Jedro

Tožnik sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni izpodbijal. Sicer pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi ni ugotovilo nikakršne prisile, groženj ali šikaniranja tožnika ali drugega protipravnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi bil tožnik primoran ta sporazum podpisati. Iz tega razloga je pravilen zaključek, da tožniku premoženjska škoda zaradi ravnanja tožene stranke ni nastala, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da število obračunanih ur na tožnikovi plačilni listi v mesecu aprilu 2013 ni enako številu ur po elektronski evidenci zaposlenih, ki jo je vodila tožena stranka. Neskladje med obračunanimi urami bolniške odsotnosti oziroma tožnikove odsotnosti zaradi dopusta je bilo ugotovljeno tudi za mesec julij 2014, september 2014 in januar 2012. Prav tako se z evidenco tožene stranke o prisotnosti na delu ne skladajo tožniku obračunane ure dopusta. Pravilno je ugotovilo, da evidence tožene stranke niso verodostojne in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku plačala vse, kar je oddelal, prav tako pa tudi ni dokazala, da bi tožniku omogočila, da bi opravljene nadure koristil kot proste ure.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do dne plačila; odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 19.061,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do dne plačila iz naslova razlike v plači za obdobje od julija 2014 do septembra 2014 izplačati pripadajoč neto znesek od skupnega bruto zneska 607,02 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19-dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; iz naslova dodatka na delovno dobo 3.547,51 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila; dodatka za nočno delo 1.661,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila; dodatka za delo ob nedeljah in praznikih 692,50 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila; nadomestila za 371 dni neizkoriščenega letnega dopusta in 206 dni neobračunanega nadomestila za izkoriščen letni dopust 2.521,49 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova opravljenih nadur v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19 dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, plača pripadajoči neto znesek od bruto zneska in sicer za mesece junij 2014 od 732,99 EUR bruto, maj 2014 od 764,17 EUR bruto, april 2014 od 1.107,43 EUR bruto, marec 2014 od 529,62 EUR bruto, februar 2014 od 991,34 EUR bruto, januar 2014 od 210,49 EUR bruto, december 2013 od 602,89 EUR bruto, november 2013 od 986,85 EUR bruto, oktober 2013 od 895,32 EUR bruto, mesec september 2013 od 488,88 EUR bruto, avgust 2013 plačati od 923,39 EUR bruto, julij 2013 od 380,24 EUR bruto, junij 2013 plačati od 665,39 EUR bruto, maj 2013 od 558,45 EUR bruto, april 2013 od 604,97 EUR bruto, marec 2013 od 407,40 EUR bruto, februar 2013k od 571,89 EUR bruto, januar 2013 od 584,35 EUR bruto, december 2012 od 521,95 EUR bruto, november 2012 od 703,58 EUR bruto, oktober 2012 od 712,90 EUR bruto, september 2012 od 704,37 EUR bruto, avgust 2012 od 656,59 EUR bruto, julij 2012 od 291,97 EUR bruto, junij 2012 od 653,96 EUR bruto, maj 2012 od 650,43 EUR bruto, april 2012 od 673,46 EUR bruto, marec 2012 od 373,45 EUR bruto, februar 2012 od 558,04 EUR bruto, januar 2012 od 149,38 EUR bruto, december 2011 od 552,91 EUR bruto, november 2011 od 359,87 EUR bruto, oktober 2011 od 696,21 EUR bruto, september 2011 od 627,42 EUR bruto, in za avgust 2011 od 319,13 EUR bruto. V presežku je tožbeni zahtevek iz tega naslova (t.j. za julij 2014, in za razlike do vtoževanih zneskov za mesece: junij 2014 do 889,49 EUR, maj 2014 do 794,43 EUR, april 2014 do 1.358,00 EUR, december 2013 do 1.099,98 EUR, november 2013 do 1.086,40 EUR, oktober 2013 do 1.038,87 EUR, avgust 2013 do 1.208,62 EUR, junij 2013 do 909,86 EUR, maj 2013 do 685,79 EUR, april 2013 do 712,95 EUR, februar 2013 do 726,53 EUR, januar 2013 do 896,28 EUR, december 2012 do 590,73 EUR, november 2012 do 875,91 EUR, oktober 2012 do 937,02 EUR, september 2012 do 821,59 EUR, avgust 2012 za razliko do 787,64 EUR, junij 2012 do 869,12 EUR, maj 2012 do 658,63 EUR, december 2011 do 909,86 EUR, oktober 2011 do 869,12 EUR in september 2011 do 774,06 EUR zavrnilo (točka II izreka). Sklenilo je, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod