Jedro

Stranski udeleženec lahko v lokacijskem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa in se pri tem sklicevati na splošni javni interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.9.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote S. z dne 12.4.1999, s katero je upravni organ prve stopnje investitorici T.M. (sedaj stranki z interesom) izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo nadomestnega objekta za potrebe obstoječega lokala P.P., S., na parcelah, št. 17/1 in 17/3 k.o. S. pod tam navedenimi pogoji.

Po presoji sodišče prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabila določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za širše območje starega mestnega jedra S. (PUP, Uradni list RS, št. 63/97). Po presoji sodišča prve stopnje lahko stranski udeleženec v lokacijskem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa. Sosed oziroma lastnik sosednje nepremičnine ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki ne zadevajo njegovih pravic in pravnih koristi, ampak izražajo le njegov dejanski interes, da se s predvideno gradnjo ali preureditvijo okolje ne bi bistveno spremenilo; med take ugovore je v obravnavanem primeru šteti tudi tožničino zahtevo, naj se novi objekt postavi na mestu porušenega, ki mora biti tako po gabaritih kot po legi in izgledu enak porušenemu. Da bi bilo lokacijsko dovoljenje v obravnavanem primeru izdano v nasprotju s predpisanimi pogoji in soglasji, tožnica niti ne zatrjuje. V postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja tudi ni mogoče upoštevati ugovorov tožnice, ki se nanašajo na glasbo v lokalu, na svetlobne napise in na obratovalni čas, ker se o teh vprašanjih ne odloča v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka. V nobenem izmed predpisov, ki so podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, pa tudi ni določeno, da je gradnja predvidenega objekta dopustna le ob soglasju lastnika sosednje parcele.

Tožnica v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi. V pritožbi navaja, da so bile v postopku kršene določbe PUP, zlasti določilo 2. in 3. alinee 1. odstavka 6. člena PUP. Novi objekt je povsem druge namembnosti, kot pa je bil objekt, ki se nadomešča, in ni bil statično in funkcionalno primeren. Ker je investitorica T.M. stari objekt podrla in novega zgradila prej, preden je začela s pridobivanjem dovoljenja, se dejansko stanje objekta, ki se nadomešča, niti ni moglo ugotoviti. Za ugotovitev dejanskega stanja bi bil moral biti pritegnjen ustrezen izvedenec. S kršitvijo 6. člena PUP je bil prizadet tudi javni in ne samo njen interes.

Stranka z interesom T.M. v odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče prve stopnje ni prezrlo kršitev v postopku oziroma pri uporabi materialnega prava, kot to navaja pritožba. Pritožbeni ugovor, da je novi objekt druge namembnosti in da je zato prekršeno določilo 2. alinee 6. člena PUP, je neutemeljen. V obravnavanem primeru gre za primer iz 11. člena PUP, ki omogoča spremembo namembnosti obstoječih objektov za nove dejavnosti, ki imajo mestotvorni karakter, kot so trgovina, gostinstvo ipd., da gre v obravnavanem primeru za tak primer, pa niti ni sporno. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določila 3. alinee 6. člena PUP. Ker se je stari objekt rušil in je bil nevaren, je investitorka ta objekt interventno odstranila in na novo pozidala sporni protihrupni zid z nadstreškom. Pritožbena navedba o statični in funkcionalni neprimernosti objekta je nedopustna novota, katere cilj je zavlačevanje postopka. Trditev, da bi bilo to dejstvo potrebno ugotoviti z izvedencem, je ob vseh ostalih dokazih in nespornih okoliščinah brezpredmetno. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Določba 2. odstavka 54. člena ZUN določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN).

Predmet obravnavane zadeve je lokacijsko dovoljenje za legalizacijo nadomestnega objekta za potrebe obstoječega lokala P.P., S., na parcelah št. 17/1 in 17/3 k.o. S. V obravnavani zadevi ni sporno, da zadevno zemljišče leži v območju, ki se je v času odločanja o izdaji lokacijskega dovoljenja urejalo s PUP, in sicer v območju I. Center starega mestnega jedra-cona 2. Sporno pa je, ali je poseg, ki je predmet izdanega lokacijskega dovoljenja, v skladu s pogoji PUP.

Po določbi 1. odstavka 6. člena PUP se mora pri gradnji nadomestnih objektov med drugim upoštevati, da je novi objekt iste namembnosti kot objekt, ki se nadomešča. Pri tem ni odločilno stanje, vpisano v katastru, temveč je gradnja nadomestnega objekta možna le takrat, ko je po ogledu na terenu možno ugotoviti namembnost objekta, ki se nadomešča (2. alinea) in da je objekt, ki se nadomešča, statično in funkcionalno neprimeren. V primeru dvoma, ali se objekt šteje za statično ali funkcionalno neprimernega, si pristojni upravni organ pridobi strokovno mnenje na stroške investitorja (3. alinea). Po določbi 11. člena PUP pa so v območju I. možne spremembe namembnosti, ki imajo mestotvorni karakter: intenzivni stik z obiskovalci, aktivnosti (trgovina, gostinstvo, specializirana obrt, kultura, izobraževanje ipd.) 1. alinea; da je za novo dejavnost primerno urejen dostop in dostava (2. alinea); da so izpolnjeni sanitarno tehnični predpisi (3. alinea); vsi posegi morajo biti načrtovani in izvedeni na podlagi izhodišč in soglasja ZVNKD C. (4. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da so v bili v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, kot jih določa PUP. Pritožbeni ugovor, da so bila v postopku kršene določbe 6. člena PUP, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. PUP v citiranem 11. členu namreč pod tam navedenimi pogoji dopušča spremembo namembnosti objektov v območju I, v katerem se nahaja tudi zadevni objekt. Kot sta pravilno presodila že sodišče prve stopnje in tožena stranka, iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bilo obravnavano lokacijsko dovoljenje izdano v skladu s predpisanimi pogoji, v postopku pa so bila pridobljena tudi ustrezna soglasja, kot jih predpisuje PUP.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati pritožbeni ugovor v zvezi z dejanskim stanjem objekta, ki se nadomešča. Ugovor dejanskega stanja je v pritožbenem postopku po 5. odstavku 72. člena ZUS dopusten le, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni. Zato se ta ugovor zavrne kot nedopusten. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pogoj iz 3. alinee 1. odstavka 6. člena PUP v obravnavanem primeru izpolnjen. V zvezi s pavšalnim in nekonkretiziranim pritožbenim ugovorom, da je s kršitvijo 6. člena PUP prizadet tudi javni interes, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko stranski udeleženec v lokacijskem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa in se pri tem sklicevati na splošni javni interes, ki pa ga niti ne konkretizira. Zato ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.