Jedro

V primeru zavrženja tožbe

tožnik nima pravice do vračila sodne takse po 36. čl. ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za vračilo plačana takse za tožbo 519 EUR in za predlog za izdajo začasne odredbe 16 EUR.

(2) Tožeča stranka se je proti sklepu pritožila, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov. Vložila je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, za kar je plačala 519 in 16 EUR takse, tožba in predlog pa sta bili zavrženi. Meni, da bi bila po 36. čl. ZST-1 upravičena do vračila plačane takse, saj je bila tožba zavržena zaradi napačne navedbe naslova tožene stranke in sodišče je ni meritorno obravnavalo, zato meni, da je plačala takso za dejanje, ki ni bilo opravljeno. Meni, da bi morala dobiti vrnjeno takso v sorazmernem delu glede na okoliščine, ki so nastopile po plačilu takse. Nato navaja, da je prišlo do zavrženja tožbe in predloga v fazi predhodnega preizkusa in našteva, kaj le-ta faza po zakonu obsega. Meni, da ima sklep o zavrženu enak učinek kot sklep o umiku in da bi bilo treba upoštevati tar. št. 1112 ZST-1. ZST-1 je treba razlagati namensko in smiselno, zakonodajalec pa gotovo ni imel namena, da taksni zavezanec plača celotno takso tudi v primeru zavrženja tožbe. Kadar gre za nejasno določbo, jo je treba razlagati v korist stranke, kar je tudi življenjsko in pravično, meni pritožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi njenemu predlogu v celoti oziroma delno ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Pritožba ni utemeljena.

(4) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je odvisna obveznost pritožnice za plačilo takse za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe to tudi pravilno odmerilo.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima po 36. čl. Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08; ZST-1) pravico do vrnitve takse,

kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, kdor je plačal takso, večjo od predpisane, in kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno od teh situacij. Pritožbene navedbe, da je bila plačana sodna taksa za dejanje, ki ni bilo opravljeno, saj ni prišlo do sojenja, ne držijo.

Zavrženje tožbe je sodno dejanje, s katerim se odloči o tožbi. V primeru zavrženja tožbe

ZTS-1 ne predvideva vračila sodne takse. Pritožbene navedbe, da taksna tarifa 1112 predvideva ustreznega dela sodne takse v primeru umika tožbe, odpovedi zahtevku, pripoznave zahtevka in sklenitve sodne poravnave, zato se z uporabo „namenske, smiselne, življenjske in pravične interpetacije v korist stranke“ lahko to uporabi tudi za primere, ko se tožba zavrže, niso utemeljene. Dejanja, ki jih navaja taksna tarifa 1112, so pravdna dejanja, ki jih opravijo stranke. Postopek se v teh primerih konča po volji strank. V predmetni zadevi je bila tožba zavržena, torej ne gre za dejanje strank, temveč za dejanje sodišča. Gre za dve popolnoma različni situaciji, zato uporaba analogije ni mogoča. (6) Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne postopkovne kršitve, drugih pa pritožnica ne uveljavlja. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, in kasnejše spremembe) potrdilo izpodbijani sklep.