predpisanih davkov in prispevkov od dosojenih zneskov iz naslova opravljenega nadurnega dela in od zahtevanega zneska razlike v plači za obdobje od julij 2014 do september 2014, zato je tožbo v tem delu zavrglo in se v tej zvezi opravljena pravdna dejanja razveljavilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.882,60 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... (sklic: ...), odprt pri UJP ..., v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka), da je dolžna tožniku povrniti stroške sodnega tolmača v znesku 1.027,92 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... (sklic: ....), odprt pri UJP ..., v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka), da je dolžna tožniku povrniti stroške sodnega izvedenca v znesku 305,92 (tristo pet evrov 92/100), ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... (sklic: ...), odprt pri UJP ..., v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VI izreka) in da je dolžna plačati sodno takso v znesku 269,42 (dvesto devetinšestdeset evrov 42/100) na račun sodnih taks Delovnega sodišča v Mariboru, št.: .... (sklic: ...), odprt pri UJP ..., v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 8.449,31 EUR (osem tisoč štiristo devetinštirideset evrov 31/100) v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki I izreka in posledično zoper odločitev o stroških postopka v točki VIII izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP z obsežno pritožbo, iz katere sodišče povzema le bistvene navedbe. Navaja, da je sodišče odločitev sprejelo na osnovi izjav prič in toženca brez dokazov. Izjave prič so bile kontradiktorne, nepovezane in neresnične ter so poskušale zavesti sodišče in prikazati neresnično stanje. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo pod prisilo oziroma pod prevaro, saj mu je podala v podpis dokumente o odpovedi najema stanovanja s trimesečnim odpovednim rokom. Nesmiselno je, da bi pristal na podpis sporazumne odpovedi v času bolniškega staleža. Sporno in nelogično je tudi dejstvo, da bi mu delodajalec plačal tri mesece čakanja na delo, če mu pred tem ni plačeval niti nadur in tudi dodatkov za delo ne. Pravilniki pri toženi stranki ne obstajajo in tako tudi ne pravilnik o preprečevanju in obravnavanju nadlegovanja na delovnem mestu ter pravilnik o uporabi noža. O tem so priče lagale. Delodajalec je bil obveščen o njegovem sporu z A.A pred njegovo zaposlitvijo, prav tako pa tudi o sporu med A.A. in B.B.. Moral bi poskrbeti, da tožnik skupaj z A.A. ne bi delal in tako do dogodka ne bi prišlo. Tudi po incidentu ju kljub pisnemu zahtevku tožnikovega takratnega odvetnika ni ločil. Tožnika je tudi nadalje šikaniral, saj ga je premestil v pakirnico in to z delovnim časom od 8 do 16 ure za pet dni v tednu in je moral malico koristiti šele ob 11.30 in ne kot ostali delavci ob 10.30 uri. Tako je moral jesti hladno malico in ostanke drugih delavcev. Delodajalca o tem ni mogel obvestiti. Kontradiktorna je izjava C.C., da je bila tožniku malica odobrena od 10.30 do 11.00 ure, saj je v nasprotju z zapisnikom s 16. 10. 2019. Neresnična je ugotovitev sodišča, da so delavci na malico hodili v dveh izmenah, saj priče o tem niso bile skladne. Tožnika je na in z malice vedno spremljal nekdo iz pakirnice. Iz izpovedi A.A. izhaja, da ni imel stalnega delovnega mesta. Tega dne je tožnika z njegovega delovnega mesta odrinil in je kljub temu, da je imel tožnik v rokah nož, ker ga na delovnem mestu ni upal pustiti, odšel za njim. Sodišče ni raziskalo, zakaj je sploh prišel na njegovo delovno mesto in zakaj je odšel za njim, če je bil mnenja, da je tožnik konfliktna oseba. Sodišče tudi ni raziskalo, zakaj ni podal izjave, ampak je plačilni nalog kar plačal. Po štirih dneh dela v pakirnici je imel tožnik 15. 9. 