Jedro

Vzrok zamudi ni ravnanje poštne delavke, saj je ta pisanje takoj vrnila pooblaščencu in mu na ta način omogočila pravočasno popravo napake, temveč je napako mogoče pripisati le pooblaščencu in neustrezni organizaciji njegovega poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, saj do zamude ni prišlo iz upravičenega razloga.

2. Zoper sklep se tožena stranka pritožuje in opozarja, da je odgovor na tožbo pošti predložila sedem dni pred rokom. Res delavka pooblaščenca na kuverto ni napisala naslovnika, vendar je naslovnik razviden iz knjige oddanih pošiljk. Poštna delavka bi lahko pooblaščenca poklicala in opozorila na napako, namesto tega pa je pošiljko vrnila v poštni predal pooblaščenca. Vodja pošte je bil o dopustu pooblaščenca, ki se je začel naslednjega dne, obveščen. Pooblaščencu zato ni mogoče očitati, da ni ravnal dovolj skrbno. Drugačna odločitev bi bila krivična do tožene stranke. Doslej se pooblaščencu v 26 letni praksi kaj podobnega še ni primerilo. Niti tožena stranka niti pooblaščenec nista mogla vedeti, da odgovor ni bil poslan na sodišče. Situacijo je treba oceniti življenjsko.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje. Podatki spisa kažejo, da je bila tožba vročena toženi stranki v odgovor 2.10.2017, sodišče pa je odgovor na tožbo prejelo šele 13.11.2017, torej po izteku roka. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je pooblaščenec tožene stranke navedel, da se je njegovi delavki pripetila napaka, in sicer je na pošto oddala pisanje, ne da bi na kuverto navedla naslovnika. Pošta je zato pisanje že naslednji dan (in pred iztekom roka za odgovor na tožbo) vrnila v poštni predal pooblaščenca. Ker je bil med tem na dopustu (in je bila v tem času njegova pisarna zaprta), je za pomoto izvedel šele po vrnitvi z dopusta, ko je rok za odgovor na tožbo že iztekel (odločilno dejansko stanje ni sporno).

6. Nobenega dvoma ni, da mora pooblaščenec poslovanje svoje pisarne organizirati na način, da to poteka nemoteno. Če bi ravnal v skladu z zahtevano skrbnostjo, bi napako pravočasno odkril in do zamude ne bi prišlo. Trditve, da je napako zakrivila pošta, so neutemeljene. Pošta ni odgovorna za upoštevanje rokov, ki jih imajo stranke, naloga njenih delavcev ni, da sami dopolnjujejo pošiljke in nanje pišejo imena naslovnikov (tudi če bi z nekaj truda naslovnika lahko ugotovili iz oddajne knjige) ali da iščejo telefonske številke strank, da bi jim sporočili, da je verjetno prišlo do pomote. Vzrok zamudi tako ni ravnanje poštne delavke, saj je ta pisanje takoj vrnila pooblaščencu in mu na ta način omogočila pravočasno popravo napake, temveč je napako mogoče pripisati le pooblaščencu in neustrezni organizaciji njegovega poslovanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje pa napaka, do katere pride zaradi (neskrbnega) ravnanja pooblaščenca ni upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko, ki s pritožbo ni uspela, in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko, strošek odgovora na pritožbo namreč glede na naravo zadeve, vsebino sklepa in pritožbe ni bil potreben strošek tega postopka.