Jedro

Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, uvedene PO uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnice pa je bil uveden 5. 5. 2014, to pa je še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, torej se za predmetno zadevi novela ZFPPIPP-G ne uporablja. Po presoji sodišča je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 21. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se opravi izvršba na tožničine denarne prejemke za plačilo dolgovanega zneska davčne obveznosti v višini 6.305,49 EUR glavnice, 1.281,98 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj 7.597,47 EUR ter nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2018 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (točka 1 izreka). Delodajalcu oz. izplačevalcu A. d.o.o., ..., Ljubljana, je naložila, da izvrši predmetni sklep z rubežem denarnih prejemkov tožnice. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa (točka 2 izreka). Zarubi se največ do višine dveh tretjin tožničinih denarnih prejemkov, vendar tako, da tožnici ostane najmanj znesek v višini 76% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžnica, ki pri delodajalcu oz. izplačevalcu izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnica, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (točka 3 izreka). Delodajalec oz. izplačevalec zarubljene denarne prejemke prenese na prehodni račun, ki ga navaja. Obveznost tožnice temelji na izvršilnih naslovih, ki jih navaja (točka 4 izreka). Delodajalcu oz. izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih sredstev tožnici (točka 5 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnica (točka 6 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe (točka 7 izreka). Ugovor delodajalca oz. izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (točka 8 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ iz knjigovodske evidence ugotovil, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti iz izreka tega sklepa, zato je zoper tožnico v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2, začel davčno izvršbo. Sklicuje se na določbe 159. člena, 160. člena in 162. člena ZDavP-2. Od davkov, ki jih tožnica ni poravnala pravočasno, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZDavP-2 se od zamudnih obresti, ki jih tožnica ni plačala, in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunajo. Od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena, 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 se od zapadlosti dolga najprej zaračunajo zamudne obresti (četrti odstavek 96. člena ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanka za davek ni plačala v predpisanem roku, se od 1. 1. 2007 plačajo zamudne obresti v skladu s 96. členom ZDavP-2 in Sklepom o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanka za davek ni plačala v predpisanem roku. Od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006 so se zamudne obresti obračunavale v skladu z 31. členom ZDavP-1. Obračunane obresti do 30. 9. 2011 so prikazane samostojno v svoji vrstici, obresti po 1. 10. 2011 pa pri posamezni glavnici. V nadaljevanju navaja četrti odstavek 93. člena, 94. člen, 152. člen, 157. člen in 164. člen ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. 4. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da obravnavana terjatev iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost izhaja še iz obdobja, ko je bila družbenica družbe B. k.d., ... in sicer: od 1. 1. 2011 do 20. 10. 2014, ko je bila navedena družba izbrisana iz registra. Tožnica je 5. 5. 2014 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pričela postopek osebnega stečaja St ..., ki je bil pravnomočno končan 20. 10. 2018. Tožnica je bila prepričana, da so ji bile s sklepom o odpustu obveznosti, izdanem v postopku osebnega stečaja, odpuščene vse terjatve. Ni sporno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 4. 9. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti, ki učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale pred uvedbo osebnega stečaja, to je do 5. 5. 2014, razen terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Sklep o odpustu je konstitutivne narave in učinkuje s pravnomočnostjo sklepa, torej z 20. 10. 2018. V nadaljevanju na straneh 2 in 3 tožbe povzema navedbe iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa. Z izpodbijanim sklepom se terja dolgovani znesek od maja 2013 do 20. 10. 2014, zadnje leto pred začetkom postopka osebnega stečaja pa je obdobje od 5. 5. 2013 do 5. 5. 2014. Meni, da sta izpodbijani sklep ter odločba pritožbenega organa nezakoniti. Pritožbeni organ se neupravičeno sklicuje na 37. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2B), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2016, tožnica pa je bila zavarovana do 20. 10. 2014 in se zanjo navedena sprememba ne more uporabiti, kar pojasni. Po določbi 37. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B) se morajo osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. ali 16. členu zakona in niso uživalci pokojnine iz 406. člena zakona do 31. marca 2016 obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Na podlagi četrtega odstavka 37. člena ZPIZ-2B pa za osebe iz prejšnjega odstavka, ki se do 31. marca 2016 ne vključijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod ne glede na določbo četrtega odstavka 81. člena ZMEPIZ-1, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. aprila 2016 dalje. Glede na to, da je sporno plačilo prispevkov za socialno varnost od maja 2013 do 5. 5. 2014 oz. 20. 10. 2014, zanje navedeni zakon (ZPIZ-2B) ne more veljati, ker je stopil v veljavo šele 1. 1. 2016. Predmet presoje je lahko le zadnje leto pred uvedbo postopka osebnega stečaja tožnice, torej obdobje od 5. 5. 3013 do 5. 5. 2014. Tožnica tako ne more imeti lastnosti zavarovanke, saj bi sicer prišlo do retroaktivne uporabe zakona (ZPIZ-2B) in do kršitve 154. člena Ustave RS, za kar navaja vsebino sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2017. Izvršilni naslov za prisilno izterjavo tako ne morejo biti odločbe datirane med 28. 5. 2014 in 24. 10. 2017, ki tožnici niso bile vročene.