2014 v pakirnici sestanek, na katerem so ga delavci obtoževali, da je slab delavec, da je motil delovni proces in izzival sodelavce. Na sestanek je bil vabljen, čeprav je bil v bolniškem staležu. Iz zapisnika o zaslišanju D.D. izhaja, da je bil s tožnikom kot delavcem zadovoljen in tudi ni potrdil, da bi tožnik sodelavcem kdaj rekel, da so paraziti. Tega tudi ni potrdila priča E.E., ki pa je svojo izjavo kasneje spremenil. Priče so pričale za zaščito C.C.. Ta je neresnično izpovedal, da so delavci na delo prihajali v dveh skupinah, da bi preprečili srečanje med tožnikom in A.A.. Priča D.D. je opisal, da so imeli vsi zaposleni v pakirnici kompetence, da so tožniku razporejali delo in mu ukazovali. Logično je, da se dela na tak način ne da opravljati. Sodelavci so ga konstantno šikanirali. Priče so si tožnikovo požvižgavanje sodelavcem in izzivanje sodelavcev preprosto izmislile. Sodišče teh izpovedi ne bi smelo upoštevati. Iz prepisov zvočnega zapisa izpovedi priče D.D. izhaja, da so njegove izjave večkrat same s sabo v nasprotju, prav tako so si nasprotujoče izpovedi A.A. in G.G.. Pripominja, da so te iste priče podajale kontradiktorne izjave tudi, ko so bile pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici zaslišane kot priče v zadevi P 82/2016, kar je tožnik obrazložil v pritožbi, ki jo je v zvezi s tem naslovil na predsednika Višjega sodišča v Mariboru. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik prav zaradi A.A. zapustil delo pri prejšnjem delodajalcu. Meni, da priča F.F., ki je sodišče zaradi bolezni ni zaslišalo, ni odsotna pet let, zato bi jo moralo zaslišati. Tožnik samo zaradi tega ni mogel prikazati vseh kršitev tožene stranke in potek inšpekcijskega nadzora, saj so bili zapisniki pridobljeni naknadno. Lažne so tudi izpovedi prič, da se ni delalo ob nedeljah in praznikih. Spis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve bi moral biti pridobljen še pred zaslišanjem prve priče in bi moral v spisu ostati do konca postopka. Prav tako je kontradiktorna izpoved priče H.H. v zvezi s prevozom A.A. v bolnišnico. Sodišče ni raziskalo, zakaj ob tem dogodku niso klicali policije in reševalcev. Kontradiktorna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni žrtev trpinčenja na delovnem mestu, da pa je tožena stranka sprožila vse ustrezne ukrepe za njegovo zaščito. Navaja, da mu pravično in enakopravno sojenje ni bilo omogočeno že od začetka postopka, zato je večkrat uveljavljal kršitve ZPP. Z vodenjem sodnega procesa je sodnica pripomogla k temu, da so se vsi dokazni predlogi izvedli polovično oziroma površno in je bilo s tem ustvarjeno nerealno stanje. Ker je prepričan, da je sodišče sposobno ugotoviti dejansko stanje, smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v točkah II, IV, V, VI, VII in VIII izreka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za izpodbijanje točke VIII izreka, s katero je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrne stroške postopka v višini 8.449,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, tožena stranka nima pravnega interesa. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da evidence, ki jih je predložila tožena stranka, naj ne bi bile verodostojne. Sklicevalo se je na izvedensko mnenje I.I.. Pri tem ni argumentirano pojasnilo, kakšno obrazložitev naj bi tožena stranka podala, saj podane obrazložitve ne šteje kot prepričljive. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je šele več kot dve leti po vložitvi tožbe predložil evidence, ki jih ni predložil niti ob prijavi na Inšpektorat, kar kaže na to, da so evidence neverodostojne in so bile pisane naknadno izključno za potrebe tega postopka. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj naj bi bile evidence tožnika (vse) verodostojne, ob tem pa tožniku ni poklonilo vere, da je delal ob nedeljah in praznikih. Torej po eni strani verjame tožniku po drugi pa ne in enako velja za evidence tožene stranke, saj jim verjame v tistem delu, kjer ne verjame evidencam tožnika. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je dejansko in pravno nevzdržna, saj bi v takem primeru vsak delavec kadarkoli v petletnem zastaralnem roku izdelal lastnoročno evidenco in jo uspešno uveljavljal v sodnem postopku zoper delodajalca. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodno spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno navaja v pritožbi tožena stranka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je kot med strankama nesporno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 11. 12. 2010 do 11. 12. 2012 in nato po pogodbi o zaposlitvi od 12. 12. 2012 do 31. 12. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma z dne 22. 9. 2014, katerega neveljavnosti ni izpodbijal v sodnem postopku, prav tako pa tudi ni v sodnem postopku uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

