je toženec vzpostavil hipoteko na svoji nepremičnini. Kasneje je zastavljeno nepremičnino prodal podjetju Z. d.o.o., z delom kupnine zaprl kredit ter dosegel izbris zastavne pravice, s tem pa vstopil na mesto prejšnjega upnika Ljubljanski banki d.d. Tožnik je s tem pridobil pravico uveljavljati proti tožencu kot novemu upniku vse ugovore, ki jih ima neposredno proti njemu, zato ne sprejema razlogovanja pritožbenega sodišča, da do toženca nima nikakršnih zahtevkov. Ugovor tožnika je v tem, da je toženec, ki se je osebno zavezal za plačevanje kredita, ki je odpadel na G. d.o.o., ravnal v nasprotju s svojo zavezo in se poslužil instituta cesije, zaradi česar je postal upnik kreditne terjatve in od tožnika terjal del dolga, ki je odpadel na družbo G. d.o.o. Toženec je zlorabil institut cesije, saj je pravico, ki mu jo daje cesija, uveljavljal v nasprotju z namenom, za katerega je ustanovljena in bi mu sodišče moralo odkloniti varstvo. Toženec je zahteval plačilo 7.789.829,40 SIT s plačilnim nalogom. Na dan vložitve plačilnega naloga je tožnik tožencu dolgoval 30.767,60 DEM oziroma 2.892.154,40 SIT, ostali znesek v višini 4.897.675 SIT pa ne, ker gre za obveznost podjetja G. d.o.o., zanjo pa osebno jamči toženec. Ker je zaradi prepoznega ugovora plačilni nalog postal pravnomočen, je toženec celoten znesek prisilno izterjal od tožnika v izvršilnem postopku. Plačilo 4.897.675 SIT je bilo tako izvedeno brez pravnega temelja (in ne gre za dvakratno plačilo dolga). Toženec je za ta znesek obogaten in je denar dolžan vrniti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki M. J. kot pravnemu nasledniku - dediču po pokojnem tožencu F. J. (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezane na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerih je bil uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb.

Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodbi sodišč nižjih stopenj v materialnopravnem pogledu pravilni, ker so bile za sprejeto pravno presojo podane vse potrebne dejanske predpostavke. Po splošnem pravilu v času plačila veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR) mora pridobitelj v primeru, ko je kakšen del premoženja neke osebe na kakršenkoli način prešel med premoženje neke druge osebe, pa ta prehod nima podlage v samoupravnem sporazumu ali v nekem drugem pravnem poslu ali zakonu, le-to vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (drugi v zvezi s prvim odstavkom 210. člena ZOR). Tožnik je dolg plačal dne 9.3.1999, vendar plačilo ni bilo brez temelja, ker je bilo plačano na temelju pravnomočnega plačilnega naloga. Tudi plačilni nalogi, ne le sodbe in s sodbami izenačeni meritorni sklepi, izdani v pravdah zaradi motenja posesti, postanejo pravnomočni (četrti odstavek 129. člena in 450. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/1977 s spremembami, v nadaljevanju ZPP/77). Zato ima tak sklep vse značilnosti pravnomočne sodne odločbe in predstavlja pravnomočno razsojeno stvar v smislu 333. člena ZPP/77. Vsebinski učinek pravnomočne sodne odločbe je v tem, da so stranke in sodišče nanjo vezane in se pravnomočno razsojena stvar neizpodbitno šteje za resnično. Z njo se med strankami odstrani vsak dvom o medsebojnih pravicah in obveznostih. Prav zaradi tega pravnomočna sodna odločba obvelja, četudi je sodišče odločilo nepravilno.

O pravnomočno razsojeni stvari se v skladu s 333. členom ZPP/77 oziroma 319. členom ZPP ne more ponovno odločati, o utemeljenosti odločitve pa ne ponovno razpravljati (razen v postopku izrednimi pravnimi sredstvi), zato po pravnomočnosti sodne odločbe ni mogoče uveljavljati, da sodišče ni odločilo pravilno. Obravnavani tožbeni zahtevek povzroča prav to. Za odločitev so zato nepomembne vse tiste trditve (navedene v tožbi in ponovljene v reviziji), ki merijo na ponovno razpravljanje o utemeljenosti razmerja, o katerem je sicer pravnomočno razsojeno s plačilnim nalogom, torej trditve, s katerimi tožnik utemeljuje, zakaj zneska 4.897.675 SIT po materialnem pravu tožencu ni dolgoval in je pravnomočen plačilni nalog za ta znesek nepravilen. Ker je toženec plačilo uveljavljal po sodni poti v postopku izdaje plačilnega naloga, bi tožnik moral v tistem postopku pravočasno uveljavljati ugovor o neobstoju dolga, česar pa ni storil in je zato njegova obveznost plačila (pa četudi po materialnem pravu morebiti neobstoječa) ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Zato tožnik s tožbo na temelju neupravičene obogatitve ne more zahtevati vrnitve plačanega zneska.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).