Jedro

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je (odplačna) ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero se je toženka tožnici zavezala, da bo namesto nje bankam odplačevala mesečne anuitete in ji na takšen način vrnila posojena denarna sredstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da mora tožnici plačati 363.960,00 SIT (sedaj 1.518,78 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku te sodbe. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnice pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je toženki naložilo, da mora tožnici plačati znesek 4.274,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku drugostopenjske sodbe. Spremenilo je tudi znesek pravdnih stroškov in odločilo še o pritožbenih stroških.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker zaradi nejasnih razlogov pritožbenega sodišča (o pravilnosti zavrnitve dokaza z vpogledom v kartico bančnega prometa) izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni namreč, da bi z vpogledom v (njeno) kartico bančnega prometa (in pravilno dokazno oceno izpovedbe priče B. G.) izkazala, da je ves prejeti znesek od kredita Nove ljubljanske banke, d. d. (v nadaljevanju NLB d. d.) v znesku 670.000,00 SIT tožnici vrnila že v letu 1996. Sicer pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo. Poudarja, da je tožnica najela posojili pri bankah, zato sta posojilni razmerji nastali med tožnico in bankama. Delno odplačilo kreditov s strani toženke je materialnopravno pravilno šteti kot mandat oz. naročilo tožnice toženki, naj plača tožničine obveznosti po kreditnih pogodbah. Za posojilno pogodbo med pravdnima strankama ne gre, ker je toženka anuitete odplačevala neposredno na račun bank (ne pa tožnici) in ker iz zatrjevanega razmerja med pravdnima strankama ni razviden namen posojila in rok njegove vrnitve. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica toženki izročila zneska obeh kreditov, bi bil zahtevek lahko utemeljen le po določbah o neupravičeni obogatitvi. Zaradi navedenega je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da je toženka dolžna tožnici plačati celoten zapadli znesek, ki ga od tožnice terja Zavarovalnica Triglav, d. d. Tožnica je namreč sama zatrjevala, da kredita v znesku 2.797,25 EUR ni plačala. Zato za navedeni znesek ni prikrajšana. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska izvajanja, da razmerje med pravdnima strankama ni posojilno razmerje, ne držijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica (na prošnjo toženke) sklenila dve kreditni pogodbi in da je zneska obeh pridobljenih kreditov kot posojilo izročila toženki (tožničini delodajalki), ki je bila tedaj v finančnih težavah. Mesečne anuitete obeh kreditov je sprva odplačevala toženka, potem (ko je toženka prenehala z odplačevanjem) pa tožnica. Kredit, najet pri Slovenski zadružni kmetijski banki, d. d., je tožnica v celoti poplačala. Kredit, najet pri NLB, d. d., pa od avgusta 1997 ni bil več odplačevan, zato je Zavarovalnica Triglav, d. d. (pri kateri je bil ta kredit zavarovan) NLB, d. d., plačala celoten preostanek kredita, ki je znašal 766.072,00 SIT. Zavarovalnica Triglav, d. d., je zatem terjala tožnico za plačilo zneska, ki ga je plačala NLB, d. d. Drugačna revizijska zatrjevanja (da je bil znesek, prejet od kredita najetega pri NLB, d. d., vrnjen že v letu 1996) zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso dovoljena.

7. Pravna podlaga tožničinega zahtevka je (odplačna) ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero se je toženka tožnici zavezala, da bo namesto nje bankam odplačevala mesečne anuitete in ji na takšen način vrnila posojena denarna zneska (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika)(1). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je tožnica kot posojilodajalka svojo obveznost do toženke izpolnila, toženka kot posojilojemalka pa svoje obveznosti do tožnice (t. j. odplačevanje mesečnih anuitet) ni (v celoti) izpolnila, je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo vtoževanega zneska (ki predstavlja vsoto zapadlih s strani toženke neporavnanih mesečnih anuitet) materialnopravno pravilna(2).

8. Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da je posojilna pogodba konsenzualna pogodba, ki nastane že s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izplačilom denarja (kot je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, ki pa na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva).

9. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi jasno in izčrpno utemeljilo, zakaj je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaza z vpogledom v kartico bančnega prometa toženke, je sodbo sodišča druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti. Zato očitana procesna kršitev ni podana.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ne drži revidentkina teza, da je rok zapadlosti bistvena sestavina posojilne pogodbe in da mora biti v posojilni pogodbi določen namen posojila (namensko posojilo).

Op. št. (2): Za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno relevantno, ali je tožnica svojo obveznost do bank tudi dejansko že izpolnila.