Jedro

Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožničin odhod iz Slovenije konec junija 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnica zapustila Slovenijo pred 26. 2. 1992.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnica vložila na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ (SR Črne Gore) in da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi morala izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Sloveniji tudi dejansko živi. V življenjepisu je navedla, da je Slovenijo zapustila konec junija 1991, na začetku oboroženih spopadov, zaradi občutka svoje ogroženosti in ogroženosti svojih otrok. Mož R.R. je bil tedaj s svojimi kolegi blokiran v vojašnici v Mariboru. Po prihodu v Beograd je nekaj časa živela pri sorodnikih, v začetku leta 1992 pa se je preselila v Ivangrad (sedaj Berane) in se prijavila Rdečemu križu kot begunka. Mož je bil najprej premeščen v Srbijo, nato pa v letu 1992 v Titograd. Do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje se ni poskušala vrniti v Slovenijo, ker je bila žena oficirja JLA, ki je bila tedaj v Sloveniji razglašena za „okupacijsko“, zato bi bil vsak poskus vrnitve v Slovenijo zanjo brezsmiseln in negotov. Iz informacij, ki jih je pridobila iz pogovorov z osebami, ki so tudi pobegnile iz Slovenije, je tudi ugotovila, da slovenske oblasti ne dovoljujejo vstopa na ozemlje Slovenije in da dokumente, izdane v Sloveniji, odvzamejo. Glede na navedeno organ ugotavlja, da tožnica ni izkazala razlogov za upravičeno odsotnost, kot jih navaja 1. č člen ZUSDDD. Tudi poskusov vračanja v Slovenijo in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji ni izkazala. Tožnica torej ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Slovenijo je zapustila konec junija 1991, ker se je tu počutila ogroženo, in od tedaj dalje se v Slovenijo ni poskušala vrniti, ker je bila žena oficirja JLA, le-ti pa so v Sloveniji imeli status "okupatorjev". Tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožničina odsotnost, ki traja od konca junija 1991, torej še pred 26. 2. 1992, ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tožničina odsotnost ne more biti upravičena odsotnost. V zvezi z navedbo tožnice, da se je v Sloveniji zaradi oboroženih spopadov počutila ogroženo, drugostopenjski organ odgovarja, da je predsedstvo Republike Slovenije vse starešine in zaposlene v JLA s pozivom, razglašenim dne 27. 6. 1991, po začetku agresije na Slovenijo, pozvalo k zapustitvi JLA oziroma k prestopu iz JLA v Teritorialno obrambo Republike Slovenije (TOS). Tožničin mož, ki je bil zaposlen v JLA, je torej imel možnost odzvati se pozivu predsedstva RS in prestopiti iz JLA v TOS, pri čemer bi mu bile z nadaljevanjem zaposlitve v TOS zagotovljene statusne socialne in druge pravice, ki jih je kot pripadnik JLA pridobil do 25. 6. 1991. Tožnica tudi ni bila izbrisana, temveč ji je prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivališča prenehala dne 12. 10. 1992 zaradi odjave. Tudi ni vložila vloge za sprejem v državljanstvo RS.

3. Tožnica v tožbi navaja, da se sklicuje na vse v dosedanjem postopku navedene argumente, vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in dodatno še navaja, da je bilo z odločbo MNZ z dne 6. 5. 2014 pritožbi zoper prvotno odločbo v tem postopku sicer ugodeno, vendar z napačno interpretacijo ZUSDDD, da je odločitev o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD povsem neodvisna od (pravnomočne) ugotovitve (ne)izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Glede na to, da je prav od tega, ali se na podlagi omenjene določbe ZUSDDD izdaja odločba (ugodilna ali zavrnilna) izbrisanemu ali neizbrisanemu, bistveno odvisna vsebina pravic, ki jih z ugodilno odločbo prosilec pridobi (oziroma vsebina njegovih argumentov za ugovarjanje zavrnilni odločbi), je citirano stališče iz odločbe MNZ povsem napačno. Dodatno tožbo utemeljuje s tem, da MNZ v svoji odločbi na dolgo in široko razpravlja o nerelevantnih vprašanjih za to zadevo; edinemu v zadevi res spornemu vprašanju pa se popolnoma izogne in to s povsem neresničnim zatrjevanjem, da pritožnica očitka nepravilne uporabe materialnega prava v pritožbi ni utemeljila. Meni, da vsaj sodnikom Upravnega sodišča utemeljevanje tako očitne napačne uporabe materialnega prava ni potrebno.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih iz odločbe z dne 24. 11. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bila tožnica državljanka druge republike nekdanje SFRJ, ki je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato morala izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živela.

9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo 1. člena ZUSDDD. Pri odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Sodišče zato skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

11. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožničin odhod iz Slovenije konec junija 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnica zapustila Slovenijo pred 26. 2. 1992. Pravilno je ugotovil tudi, da tožnica ni izkazala niti nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Prav tako je pravilno ugotovil, da tožnica ni izkazala poskusov vračanja v Slovenijo.

12. Iz ugotovitev upravnega organa izhaja, da je tožnica zapustila Slovenijo konec junija 1991 in se nato v Slovenijo ni vrnila ter je torej iz Slovenije odsotna več kot 20 let. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožbeni očitek, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je po presoji sodišča neutemeljen. Sodišče s tem v zvezi sprejema utemeljitev tožene stranke, da prvi odstavek 1. člena ZUSDDD izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne pogojuje z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in da izbris iz tega registra ni določen kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je pa s 1. alinejo tretjega odstavka 1.č člena tega zakona določen kot razlog za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije.

13. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.