Jedro

V obravnavanem primeru je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, zato mora glede na prvi odstavek 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Za drugačno odločitev v obravnavanem primeru ni videti razumne razlage. Okoliščine, ki jih v 14. točki obrazložitve navaja prvostopenjsko sodišče, za odločitev o pravdnih stroških niso pravno relevantne. Odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo ugotovljena dejstva, da je zgolj tožeča stranka v stečajni postopek nad toženo stranko prijavila svojo terjatev, ki jo je upravitelj prerekal, da iz zadnjega poročila upraviteljice z dne 27. 4. 2019 izhaja, da znaša stanje stečajne mase na dan 31. 3. 2019 10.170,19 EUR, da drugega premoženja stečajni dolžnik nima, da še niso bili plačani stroški stečajnega postopka in da to pomeni, da bo stečajna masa po tistem, ko bodo poravnani še vsi nastali stroški stečajnega postopka, zadoščala še za plačilo stroškov tega postopka, tj. zastopanja po odvetniku. Razlog, da vsaka stranka krije svoje stroške je po pravilni navedbi pritožnice nezakonit, odločitev pa samovoljna - v nasprotju z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP in s 1. točko izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v 1. točki izreka in v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na stroške tožeče stranke.

II. Pritožbi tožene stranke zoper 2. točko izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tej točki spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 2.427,86 EUR, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 170,19 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 19.526,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2016 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe sodišče prve stopnje) ter da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka (2. točka izreka sodbe sodišče prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je primarno predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno mu je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru je zahtevala, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri, dalje do plačila.

3. Zoper 2. točko citirane sodbe pa je pritožbo vložila tudi tožena stranka in uveljavljala iste pritožbene razloge kot tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in zaradi nujnosti postopka (vodenja stečajnega postopka) samo odloči o stroških tožene stranke oziroma v nasprotnem primeru vrne zadevo v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču ter odmeri pritožbene stroške v skladu s priglašenim stroškovnikom.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne, (pritožbene) stroške tožene stranke pa odmeri v skladu s stroškovnikom.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, in sicer s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži v plačilo stroške tega odgovora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od dne vročitve odločbe dalje do plačila, pod izvršbo.

6. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (v nadaljevanju: ZPP).

_O pritožbi tožeče stranke_

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožnica graja obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je iz končnih ugotovitev izvedenca razvidno, da je tožena stranka pravilno pristopila k odpravi napak in napake tudi odpravila, ter njegov zaključek, da je tožena stranka ustrezno odpravila vse napake, ki jih je grajala tožeča stranka. Navaja, da navedeno pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Iz 5. točke dopolnitve izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za gradbeno stroko A. A. po njenih trditvah namreč izhaja prav nasprotno, tj. da je očitno, da se napake niso v celoti odpravile (kar je razvidno iz zatečenega stanja po ogledu).

