Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta po oceni revizijskega sodišča res zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je vsa očitana ravnanja mogoče opredeliti kot mnenje, dano pri odločanju na sodišču. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči kot nedovoljene, ampak bi o tožbenem zahtevku moralo meritorno odločiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da so mu prva tožena država in drugi trije toženi sodniki solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 50.000 EUR. Tožnik je navedel, da je pri pristojnem upravnem sodišču vložil tožbo, s katero je zahteval, naj razveljavi načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija), iz katerega izhaja, da naj bi tožnik ravnal koruptivno. Upravno sodišče je najprej njegovo tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da načelno pravno mnenje ni upravni akt, s katerim bi se lahko posegalo v človekove pravice. Vrhovno sodišče je takšno odločitev potrdilo, Ustavno sodišče pa je dne 12. 6. 2008 obe odločitvi razveljavilo in zavzelo stališče, da to mnenje lahko predstavlja posamičen upravni akt, ki posega v človekove pravice. Dne 6. 11. 2008 je pristojno upravno sodišče tožbo ponovno zavrglo, ker je odločilo, da ima tožnik zaradi posegov v svoje osebnostne pravice varstvo po 178. in 134. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ga lahko uveljavlja v pravdnem postopku. Tožnik meni, da so toženi sodniki namerno zavlačevali postopek, da bi bilo sporno mnenje čim dalj objavljeno na spletnih straneh Komisije in da so namenoma sprejeli nemeritorno odločitev, ki pa je po njegovem mnenju tudi napačna. Meni, da tudi, če bi res v pravdi lahko dosegel umik mnenja s spletnih strani Komisije, pa ne bi mogel doseči njegove razveljavitve. Navaja tudi, da je zatrjeval, da mu je bila kršena predvsem pravica do enakega pravnega varstva, ki pa je procesna pravica in ne osebnostna pravica, katere varstvo bi lahko uveljavljal v pravdnem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zoper sodnike zavrglo. Zavzelo je stališče, da zakona, ki bi urejal neposredno odškodninsko odgovornost sodnika ni, da pa sodnik sploh ne more neposredno odškodninsko odgovarjati, ker ga varuje sodniška imuniteta. Odločilo je, da za škodo, ki posamezniku nastane zaradi protipravnega ravnanja sodnika, odškodninsko odgovarja država, ki ima nato lahko zoper sodnika regresni zahtevek.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da 147. člena OZ ni mogoče uporabiti kot podlago za neposredno odškodninsko odgovornost sodnika, saj so dejanja sodnika pri opravljanju njegove funkcije dejanja države in ne gre za primere, ko je mogoče ločevanje med dejanjem in odgovornostjo, ko škodo stori en pravni subjekt (fizična oseba – delavec), odgovarja pa drug pravni subjekt (pravna oseba). Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da ni zakonske podlage za neposredno odgovornost sodnika in da ga varuje materialna imuniteta.

4. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil revizijo. Vztraja pri stališču, da je tudi v razmerju do sodnika treba uporabiti 147. člen OZ, kadar ta škodo povzroči namenoma, z zlorabo svojega položaja in svojih pristojnosti. Meni, da materialna imuniteta sodnika ne more ščititi pred odškodninsko odgovornostjo za naklepna dejanja. Poudarja, da že iz besedila 134. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) izhaja, da imuniteta varuje sodnika le pred odgovornostjo za dano mnenje pri sojenju, torej za odločitve, ki jih sprejme pri presoji dokazov. Meni, da materialna imuniteta že pojmovno ne more predstavljati ovire za začetek procesa in je sodišče zato ravnalo napačno, ko je tožbo zavrglo ne da bi jo sploh vročalo tožencem. Meni, da gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, da pa je sodišče druge stopnje kršilo tudi 354. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je odškodninska odgovornost sodnikov podana, ker so znatno presegli instrukcijske roke pri ponovnem odločanju, saj so kljub jasnim napotkom Ustavnega sodišča namesto tri dni, odločali pol leta. Vztraja, da je zaradi odločitve sodišča druge stopnje kršena njegova pravica do sodnega varstva. Poudarja tudi, da se je pritožbeno sodišče sklicevalo na mednarodne dokumente in strokovne članke, ki pa jih ni navedlo, zato je obrazložitev pomanjkljiva in je kršena njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5. Revizija je utemeljena.

6. Ustava v prvem odstavku 134. člena določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Tožnik sodnikom očita, da so namerno napačno odločili, da so odločali o predlogu za izdajo začasne odredbe, čeprav je predlagal izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti in da so kljub temu, da je treba po Zakonu o upravnem sporu tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin obravnavati zelo hitro, po razveljavitvi Ustavnega sodišča dne 12. 6. 2008 ponovno odločili šele 6. 11. 2008 in kljub drugačnemu napotilu Ustavnega sodišča ponovno odločili nemeritorno. Tožnik torej trdi, da so mu toženi sodniki škodo povzročili ne le z napačno odločitvijo, temveč tudi z drugimi ravnanji, ki jih ni mogoče opredeliti kot „mnenje, ki so ga dali pri odločanju v sodišču“, za katerega sodniki po 134. členu Ustave uživajo imuniteto.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta po oceni revizijskega sodišča res zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je vsa očitana ravnanja mogoče opredeliti kot mnenje, dano pri odločanju na sodišču. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči kot nedovoljene, ampak bi o tožbenem zahtevku moralo meritorno odločiti. Sodišči prve in druge stopnje sta v svoji obrazložitvi kljub temu, da sta tožbo zavrgli, navedli tudi razloge za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče pravilnosti teh razlogov v tej fazi postopka ni smelo presojati, kljub temu, da je tožnik v reviziji izpodbijal tudi te razloge. O nesklepčnosti tožbe, oziroma o njeni neutemeljenosti namreč ni mogoče odločati že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in to v obliki sklepa, ampak lahko sodišče v primeru neodpravljive nesklepčnosti ob pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP, torej potem, ko tožbo pošlje tožencu v odgovor in ta na tožbo ne odgovori, v skladu s četrtim odstavkom 318. člena ZPP izda t. i. „nepravo zamudno sodbo“, s katero tožbeni zahtevek zavrne(1). Če pa pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni, pa mora sodišče o (ne)utemeljenosti zahtevka odločiti po opravljeni glavni obravnavi.

8. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je res zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, višje sodišče pa prav tako, saj te kršitve ni ugotovilo. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek: nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, priloga Pravne prakse, št. 18/2002, str. 19 in A. Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, ZZR Pravne fakultete v Ljubljani, LXIII, 2003, str. 166.