Jedro

Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim prispevkom k nastali škodi je sama s seboj v nasprotju. Sodišče po eni strani šteje, da je tožnik grobo kršil pravila, po drugi strani pa mu očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni bil ustrezno usposobljen za varno delo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine v znesku 47.728,64 EUR (I. točka izreka) in plačilo kapitalizirane rente v znesku 5.138,68 EUR (II. točka izreka), obakrat z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje do plačila. V presežku (za plačilo odškodnine v znesku 14.932,16 EUR in za plačilo kapitaliziranega zneska rente v višini 1.284,68 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 2.069,73 EUR, in sicer tako, da jih je dolžna plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik sodbo izpodbija glede odločitve o soprispevku k nastali škodi in v stroškovnem delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da sodbo razveljavi. Meni, da je sodišče dosodilo pravično denarno odškodnino, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je napačno zaključilo, da je tožnik soprispeval k nastali škodi. Delodajalec je bil namreč tisti, ki je ravnal krivdno. Tožnika ni ustrezno usposobil za varno delo in ni zagotovil varnih delovnih pogojev. Poudarja, da je bil delodajalec tisti, ki je dopuščal, da so se cevi odlagale na nestabilne regale, ki niso imeli označene nosilnosti. Hkrati se je z delom mudilo, tožnik pa kot neizkušen delavec za delo z viličarjem ni bil ustrezno usposobljen. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških, saj sodišče ni upoštevalo, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč odobrena šele po vložitvi tožbe in po opravljenem prvem naroku. Do takrat nastali stroški in sodna taksa za tožbo tako ne pripadajo državi.

3. Tudi toženka v pritožbi nasprotuje odmerjenemu soprispevku. Meni, da odločitve sodišča v tem dela ni mogoče preizkusiti, saj ni ustrezno obrazložena. Vztraja na stališču, da je tožnikov soprispevek bistveno večji, in sicer 40 %. Priznava sicer, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za varno delo. Kot povprečno skrben človek pa bi moral vedeti, da nahajanje pod tovorom in ročno potiskanje tovora iz vilic na regal ni varno. Navedeno so mu prepovedovale tudi nalepke na samem viličarju. Nasprotuje tudi višini odmerjene odškodnine ter se pri tem sklicuje na primerljive primere sodne prakse (zadevi II Cp 1148/2015 in II Cp 4957/2010), kjer je bila za hujše poškodbe odmerjena nižja odškodnina. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Na pritožbo toženke je odgovoril tožnik in predlagal njeno razveljavitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pravdni stranki v pritožbah ne nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki je nastala tožniku. Pritožbeno sodišče tako sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke opustil dolžno ravnanje, saj tožnika ni poučil o pravilnem opravljanju dela z viličarjem in o pravilnem razlaganju cevi v regale. Tožnik ni bil ustrezno praktično usposobljen za delo z viličarjem. Hkrati ni bil poučen, na katere regale se odlaga cevi glede na njihovo debelino, prav tako pa nosilnost regalov ni bila ustrezno označena. Regali tudi niso bili dovolj dobro pritrjeni na steno. Delodajalec nadalje ni izvajal ustreznega nadzora nad delom, delavci pa so morali opravljati delo hitro in brez zastojev.

7. V skladu s 171. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim prispevkom k nastali škodi sama s seboj v nasprotju. Sodišče tako pa eni strani šteje, da je tožnik grobo kršil pravila, po drugi strani pa mu očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni bil ustrezno usposobljen za varno delo (primerjaj točko 15 obrazložitve sodbe). Odločitve v tem delu tako ni mogoče preizkusiti, saj ustrezna usposobljenost za delo ni v domeni tožnika, temveč njegovega delodajalca. Ob tem sodišče ni navedlo jasnih razlogov, katera pravila varnega dela je tožnik grobo kršil, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsaka odločba mora namreč imeti razloge o odločilnih dejstvih, saj brez slednjih preizkus odločbe ni mogoč.

8. Ker pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te ni moglo samo odpraviti, ne da bi pri tem poseglo v ustavno varovane pravice obeh strank, je v skladu s 354. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje predvsem podati jasne razloge o tem, ali je v konkretni zadevi tožniku mogoče očitati soprispevek k nastali škodi. Ob nespornem dejstvu, da zavarovanka toženke ni ravnala z ustrezno skrbnostjo in je zato njeno ravnanje protipravno, bo moralo sodišče presoditi, ali je tudi tožnikovo ravnanje v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbnega človeka. Do soodgovornosti lahko namreč vodi le takšno ravnanje oškodovanca, ki ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je delodajalec tisti, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo.

10. V skladu z ugotovljenim soprispevkom ali ob ugotovitvi, da tega ni, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o višini tožbenega zahtevka. O tem delu pritožbe višje sodišče pripominja, da mora biti odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo v skladu z načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine ter kot taka ne sme odstopati od primerljivih primerov v sodni praksi (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje naj zato odškodnino odmeri v skladu z navedenimi načeli.

11. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Ob ponovnem odločanju o pravdnih stroških bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči, saj bo od tega odvisno, po kakšni tarifi bo sodišče tožniku priznalo stroške odvetniškega zastopanja. Nadalje bo moralo ugotoviti, kdo je plačal sodno takso za tožbo, ker je od tega odvisno, kdo in v kakšnem znesku jo mora povrniti v korist proračuna. Pri izračunavanju stroškov bo moralo sodišče upoštevati tudi stroške, nastale s pritožbenim postopkom. Odločitev o slednjih se namreč v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.