9. K pritožbi tožnika:

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske škode, ki jo je tožnik uveljavljal zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke in sicer diskriminacije, trpinčenja, nadlegovanja in povračilnih ukrepov na delovnem mestu ter premoženjske škode, ki naj bi tožniku nastala, ker je bil zaradi takega ravnanja tožene stranke prisiljen skleniti sporazum o prenehanju delovnega razmerja.

11. Sodišče prve stopnje je skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 29/2013 in nadaljnji) v 6. členu, kjer je urejena prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov, v 7. členu, ki vsebuje določbe o prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu in v 47. členu, po katerem je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih in sodelavcev, zato mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev in o tem pisno obvestiti delavce na pri njem običajen način, ugotavljalo, ali je tožena stranka ravnala skladno s temi določbami, saj je v nasprotnem primeru skladno z določbami 179. člena ZDR-1 tožniku odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih civilnega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

12. Izvedlo je vse potrebne dokaze (točka 3 obrazložitve) in v točkah 4 ter 5 obrazložitve pravilno obrazložilo razloge, zaradi katerih določenih dokazov ni izvedlo. Iz točke 6 obrazložitve izhaja, da je sodišče opravilo celovito dokazno oceno skladno z določbo 8. člena ZPP, kar izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve sodbe. Pravilno je zato zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek za povračilo nepremoženjske škode iz naslova trpinčenja in neenakega obravnavanja tožnika na delovnem mestu, saj protipravnosti ravnanja tožene stranke ni ugotovilo. Pravilen je tudi zaključek, da tožnik ni upravičen do povrnitve premoženjske škode, ki naj bi mu nastala, ker naj bi bil zaradi takega ravnanja prisiljen skleniti sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno na podlagi vseh izvedenih dokazov, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče sprejelo odločitev brez izvedbe dokazov, izpovedi prič pa naj bi bile kontradiktorne, nepovezane in neresnične.

