Jedro

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju svojega dela (povijanju palete s folijo oz. nameščanju etikete na paleto), ko ga je z ročnim električnim viličarjem, na katerem je prevažal sode z 200 litrov tekočine, zadel sodelavec, ki ne bi smel speljati, dokler ne bi bil prepričan, da je prehod prost. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 409,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke (III. točka izreka).

Zoper I. in III. točko izreka zgoraj navedene sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oz. podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri, dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožena stranka v obratu nima začrtanih smeri vožnje, kakor tudi ne opozorilnih znakov, da je v obratu v uporabi viličar. V celotnem delovnem obratu tožene stranke so označene temeljne interne transportne poti, ki so potrebne za vožnjo motornih viličarjev. Ročni električni viličar, s katerim je prišlo do nezgode pa se uporablja izključno za dostavo posameznih surovin. Za uporabo le-tega ni potrebno še posebej začrtati posebnih internih poti. Poleg tega se je obravnavana delovna nezgoda pripetila v proizvodnem prostoru, v katerega občasno pripelje ročni električni viličar z namenom odvoza povitih palet gotovih izdelkov. Pri delu so bili izpolnjeni vsi zakonski in podzakonsko določeni kriteriji za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, zato predpisi o varstvu pri delu s strani tožene stranke kot delodajalca niso bili prekršeni in je zaključek sodišča napačen. Ni jasno, na kakšen način je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila Navodil za varno delo z ročnim akumulatorskim viličarjem, glede na to, da ima tožnik opravljen izpit iz varnosti in zdravja pri delu in da ga je tožena stranka o delu z viličarjem tudi ustrezno poučila. Sodišče je prezrlo izpoved priče A.A., ki je potrdil, da sta bila oba s tožnikom neprevidna. Izpovedal je, da se zaveda, da bi se moral prepričati ali se kdo nahaja pred viličarjem preden je speljal. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen že vsaj 4 leta, je bil zagotovo v celoti seznanjen s tem, kako delovni proces poteka in na kaj je potrebno biti pozoren. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Zahtevek iz naslova duševnih bolečin je bil pavšalen, sodišče pa je v sodbi povsem nekritično ocenilo, da tožniku vtoževani znesek iz naslova nepremoženjske škode pripada v celoti, čeprav zahtevek ni izkazan ne po temelju ne po višini. Tožena stranka pritožbo zaključi s tem, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da ima ta pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega pa so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Navajanje sodišča prve stopnje v obrazložitvi je natančno, jasno in povsem nedvoumno. Sodišče je obrazložilo svojo odločitev o tem, zakaj je tožena stranka odgovorna za nastanek obravnavanega škodnega dogodka (po pravilih o krivdni odgovornosti), pri čemer se sodišče res ozira le na okoliščine, ki se nanašajo na sam kraj, kjer je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, za razliko od tožene stranke, ki je že v postopku na prvi stopnji, pa tudi sedaj v pritožbi navajala okoliščine, ki za odločitev o predmetni zadevi sploh niso relevantne (označbe prometnih poti na dvorišču tovarne tožene stranke, ob tovornem železniškem tiru, prisotnost palet zloženih v višino ipd.). Ponovno navajanje istih, že ovrženih, razlogov v pritožbi s strani tožene stranke, o katerih se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi že opredelilo, ne predstavlja nikakršne podlage za vložitev pritožbe s strani tožene stranke, predstavlja nepotrebno zavlačevanje predmetnega postopka in nepotrebno obremenjevanje sodišča z odločanjem o pritožbi. Da je vsemu zgoraj navedenemu res tako, kažejo tudi navedbe tožene stranke glede priznanja tožbenega zahtevka po plačilu odškodnine iz naslova duševnih bolečin, česar pa tožnik po pridobljenem izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke sploh ni več zahteval. Nenazadnje pa tožeča stranka ne more mimo okoliščine, na katero mora (glede na navedbe tožene stranke o njeni pritožbi) ponovno opozoriti, da je bila škoda tožniku povzročena s strani njegovega sodelavca in to v delovnem času na podlagi malomarnega ravnanja sodelavca tožnika, ki se, preden je speljal z ročnim viličarjem, ni prepričal, ali to lahko stori varno tako zase, kakor tudi za druge osebe, ki se nahajajo v istem prostoru oz. celo v neposredni bližini ročnega viličarja. Da je temu dejansko tako, je povsem jasno razvidno iz izvedenega dokaznega postopka, kateri je tudi pokazal, da je bilo samo ravnanje tožene stranke kot delodajalca prav tako skrajno malomarno, saj ni poskrbela niti za minimalno izvajanje predpisov o varnosti na delovnem mestu, katerih spoštovanje bi preprečilo nastanek obravnavanega škodnega dogodka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik pavšalno uveljavlja skupaj s kršitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, prav tako ni nasprotja med odločilnimi dejstvi in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisa zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami in zapisniki oz. prepisi. Razlogi sodbe so povsem jasni, detaljno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v posledici nesreče pri delu dne 21. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan pri opravljanju svojega dela, ki je predstavljalo povijanje palete s folijo oz. nameščanje etikete na paleto, kar je delo, ki ga ni mogoče opredeliti kot delo s povečano nevarnostjo. Ob opravljanju navedenega dela, je tožnika z ročnim električnim viličarjem, na katerem je prevažal sode z 200 litrov tekočine, zadel sodelavec A.A.. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je sam kriv za nezgodo. S takim dokaznim zaključkom se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, pri čemer poudarja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče A.A... Iz njegove izpovedi, ki jo povzema tudi pritožba, izhaja, da se je zavedal, da bi se moral prepričati ali se kdo nahaja pred viličarjem, preden je speljal. Bistveno je namreč, da je z električnim viličarjem upravljal A.A. in njegova izpoved, da sta bila neprevidna tako on kot tožnik, ne more spremeniti dokaznega zaključka, da je za nesrečo kakorkoli odgovoren tožnik. Iz obširnega dokaznega postopka namreč izhaja, da tožena stranka ni poskrbela za varno opravljanje dela z električnim viličarjem. Tako niso bile ustrezno označene poti oz. sploh zagotovljene poti, da bi se lahko viličar premikal po obratu sočasno z izvajanjem ostalih opravil delavcev. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da ni bilo možno sočasno opravljanje dela, ki ga je opravljal tožnik in obhod viličarja. Tako je nedvomno, da priča A.A., ki je upravljal z električnim viličarjem, ne bi smel speljati, dokler ne bi bil prepričan, da je prehod prost. Sodišče prve stopnje je obširno in ustrezno utemeljilo dolžnosti delodajalca, pri čemer je navedlo vse materialnopravne podlage in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti krivdno odgovorna za nastali škodni dogodek, zaradi česar je na podlagi določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) dolžna tožniku povrniti nastalo škodo.