5. Tožnica tudi meni, da materialnopravno stališče, ki sta ga zavzela prvostopenjski in pritožbeni organ pomeni kršitev prepovedi retroaktivnosti, saj tožnica ni zavezanka za plačilo naloženih prispevkov za socialno varnost in ne more imeti lastnosti zavarovanke. Posledično ugovarja svojo pasivno legitimacijo, kar pojasni. Delodajalec je bil izbrisan 20. 10. 2014 in tako obvezna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 31. marca 2016 sploh ni izvedljiva in gre za objektivno nemogoč pogoj. Na podlagi drugega odstavka 37. člena ZFPPIPP so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred pričetkom postopka insolventnosti. Iz jezikovne in logične razlage izhaja, da gre za terjatve za plačilo prispevkov do zavezanca, podjetja B. k.d., in ne za terjatve do tožnice. Osebni stečaj tožnice je bil začet 5. 5. 2014, ZPIZ-2B pa velja od 1. 1. 2016 dalje, kar pomeni, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno tudi glede učinka odpusta obveznosti. Na dan 5. 5. 2014 terjatve do tožnice iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost še ni bilo, če pa bi nastala, bi to bilo leta 2016 in tako odpust obveznosti tožnice velja, saj je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o odpustu obveznosti 4. 9. 2018, s katerim je sklenilo, da se odpusti obveznost stečajne dolžnice ter, da odpust učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale do 5. 5. 2014, razen terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (sporna terjatev pa takrat po mnenju tožnice še ni nastala). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da je tožnici dolžna povrniti stroške tega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se do njih opredeljuje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 776/2019-11 z dne 9. 2. 2021 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

10. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na tožničine denarne prejemke za izterjavo neplačanega davčnega dolga iz naslova prispevkov za socialno varnost za obdobje od maja 2013 do 20. 10. 2014, ki na dan izdaje izpodbijanega sklepa, 21. 11. 2018 znaša skupaj 7.597,47 EUR.

11. Davčni organ je utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnica dolga iz odločb o obračunu in plačilu prispevkov za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov OPSVZ (z dne 28. 5. 2014 ter ostalih odločb, zadnja z dne 27. 10. 2017) od maja 2013 do 20. 10. 2014, navedenih v točki 4 izreka izpodbijanega sklepa, izvršljivih 10. 7. 2014 in 14. 12. 2017, v danem roku ni prostovoljno poravnala. Sodišče meni, da ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožnika, njegovo davčno številko, izvršilni naslov, datum izvršljivosti, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež izplačevalca dohodkov. Tudi po presoji sodišča so bile za izdajo predmetnega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke.

12. Tožnica po mnenju sodišča napačno meni, da obravnavana terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost na dan uvedbe osebnega stečaja tožnice, 5. 5. 2014, še ni obstajala in da je nastala šele leta 2016. Na podlagi 3. člena ZDavP-2 se prispevki štejejo za davek. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDavP-2 davčna obveznost, za izpolnitev katere se znesek davka obračuna na koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, če z ZDavP-2 ali z zakonom o obdavčenju ni drugače določeno. Obveznost prispevkov za socialno varnost za posamezen mesec nastane z iztekom zadnjega dne tega meseca, v obravnavani zadevi pa so predmet izpodbijanega sklepa o davčni izterjavi neplačani prispevki za socialno varnost za obdobje od maja 2013 do 20. 10. 2014. 13. Glede na to, da je sporna izterjava neplačanih prispevkov za socialno varnost od maja 2013 do 5. 5. 2014 (pričetek osebnega stečaja tožnice) oz. 20. 10. 2014 (izbris družbe B. k.d., ...) po mnenju tožnice zanje določila novele ZPIZ-2B (določba 37. člena ZPIZ-2B) ne more veljati, ker je novela ZPIZ-2B stopila v veljavo šele 1. 1. 2016, to pa je že po izbrisu navedene družbe. Tožnica meni, da glede na navedeno ne more imeti lastnosti zavarovanke, saj bi sicer prišlo do retroaktivne uporabe novele ZPIZ-2B. Pravna podlaga za naložitev obveznosti plačila prispevkov iz socialne varnosti s predmetnimi odločbami o obračunu in plačilu navedenih prispevkov pa niso določbe ZPIZ-2B (37. člen), kot to napačno navaja tožnica v tožbi, marveč določbe ZPIZ-1. Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so bili v obravnavanem obdobju kot zavarovanci opredeljeni v drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, na katerega se tudi sklicujejo v točki 4 izreka izpodbijanega sklepa navedeni izvršilni naslovi - odločbe o obračunu in plačilu prispevkov za socialno varnost za obdobje od maja 2013 do 20. 10. 2014. Po povedanem je po presoji sodišča tožnica vsekakor zavarovanka in zavezana za plačilo teh prispevkov, očitana kršitev prepovedi retroaktivne veljave zakona (določbe 37. člena ZPIZ-2B), ki jo navaja tožnica v tožbi, pa po predhodno navedenem, ni podana.

14. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožničin ugovor, da tožnica kot fizična oseba ni zavezanka za plačilo predmetnih prispevkov za socialno varnost, namreč je za te terjatve zavezana družba B. k.d., .... Davčni organ je pravilno kot dolžnico za plačilo navedenih terjatev opredelil tožnico kot fizično osebo. Tudi po mnenju sodišča je tožnica bila zavezanka za plačilo prispevkov za socialno varnost kot lastnica zasebnega podjetja, ki nima plače (ni obvezno zavarovana na drugi podlagi). Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila tožnica od 28. 7. 2010 do 20. 10. 2014 družbenica družbe B. k.d., ..., kot to izhaja iz sodnega registra. V tem obdobju je bila zavarovana z zavarovalno podlago 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) za 40 ur tedensko pri družbi B. k.d., .... Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, pa so bili v obravnavanem obdobju od maja 2013 do 20. 10. 2014 opredeljeni kot zavarovanci v drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožnica zavezanka za plačilo predmetne obveznosti in ne predhodno navedena družba.

15. Neutemeljen je tudi tožničin ugovor, da bi ji morale biti terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za obdobje od maja 2013 do 20. 10. 2014 odpuščene v skladu s Sklepom o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, St ..., izdanem 4. 9. 2018 v postopku osebnega stečaja, ki je bil pričet 5. 5. 2014 in pravnomočno končan 20. 10. 2018. Prispevki so opredeljeni kot nezavarovane prednostne terjatve tako v skladu z 21. členom ZFPPIPP, kot tudi v skladu z 21. členom novele ZFPPIPP-G, ki je stopila v veljavo 26. 4. 2016. Tožnica ugovarja tudi napačno uporabo materialnega prava. Med strankama ni sporno, da je bil 5. 5. 2014 uveden osebni stečaj tožnice, v katerem je bil 4. 9. 2018 izdan Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, St ... o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen 20. 10. 2018. Po navedenem sklepu se odpustijo tožničine obveznosti, odpust pa učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale DO uvedbe stečaja, v danem primeru do 5. 5. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP.

16. Pred uveljavitvijo novelo ZFPPIPP-G (26. 4. 2016) so bile v skladu z veljavnim 21. členom ZFPPIPP (prvi oz. drugi odstavek) kot prednostne terjatve med drugim navedene tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka. Po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G pa so v skladu s prvim odstavkom 21. člena bile kot prednostne terjatve prav tako navedene terjatve za plačilo prispevkov. Na podlagi drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP pa so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale PRED začetkom postopka zaradi insolventnosti. Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP-G uporablja za postopke, uvedene PO uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnice pa je bil uveden 5. 5. 2014, to pa je še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, torej se za predmetno zadevi novela ZFPPIPP-G ne uporablja. Po presoji sodišča je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 21. člena ZFPPIPP. Zadnje leto pred začetkom osebnega stečaja tožnice zajema obdobje od 5. 5. 2013 do 5. 5. 2014, kot to pravilno v tožbi navaja tudi tožnica. Z izpodbijanim sklepom o prisilni izterjavi pa se terjajo obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost za obdobje od maja 2013 do 20. 10. 2014 za lastnike podjetij, ki nimajo plače OPSVL, ki so nastale pred uvedbo stečajnega postopka (od maja 2013 do 5. 5. 2014). V skladu z določbo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP pa so prispevki opredeljeni kot prednostne terjatve, za katere odpust obveznosti ne učinkuje. To stališče je skladno tudi z novejšo upravno-sodno prakso tega sodišča.1

17. Z izpodbijanim sklepom se terja tudi plačilo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so nastale PO uvedbi osebnega stečaja tožnice (po 5. 5. 2014 do 20. 10. 2014) iz naslova lastništva zasebne družbe oseb, ki nimajo plače. V tem delu Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, St ... o odpustu obveznosti tožnice, izdan 4. 9. 2018 v postopku osebnega stečaja, na te terjatve ne učinkuje. Odpust obveznosti namreč ne učinkuje na nobeno terjatev, ki je nastala PO začetku postopka osebnega stečaja (po 5. 5. 2014). Na podlagi 382. člena ZFPPIPP nepoplačane terjatve upnikov po zaključku osebnega stečaja ne prenehajo z zaključkom osebnega stečaja in jih lahko upniki uveljavljajo zoper stečajno dolžnico tudi po koncu osebnega stečaja. Po povedanem je neutemeljen tožničin tožbeni ugovor, da je z odpustom obveznosti v postopku osebnega stečaja tožnice obravnavana terjatev prenehala obstajati. Materialno pravo v zadevi je bilo pravilno uporabljeno.

18. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave ker pravno-relevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja. Tožnica je svoja stališča s tem v zvezi podala že v pritožbi in tudi v tožbi, ter je imela vse s tem v zvezi vse možnosti da se v postopku izjavi.

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej sodbe Upravnega sodišča RS II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, I U 1192/2017 z dne 3. 7. 2018, I U 1671/2016-10 z dne 21. 11. 2017 in I U 2505/2018-7 z dne 19. 11. 2019.