13. Pravilna je ugotovitev, da je bila tožena stranka, ki je gospodarski subjekt, ob zaposlitvi A.A., dolžna spoštovati le zakonske omejitve pri zaposlitvi delavcev in da ima ob tem pravico do lastne odločitve, s katerim od ustreznih kandidatov bo sklenila delovno razmerje, zato ji zaradi zaposlitve A.A. ni mogoče očitati protipravnosti. Tožena stranka do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z A.A. ni vedela, da sta s tožnikom v sporu, do hujših nesoglasij med njima pa ni prišlo vse do dogodka dne 3. 7. 2014. 14. V zvezi s tem dogodkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil določbo 35. člena ZDR-1, saj ni spoštoval in izvajal predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, saj je zapustil delovni prostor z nožen v roku, čeprav je to izrecno prepovedano. Razlog za to je bil, ker je A.A. pričel opravljati delo, za katerega je tožnik menil, da je njegovo. Kljub temu, da delo med njima ni bilo razdeljeno, je to tožnika tako razjezilo, da je proti A.A. najprej vrgel prazen zaboj in začel hoditi proti njemu z nožem v roki in ga, potem ko si je A.A. s stolom zavaroval obraz, z nožem zabodel v nadlahtnico. V točki 15 obrazložitve je podrobno obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku, da je bil žrtev psihičnega in fizičnega napada s strani A.A. in v točki 16, razloge, zaradi katerih je verjelo A.A.. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka poskrbela za varno delo tožnika, da A.A. tožnika ni niti nadlegoval niti trpinčil na delovnem mestu, zato so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje tožnika, ker je ta delal skupaj z A.A., neutemeljene.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ju tožena stranka tudi po incidentu ni ločila, saj je sodišče ugotovilo, da je bil odnos med njima v jedilnici neposredno po dogodku povsem miren. Tako je ovrglo tožnikove navedbe, da bi mu A.A. neposredno po tem dogodku grozil, kar izhaja iz točke 19 obrazložitve. Tudi pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi tožniku grozil, saj je A.A. v bolnišnici dejal, da se je poškodoval doma in je s tem obvaroval tožnika. Tožnikovih navedb o grožnjah pa tudi ni potrdila nobena priča. 16. Pravilna je tudi ugotovitev, da je plačilni nalog sicer javna listina, kateri gre verjeti dokler se ne izkaže nasprotno, vendar pa sodišče na pravnomočno odločbo o prekršku ni vezano. V tem plačilnem nalogu je zapisana zgolj izjava tožnika, ne pa tudi A.A. izjava, saj je ni podal. Sodišče plačilnega naloga pravilno ni upoštevalo kot primerne podlage za sprejem odločitve o tem dogodku. A.A. plačilo po tem nalogu zato ne dokazuje njegove krivde za ta dogodek.

17. Nadalje je pravilna tudi ugotovitev, da tožniku v času bolniškega staleža ni bilo potrebno delati, saj na delo v tem času ni bil klican. Tožnik je dne 2. 7. 2014 ostal doma zaradi zdravstvenih težav, vendar tožene stranke o tem ni seznanil. Seznanjena je bila šele po dogodku dne 3. 7. 2014. Tudi dne 15. 9. 2014 (med bolniško odsotnostjo) tožnik ni bil pozvan na delo, ampak je bil vabljen na sestanek v zvezi s prijavami sodelavcev zaradi njegovega neprimernega odnosa do njih. Da je bilo delo s tožnikom težavno, saj je konfliktna in prepirljiva oseba, je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 24 obrazložitve. Tožnik je bil tisti, ki je žalil svoje sodelavce in nadrejene ter jim grozil, toženki pa je grozil z uvedbo inšpekcijskih in drugih postopkov ter s povzročitvijo škode. Da je komunikacija s tožnikom težavna, pa se je prepričalo na narokih za glavno obravnavo tudi sodišče prve stopnje.

18. Tožena stranka tožnika ni šikanirala s tem, ko ga je premestila v pakirnico, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 22 obrazložitve jasno izhaja, da je šlo za ukrep, s katerim je tožena stranka hotela preprečiti, da ne bi v bodočnosti prišlo do kakršnega koli spora med tožnikom in A.A.. Tožnik si je med ponujenimi drugimi lažjimi deli za isto plačilo kot je na prejšnjem delovnem mestu, sam izbral delo v pakirnici. Tako niso utemeljene tudi pritožbene navedbe, da ga je tožena stranka s premestitvijo šikanirala.

