Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženčeva izjava o poroštvu bila dana pod vplivom grožnje ali strahu, je pritožba tožeče stranke omajala. Strah je utemeljen, če je grozila resna nevarnost življenja, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je toženec na podlagi zaveze z dne 26. 10. 1993 dolžan izdati tožeči stranki poroštveno izjavo, na podlagi katere prevzame kot porok in plačnik plačilo obveznosti po pogodbi o kratkoročnem kreditu in aneksu k tej pogodbi, sklenjenima med tožečo stranko kot kreditodajalcem in podjetjem P. kot kreditojemalcem za znesek 30,000.000,00 SIT z dogovorjenimi obrestmi in rokom vračila do 29. 11. 1993. Naložilo je tožeči stranki, da toženi povrne stroške pravdanja. Štelo je, da je toženec podpisal dokument z dne 26. 10. 1993, s katerim se je zavezal izdati garancijo za kredit, ki ga je pri tožeči stranki najelo podjetje P. v znesku 30,000.000,00 SIT zaradi grožnje in zato zanj ta dokument ni zavezujoč.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

V celoti je sledilo navedbam tožene stranke, pa čeprav so te dvoumne in same s seboj v nasprotju. Tožena stranka je navajala tekom postopka, da je v podpis izjave bila prisiljena, ker tožeča stranka ni hotela izplačati podjetju B. depozita. Hkrati pa je toženec (ki je direktor podjetja B.) izjavil,da ni prebral izjave, s katero se je zavezal garantirati za dolgove podjetja P., kakor tudi ni prebral depozitne pogodbe. Ta namreč v čl. 6 določa, da mora depozitar sporočiti banki dvig depozita 3 dni pred potekom vezave, če želi depozit dvigniti. Podjetje B. pa ni sporočilo tožeči stranki, da želi depozit dvigniti. To dejstvo je za odločitev v tej zadevi izredno pomembno, saj bi sodišče ugotovilo, če bi ga preverilo, da tožeča stranka depozita podjetja B. sploh ni zadrževala, temveč se je le ravnala po določilih sklenjene depozitne pogodbe. Zato ni imela nobenega razloga tožencu groziti in ga siliti k sporni izjavi z dne 26. 10. 1993. Sodišče nadalje ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka potem, ko je toženec podpisal sporno izjavo, družbi P. odobrila podaljšanje kredita, za kar je bil pogoj dodatno zavarovanje kredita s poroštvom tožene stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo izjavo toženca, da je bil osebno prepričan,da bo družba P. v podaljšanem roku vrnila kredit. Toženec je kot direktor družbe P. poznal položaj te družbe in bil zainteresiran, da se vrnitev kredita podaljša. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in obrazloženo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je sklenila s podjetjem Pomes d.o.o. kreditno pogodbo po čl. 1065 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dala je podjetju Pomes določen znesek, podjetje pa se je zavezalo v določenem roku ta znesek vrniti. Pogodba je bila sklenjena v pisni obliki.

Tožeča stranka v tožbi trdi, da se je toženec s podpisom dokumenta z dne 26. 10. 1993 zavezal, "da bo na podlagi skupščine P., na kateri bo sodeloval tudi g. G., v kolikor bo potrebno v začetku novembra 1993, izdal garancijo za vračilo kredita P.-a svoje osebno premoženje".

Toženec se je torej zavezal, da bo za primer potrebe porok za vračilo kredita s svojim osebnim premoženjem.

Po čl. 997 ZOR se porok s poroštveno pogodbo zavezuje nasproti upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Pogodba zavezuje poroka le, če je pismena. Po čl. 1004 ZOR porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost iz gospodarske pogodbe, če ni dogovorjeno drugače. Sodišče prve stopnje ni ocenilo, ali šteje toženčevo zavezo z dne 26. 10. 1993 kot poroštveno izjavo, a jo je kot takšno obravnavalo.

Vendar je štelo, da za toženca ni zavezujoča, ker jo je sklenil zaradi grožnje in prisile tožeče stranke. Menilo je, da je vprašanje sprostitve depozita za podjetje B. tako odločujočega pomena za toženca, da je podpisal sporno listino za to, da se depozit sprosti.

Po čl. 60 ZOR velja, da se lahko zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah,da je zaradi tega sklenila druga pogodbena stranka pogodbo. Strah pa je utemeljen, če je grozila resna nevarnost življenju ali telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke.

Zakon torej določa, da je pogodba sklenjena pod prisilo, če je pogodbeni stranki grozila resna nevarnost življenju, zdravju ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke. Sodišče prve stopnje očita tožeči stranki, da je ravnala malomarno, ko ob sklepanju pogodbe ni zavarovala svoje terjatve in trdila, da je toženec podal izjavo z dne 26. 10. 1993 pod vplivom grožnje, ker je grozila njegovi pomembni dobrini, to je njegovi drugi firmi B. d.o.o resna nevarnost, da bo ogroženo njeno poslovanje, če tožeča stranka ne sprosti depozita, ki ga je zadrževala v škodo podjetja B. To ugotovitev sodišča prve stopnje, na kateri sloni izpodbijana odločitev, je omajala pritožbena trditev tožeče stranke, da mora po depozitni pogodbi, depozitar tri dni pred potekom vezave sporočiti dvig depozita. Tega podjetje B. potrditvah pritožbe ni sporočilo in zato depozita tožeča stranka ni takoj sprostila. Sprostiti pa bi ga glede na pravila poslovanja morala po sporočilu depozitarja v vsakem primeru. Pritožba trdi, da je tožeča stranka zahtevala garancijo s sporno listino z dne 26. 10. 1993 v zavarovanje svoje terjatve zaradi tega, ker je podjetje P. d.o.o. prosilo za podaljšanje roka za vračilo kredita. Ker je aneks h kreditni pogodbi bil sklenjen 29. 10. 1993, to je tri dni po toženčevi zavezi, da bo za kredit jamčil, je trditev tožeče stranke o okoliščinah, zakaj ni takoj sprostila depozita podjetja B., treba dokazno oceniti. Pritožbenemu sodišču se ocena sodišča prve stopnje, da je razlog za prisilo ob podpisu toženčeve zaveze bila sprostitev depozita glede na pritožbene trditve tožeče stranke, ne zdi prepričljiva.

V novem postopku bo treba preveriti ali in ob kakšnih pogojih bi tožeča stranka depozit lahko zadržala s pravili, ki veljajo za tozadevna bančna poslovanja. Razen tega je potrebno upoštevati, da je bila sporna izjava z dne 26. 10. 1993 dana s pogojem, da se bo na skupščini podjetja P. izkazalo, da je garancija potrebna. Ta del izjave bo sodišče prve stopnje moralo oceniti v smislu določil čl. 74 - 76 ZOR-a, ki določajo, v kakšnih okoliščinah so pogodbe sklenjene s pogojem. Pri tem je opozoriti, da šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen. Preveriti bo tudi ali je podjetje P. sklicalo skupščino in upoštevati okoliščino, ali je terjatev tožeče stranke že plačana. Če še ni plačana, je bilo poroštvo očitno "potrebno" v smislu dokumenta z dne 26. 10. 1993. Tako je omajana dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je ravnanje direktorja tožeče stranke bila tista grožnja, ki je utemeljevala pri tožencu tisti strah, ki ga predvideva čl. 60 ZOR kot podlago za napako volje pri podpisu sporne toženčeve izjave z dne 26. 10. 1993. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (čl. 370 ZPP) z nalogo, da dopolni v smislu obrazloženega dokazni postopek in nato ob uporabi citiranega materialnega prava o sporu pravdnih strank na novo odloči.