Jedro

Pri utemeljevanju zadostne stopnje suma, da je bil obdolženec udeležen pri izvršitvi kaznivega dejanja, se sodišče lahko opre tudi na zagovor soobdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče obd. M.J. zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor do 11.10.2005. Zoper sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi "bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka". Konkretno zatrjuje kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da se izpodbijani sklep opira na izjavo soobd. Z.M., s katero je obremenil obd. J., čeprav naj bi M. tako izjavo dal po nasvetu kriminalista. Dalje trdi, da utemeljen sum, da je obd. J. storil kaznivo dejanje, "ni z ničemer izkazan", ker je soobd. M. "zanikal svojo izjavo, s katero je obremenil obd. J.", ne pa, da se z njo ni strinjal, kot to zmotno navaja izpodbijani sklep.

Sklep naj zato tudi ne bi imel razlogov o tem odločilnem dejstvu. Ponovitvena nevarnost naj ne bi obstajala, ker obd. J. še ni bil obravnavan za kaznivo dejanje, edini kupec, ki naj bi mu obd. J. dobavljal mamila, je po stališču tožilstva soobd. Z.M., ki je tudi priprt in torej obd. J. nima drugih odjemalcev mamila, sredstva za preživljanje je pridobival z delom, sklep pa tudi zmotno šteje, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep. Predlaga, da se izpodbijani sklep "spremeni oziroma se razveljavi" in se pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne. Mnenja je, da izpodbijani sklep navaja številne okoliščine za neizogibnost pripora, obd. J. je bil vztrajen pri izvršitvi kaznivega dejanja, opravljal je le priložnostna dela, dohodek od trgovine z mamili mu je bil dodatni vir za boljše premoženjske razmere. Sklep je obrazložil vse bistvene okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, neogibnost pripora in sorazmernost tega ukrepa z nevarnostjo, ki jo predstavlja verjetna ponovitev kaznive dejavnosti obdolženca.

Zahteva zagovornika obd. M.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ZKP se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora, ki ga je izdalo Vrhovno sodišče, zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev, če so vplivale na zakonitost sklepa, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Po določbah 2. odstavka 192. člena in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 205. člena ZKP sme Vrhovno sodišče podaljšati pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, če je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, če posebne okoliščine, zlasti teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Ob smiselni uporabi določb 2. odstavka 202. člena ZKP mora pisni sklep o podaljšanju pripora obsegati tudi obrazložitev vseh teh odločilnih dejstev in pojasniti, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi.

Zmotno je stališče zahteve, da se izpodbijani sklep pri utemeljevanju zadostne stopnje suma, da je bil obd. J. udeležen pri izvršitvi kaznivega dejanja, ne bi smel opirati na zagovor soobd. Z.M., ker da ga je dal po nasvetu kriminalista. Izpodbijani sklep se za utemeljitev suma ne sklicuje na zagovor obd. M., ampak le navaja, da drži navedba zagovornika v njegovem odgovoru na predlog okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora, da je obd. M. "dne 24.6.2005 v pisni izjavi navedel, da se s svojo izjavo, podano pred preiskovalnim sodnikom ne strinja". To pa sta dejansko besedi, ki ju je obd. M. uporabil v svoji izjavi, in zato v tem delu ne gre ne za nasprotje med tem, kar se v izpodbijanem sklepu trdi o vsebini te izjave in izjavo samo, niti da je izpodbijani sklep uporabil za obd. J. obremenilni del zagovora obd. Z.M. Izpodbijani sklep se namreč za utemeljitev suma o storitvi kaznivega dejanja obd. J. opira na pravnomočni sklep o preiskavi in na dokaze, ki jih je sodišče ocenjevalo za utemeljen sum za uvedbo preiskave (1. odstavek na 3. strani sklepa), zato tudi ne drži trditev v zahtevi, da utemeljenost suma "ni z ničemer izkazana", in da ni obrazložena, kar naj bi smiselno bili kršitvi po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 201. člena in 2. odstavkom 202. člena istega zakona.

Kršitve 1. odstavka 200. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP in 2. odstavka 192. člena istega zakona ter 3. odstavka 15. člena in 1. odstavka 20. člena Ustave RS bi bile podane, če bi bil pripor podaljšan, čeprav ne bi obstajal priporni razlog ponovitvene nevarnosti, če pripor ne bi bil neogibno potreben za varnost ljudi, ampak bi se tak učinek dosegel tudi z milejšim ukrepom, ali če bi bil pripor nesorazmerno strog ukrep glede na težo kaznivega dejanja, za katerega obstaja ponovitvena nevarnost. Toda izpodbijani sklep je logično in s konkretnimi okoliščinami utemeljil zaključke sodišča, da obstaja ponovitvena nevarnost po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP na 3. strani ter v 1. in 3. odstavku na 4. strani, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in sorazmeren zaradi škodljivosti verjetne ponovitve kaznivega dejanja obdolženca pa v 2. odstavku na 4. strani.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih zahteva zagovornika smiselno zatrjuje, niso podane.

Ker zahteva zagovornika obd. M.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP Vrhovno sodišče zavrnilo.