19. Tožnik sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni izpodbijal. Sicer pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi ni ugotovilo nikakršne prisile, groženj ali šikaniranja tožnika ali drugega protipravnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi bil tožnik primoran ta sporazum podpisati. Iz tega razloga je pravilen tudi zaključek, da tožniku premoženjska škoda zaradi ravnanja tožene stranke ni nastala, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.

20. K pritožbi tožene stranke:

21. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo nadur delno ugodilo, in sicer v prvem odstavku točke II izreka. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitve stalnega sodnega izvedenca, podane v izvedenskem mnenju, dopolnitvi in zaslišanju izvedenca. Ugotovilo je, da število obračunanih ur na tožnikovi plačilni listi v mesecu aprilu 2013 ni enako številu ur po elektronski evidenci zaposlenih, ki jo je vodila tožena stranka. Neskladje med obračunanimi urami bolniške odsotnosti oziroma tožnikove odsotnosti zaradi dopusta je bilo ugotovljeno tudi za mesec julij 2014, september 2014 in januar 2012. Prav tako se z evidenco tožene stranke o prisotnosti na delu ne skladajo tožniku obračunane ure dopusta. Pravilno je ugotovilo, da evidence tožene stranke niso verodostojne in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku plačala vse, kar je oddelal, prav tako pa tudi ni dokazala, da bi tožniku omogočila, da bi opravljene nadure koristil kot proste ure. Sodišče prve stopnje je v točki 32 argumentirano pojasnilo, zakaj evidence tožene stranke niso verodostojne, in je tudi navedlo, na katere ugotovitve sodnega izvedenca se je oprlo. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Glede na to, da tožena stranka ni imela pripomb na izvedensko mnenje, dopolnitve mnenja in izpoved zaslišanega izvedenca, je sodišče pravilno štelo, da se z mnenjem strinja.

22. Tožena stranka je dolžna voditi evidence o prisotnosti delavcev na delu in prisotnost oziroma odsotnost z dela tudi ustrezno prikazati v njihovih plačilnih listah. Ob ugotovitvi, da so evidence tožene stranke neverodostojne, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo evidence prisotnosti na delu, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka ni dokazala, da je svoje evidence vodila ustrezno, prav tako pa tudi ne, da so bile tožnikove evidence pripravljene za potrebe tega postopka.

23. Sodišče je glede na že navedene ugotovitve pravilno verjelo tožniku, da si je evidenco prisotnosti na delu pisal v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki in da jo je pravočasno predložil sodišču, kar je pojasnilo v točki 33 obrazložitve. Pravilno je ugotovilo, da zgolj okoliščina, da tožnik evidence ni predložil ob prijavi na Inšpektorat za delo in tudi ne takoj ob vložitvi tožbe, ne pomeni, da evidence ni pisal v času zaposlitve pri toženi stranki. Evidence dela na inšpektorat ni bil dolžan predložiti in k temu tudi ni bil pozvan, prav tako je ni bil dolžan vložiti v spis skupaj s tožbo, saj 286. člen ZPP določa, da je dokaz, predložen do konca prvega naroka za glavno obravnavo, pravočasen, to pa je tožnik storil. 24. Da sodišče ni avtomatično štelo, da so tožnikove evidence verodostojne, izhaja iz obrazložitve sodbe v točki 34. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnikovim evidencam ni mogoče v celoti slediti. Iz skladnih, jasnih, natančnih in prepričljivih izpovedi prič namreč izhaja, da se pri toženi stranki na nedelje in praznike ni delalo. Zaradi te ugotovitve, je sodnemu izvedencu odredilo, da v dopolnitvi izvedenskega mnenja ugotovi morebitna prikrajšanja tožnika na podlagi njegovih evidenc o opravljenem delu, pri tem pa ni smel upoštevati evidenc v delu, kjer je tožnik prikazal delo na te dneve.

25. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

26. Pritožbeno sodišče je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.