Jedro

Stanovanje bi sicer bilo mogoče razdeliti v dve bivalni enoti, vendar je to pogojeno s stroški adaptacije in z ustreznimi dovoljenji. Nasprotna udeleženka dovoljenj ni predložila, niti ni podala trditev v smeri njihovega pridobivanja, zato ni mogoče zaključiti, da je fizična delitev v pravno mogoča. Adaptacija je pogojena tudi s stroški, pri čemer stranki glede teh nista sporazumni. Ker sporazuma v tej smeri ni bilo je odločitev o civilni delitvi pravilna. Solastniku, ki se upira načinu delitve, v zvezi s katerim bi bila potrebna vlaganja v nepremičnino in s tem povezani večji stroški, tega namreč ni mogoče naložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdelilo nepremičnino, vpisano v podvložku 93/3 k.o. G I, katerega solastnici sta predlagateljica do ¾ in nasprotna udeleženka do ¼ tako, da ga v celoti prejme v last in posest predlagateljica, ki je dolžna nasprotni udeleženki na račun njenega solastnega deleža izplačati 80.500,00 EUR, najkasneje v 3 mesecih od pravnomočnosti sodne odločbe z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo 3 mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila.

Nasprotna udeleženka s pritožbo izpodbija sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnica navaja, da je stanovanje mogoče razdeliti glede na solastne deleže strank, kar potrjuje tudi izvedenec, nesporno pa je, da to terja določene stroške. Teh sodišče niti ni ugotavljalo, čeprav je nasprotna udeleženka to predlagala. Stanovanje je veliko 206,40 m2, torej bi pritožnici pripadlo 51,60 m2 veliko stanovanje, kar pa je že velikost običajnega dvosobnega stanovanja. Zaradi delitve se prav tako ne bi zmanjšala vrednost nepremičnine. Izračun izplačila je bil opravljen glede na tržno vrednost v času padca vrednosti nepremičnin, zato bi imela nasprotna udeleženka bistveno večjo korist ob predpostavki fizične delitve stanovanja, saj bi ga lahko prodala ali oddajala. Višjemu sodišču predlaga, da se nepremičnina razdeli v naravi tako, da prejme nasprotna udeleženka del stanovanja, ki ustreza velikosti njenega solastnega deleža, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) v 70. členu določa način delitve, pri čemer kot primarni princip uzakonja sporazum solastnikov. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (drugi odstavek 70. člena SPZ). Če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). Na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče (četrti in peti odstavek 70. člena SPZ). Da bi bilo mogoče solastno premoženje deliti v naravi, mora biti delitev torej dejansko in pravno mogoča. Izvedenec je sicer potrdil stališče nasprotne udeleženke, da bi bilo stanovanje mogoče razdeliti v dve bivalni enoti, vendar je to pogojeno tako s stroški adaptacije kot z ustreznimi dovoljenji. Predelava stanovanja v dve ločeni enoti bi namreč terjala poseg v nosilno konstrukcijo, za kar je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, izvedba dodatnega odtoka fekalnih voda pa je odvisna od soglasja stanovalcev. Nasprotna udeleženka navedenih dovoljenj ni predložila, niti ni podala trditev v smeri pridobivanja le-teh. Zato v trenutku odločanja ni mogoče zaključiti, da je fizična delitev v predlagani smeri pravno mogoča oziroma da bo zagotovo pravno dopustna.

Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje je adaptacija pogojena tudi s stroški, pri čemer stranki glede teh nista sporazumni. Nasprotno, predlagateljica je izrecno odklonila, da bi v zvezi s predlagano fizično delitvijo trpela kakršne koli stroške. Po drugi strani pa pritožnica le-teh tudi ni prevzela nase, zato ni relevantna njihova dejanska višina. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da dokaza z izdelavo projekta funkcionalno - arhitekturne razmejitve prostorov ni mogoče izvesti v informativne namene, da bi se stranka na tej podlagi kasneje odločila, ali so ti še v okviru višine, ki jo je pripravljena nositi. Ker sporazuma v tej smeri ni bilo, je odločitev prvostopnega sodišča o civilni delitvi pravilna. Solastniku, ki se upira načinu delitve, v zvezi s katerim bi bila potrebna vlaganja v nepremičnino in s tem povezani večji stroški, tega namreč ni mogoče naložiti (prim. II Cp 1801/2009).

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), stroškovna odločitev pa na prvem odstavku 35. člena ZNP.