Tožena stranka se pritožuje tudi na odločitev sodišča o višini prisojene premoženjske (katere tožnik sicer ni zahteval in sodišče o njej tudi ni odločilo) ter nepremoženjske škode, pri čemer očita tožniku, da je zahtevek iz naslova duševnih bolečin pavšalen. Pri tem je tožena stranka očitno spregledala, da sodišče o tem zahtevku sploh ni odločalo, ker je tožnik ta del zahtevka umaknil. Nadalje sodišču očita, da je spregledalo, da je tožnik po škodnem dogodku nadaljeval z delom, kar se gotovo ne bi zgodilo, v kolikor bi res utrpel kakšen strah. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, zakaj je tožniku priznalo iz naslova nepremoženjske škode zaradi prestanega strahu 500,00 EUR. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja, saj je utemeljeno priznalo odškodnino za primaren strah, ki je bil ob samem dogodku prav gotovo upravičen, saj se je tožnik lahko zelo ustrašil ob udarcu viličarja, na katerem so bile naložene palete, da se bo katera od palet prevrnila nanj in ga poškodovala ter da bo dobil poškodbe s posledicami trajnega značaja. Sodišče je pravilno ocenilo, da je bil tak strah prisoten zgolj neposredno ob samem škodnem dogodku. Utemeljen je bil tudi tožnikov strah za izid zdravljenja, ki je bil srednje intenziven do pregleda v splošni bolnišnici naslednji dan, ves čas zdravljenja, ki je trajalo en mesec pa strah lažje intenzitete. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnik utrpel strah, kljub temu, da je z delom nadaljeval. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina za pretrpljeni strah tožnika v višini 500,00 EUR primerna odškodnina glede na pretrpljeni strah, pri čemer je sodišče to odškodnino pravilno individualiziralo in tudi upoštevalo, da je šlo za lahko telesno poškodbo brez zlomov, da tožnik ni bil operiran in hospitaliziran, ampak so mu bili predpisani le obkladki in je bolniški stalež trajal 1 mesec. Pritožbene navedbe o tem, da tožniku odškodnina za strah sploh ne pripada, so tako neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.750,00 EUR. Tožnik je v delovni nezgodi utrpel lažje telesne poškodbe in sicer udarnino v predelu desnega kolka, udarnino v predelu levega komolca in udarnine v predelu leve goleni. Trpel je hude telesne bolečine teden dni, srednje hude bolečine 10 dni in zmerne dva do tri tedne. Jemal je protibolečinska sredstva in izvajal hladilne masaže in oljne kopeli. Bolečine ima še sedaj ob menjavi vremena. Tožnik je bil po škodnem dogodku teden dni odvisen od tuje pomoči. Tožnik je utrpel začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za mesec dni, tako je bil v tem času nezmožen opravljati pridobitno dejavnost in tudi ni mogel biti športno aktiven. Pritožba to odškodnino graja na splošno in meni, da tožniku ne pripada, kar je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj je tožniku priznalo navedeno odškodnino, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in obrazložitve ne ponavlja.

Prisojena odškodnina je primerno individualizirana in tudi vpeta v sodno prakso glede odmere odškodnin za podobne primere, kar je sodišče prve stopnje detaljno obrazložilo in pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o stroških postopka, kar je tudi detaljno obrazložilo, tako da pritožbeno sodišče tega ne ponavlja in se le sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).