20. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in mld. B. B. iz Z., zastopanega po materi C. C., oba pa zastopana po Č. Č. Č., odvetnici iz V. na seji senata dne 20. novembra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. in mld. B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1043/2000 z dne 28. 6. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 249/99 z dne 20. 4. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank (obeh ustavnih pritožnikov), da je toženec na podlagi motenja tožnikov v mirni posesti stanovanja in stvari v njem dolžan vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da tožečima strankama omogoči nemoten vstop in bivanje v stanovanju ter da v to stanovanje ponovno namesti vso iz stanovanja odstranjeno opremo. Hkrati je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim se toženi stranki prepoveduje nadaljnje motenje. Kot razlog je navedlo, da kljub obstoju motenja posesti vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, ker toženec stvari nima več v posesti in zato sodne odločbe tudi ne bi mogel izvršiti. Iz istega razloga je zavrnilo tudi zahtevek za prepoved nadaljnjih motenj, saj naj bi bila po mnenju sodišča ugoditev temu zahtevku vezana na ugoditev zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da sama ugotovitev motenja posesti ni smiselna, zato je zavrnilo tudi ta zahtevek. Iz enakih razlogov je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi pritožbo. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje tudi delni umik zahtevka, ki je zahteval ponovno namestitev premičnih stvari v sporno stanovanje, in v tem delu postopek ustavilo. Ustavna pritožnika navajata, da je sodišče s tem, ko je kljub obstoju motenja posesti zavrnilo tožbene zahtevke, kršilo načelo pravne države (2. člen Ustave), 5. člen Ustave, določbo o uresničevanju in omejevanju pravic (15. člen Ustave), nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave) in pravice otrok (56. člen Ustave). Z dolgotrajnim postopanjem pa naj bi jima bila kršena tudi pravica do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijana sklepa ni uspel, še ne pomeni kršitve uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave) in pravic otrok (56. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

3.Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave) Ustavno sodišče opozarja, da je bil postopek v konkretni zadevi z izdajo odločbe Višjega sodišča končan, zato kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev (tako v odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/2001). Ker pa pritožnica ni predhodno izčrpala pravnih sredstev, glede na določbo prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) ni formalnih pogojev za obravnavanje očitka kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave pred Ustavnim sodiščem.

4.Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načela pravne države (2. člen Ustave) in kršitve 5. člena Ustave, ki ju v ustavni pritožbi zatrjujeta pritožnika, v tej odločbi ne prihaja v poštev.

5.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi tretje alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata: dr. Lojze Ude