9. Pritožbeni očitki se po presoji pritožbenega sodišča ne nanašajo na napako tehnično-prenosne narave, kar bi utemeljevalo zatrjevano postopkovno kršitev1. Protispisnost je podana takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listini pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima (prim. VSL sodba I Cpg 968/2011). Ker se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo, ali je tožena stranka odpravila pravočasno grajane napake, v obravnavanem primeru na _dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 28. 3. 2019_ ni sklicevalo niti v 11. niti v 13. točki svoje obrazložitve (ki jih izpostavlja pritožnica) in iz nje ni povzemalo ugotovitev izvedenca A. A., pritožnica s svojim očitkom torej ne more uspeti že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje mnenja iz dopolnitve ni prepisovalo v obrazložitev izpodbijane sodbe. Črpalo je zgolj iz izvedenskega mnenja z dne 15. 2. 2019. 10. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da v delu, kjer izvedenec ugotavlja, da položitev umetne trave ni opravljena strokovno (točka 10 na 7. in 8. strani izvedenskega mnenja), pa nestrokovne izvedbe ne pripisuje toženi stranki, temveč neustrezni podlagi ter napačni montaži in lepljenju, ki se ne nanaša na toženo stranko, ampak na kasnejše samostojne posege tožeče stranke. Tega (v smislu, da napak 6. 9. 2015 ni odpravila) zato ni upoštevalo v breme toženke. Sodišče prve stopnje je do sklepa, da je tožena stranka pravilno pristopila k odpravi napak in napake tudi odpravila, prišlo po izvedenem dokaznem postopku (11., 12. in 13. točka obrazložitve) ter na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker dokazne ocene pritožnica (razen v predstavljenem delu, tj. da ugotovitvi prvostopenjskega sodišča nasprotuje mnenje izvedenca iz dopolnitve izvedenskega mnenja, da se napake niso v celoti odpravile) ne izpodbija, pa pritožbeno sodišče te tudi ni preverjalo (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Pritožnica se v nadaljevanju v zvezi 's pojasnilno dolžnostjo in neustrezno podlago' sklicuje na navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Vendar takšno sklicevanje ni dopustno, saj je pritožba samostojna vloga, ki mora vsebovati tudi specificirane (konkretno opredeljene) razloge, za katere stranka želi, da jih pritožbeno sodišče obravnava.2 Na navedbe, ki jih ponuja pritožnica, je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ker pritožnica ne trdi, da tega prvostopenjsko sodišče ni storilo, niti da je navedbe presodilo zmotno (oziroma ne pove, kaj je sodišče prve stopnje storilo narobe), se pritožbeno sodišče do njih ni ponovno opredeljevalo. Prvostopenjsko sodišče je tako v 12. točki sodbe obrazložilo, da je na očitke tožeče stranke, da je tožena stranka opustila pojasnilno dolžnost, slednja pojasnila, da je tožeči stranki sicer predlagala gladko, monolitno podlago, da pa je slednja ni bila sposobna zagotoviti, saj je renovirala hotel in je dodatno položila lesene obloge na terasah, kar je pomenilo, da je morala vzpostaviti enako višino, kar je storila 'po svoje' s stirodur ploščami. Šele v pritožbi tožeča stranka konkretizira očitek neizpolnjene pojasnilne dolžnosti tožeče stranke s trditvijo, da tožena stranka nikoli ni trdila, da je podlaga za položitev umetne trave neustrezna. Iz tega izhaja očitek toženi stranki, da se je lotila polaganja umetne trave kljub neustrezno pripravljeni podlagi in torej na očitek neizpolnjene obveznosti po tretjem odstavku 625. člena OZ. To pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme presojati,ker tožeča stranka ni pojasnila in izkazala, zakaj navedenega dejstva ni mogla pravočasno navajati že v postopku na prvi stopnji.

12. Po vsem povedanem se torej izkaže, da sodišče prve stopnje pri ravnanju tožene stranke v zvezi z odpravo pravočasno grajanih napak ni ugotovilo protipravnosti. Ker to pomeni, da tudi ni upravičena do povračila škode, tožeča stranka s svojo pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje nikjer ni opredelilo do zahtevka glede povračila škode, ne more uspeti.

13. Prav tako pritožnica ne more uspeti z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede dokaznega predloga tožeče stranke za postavitev izvedenca ekonomske stroke in da to pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz 8. točke obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki sta jih predložili pravdni stranki in da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Ker je med 'ostale dokazne predloge' mogoče umestiti tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke, pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita absolutno postopkovno kršitev, ki je poleg tega po svoji naravi kvečjemu kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne iz 14. točke drugega odstavka istega člena.

14. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje torej neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izpodbijana odločitev je namreč s stališča pritožnice pravilna tudi v delu 2. točke izreka, po kateri mota tožeča stranka sama kriti svoje stroške tega pravdnega postopka.

_**O pritožbi tožene stranke**_

15. Pritožba je utemeljena.

16. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v zvezi z odločitvijo o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo, posledično v 2. točki izreka sodbe napačno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pri tem pa svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je v stečajni masi dovolj finančnih sredstev za poplačilo stroškov zastopanja po odvetniku. Odločitev, ki izhaja iz 2. točke izreka prvostopenjske sodbe je v nasprotju z zakonskim določilom, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, povrniti nasprotni stranki stroške postopka.

17. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Glede na uspeh dokazovanja odloči sodišče, ali naj plača stroške iz četrtega odstavka 153. člena ZPP ena stranka ali obe ali pa naj se plačajo iz sredstev sodišča (154. člen ZPP).

18. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla3. Glede na prvi odstavek 154. člena ZPP to pomeni, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Za drugačno odločitev v obravnavanem primeru ni videti razumne razlage. Okoliščine, ki jih v 14. točki obrazložitve navaja prvostopenjsko sodišče, za odločitev o pravdnih stroških niso pravno relevantne. Odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo ugotovljena dejstva, da je zgolj tožeča stranka v stečajni postopek nad toženo stranko prijavila svojo terjatev, ki jo je upravitelj prerekal, da iz zadnjega poročila upraviteljice z dne 27. 4. 2019 izhaja, da znaša stanje stečajne mase na dan 31. 3. 2019 10.170,19 EUR, da drugega premoženja stečajni dolžnik nima, da še niso bili plačani stroški stečajnega postopka in da to pomeni, da bo stečajna masa po tistem, ko bodo poravnani še vsi nastali stroški stečajnega postopka, zadoščala še za plačilo stroškov tega postopka, tj. zastopanja po odvetniku. Razlog, da vsaka stranka krije svoje stroške je po pravilni navedbi pritožnice nezakonit, odločitev pa samovoljna - v nasprotju z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP in s 1. točko izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev, ki izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe spremenilo. Pri tem je pravdne stroške tožene stranke odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) z vrednostjo točke 0,459 EUR za procesna dejanja pred 6. 4. 2019 in z vrednostjo točke 0,60 EUR za procesna dejanja od 6. 4. 20194 (ter predloženim stroškovnikom).

20. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo: za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1) 600 točk, za vlogo z dne 3. 9. 2018 450 točk, za vlogo z dne 20. 9. 2018 300 točk, za vlogo z dne 19. 10. 2018 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 18. 3. 2019 300 točk, za narok dne 5. 10. 2018 600 točk, za narok dne 24. 5. 2019 250 točk5, za narok dne 14. 6. 2019 250 točk, za narok dne 21. 1. 2019 v R. 300 točk (tar. št. 20/4), za potne stroške na relaciji V. – L. – V. (80,50 km x 2 x 0,37 EUR = 59,57 EUR), in sicer za tri potovanja 178,71 EUR, za narok v R. pa (26,59 km x 2 x 0,37 EUR) 19,68 EUR, za poročilo substituta 50 točk, za odsotnost iz pisarne v času potovanja 80 točk, kar skupno za tri potovanja znaša 240 točk ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena odvetniške tarife 46,40 točk. Skupno število točk tako znaša 3.686,40 točk. Pri tem je pritožbeno sodišče odvetniške stroške za pravdna dejanja pred 6. 4. 2019 pomnožilo z vrednostjo točke 0,459 EUR, odvetniške stroške za pravdna dejanja po 6. 4. 2019 pa z vrednostjo točke 0,60 EUR. Odvetniški stroški tožene stranke tako znašajo 1.791,66 EUR, skupaj s potnimi stroški pa 1.990,05 EUR. Ker je pooblaščenka toženke zavezanka za DDV, pa gre toženi stranki še 22 % DDV in torej vsi pravdni stroški tožene stranke znašajo 2.427,86 EUR. Do ostalih priglašenih stroškov tožena stranka ni upravičena. Za predmetni postopek namreč niso bili potrebni (155. člen ZPP) ali pa jih je toženka priglasila v previsokem znesku (kar velja predvsem za potne stroške).

21. Pritožba tožene stranke je torej utemeljena, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 2.427,86 EUR, po poteku tega roka do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_**O pritožbenih stroških**_

22. Tožena stranka je s svojo pritožbo zoper 2. točko izreka po temelju uspela v celoti, po višini pa delno. Od zahtevanih 3.909,40 EUR pravdnih stroškov je po presoji pritožbenega sodišča upravičena do 2.427,86 EUR, kar znaša 62 %. Do povrnitve stroškov v zvezi s pritožbo je zato upravičena v tem odstotku (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Do povračila stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke pa tožena stranka ni upravičena. Glede na to, da z odgovorom tožena stranka ni prispevala k rešitvi pritožbe tožene stranke, je pritožbeno sodišče namreč ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

23. Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje specificiran stroškovnik na vlogi in OT. Tako ji je priznalo 375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT) oziroma 225,00 EUR in 22 % DDV.

24. Pritožbeni stroški tožene stranke tako ob upoštevanju deleža 62 % skupaj znašajo 170,19 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 170,19 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela. Pritožbeni stroški ji zato ne gredo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako ne stroški odgovora na pritožbo tožene stranke, saj s tem ni pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Vse zgoraj navedene stroške mora zato kriti sama.

1 Nanašajo se na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. 2 II Cpg 219/2020. 3 Takšno odločitev prvostopenjskega sodišča pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. 4 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 2/2020 z dne 11. 2. 2020. 5 Ker je bil ta narok po presečnem datumu 6. 4. 2019, je zanj pritožbeno sodišče priznalo 50 % od vrednosti storitve 500 točk (tar. št. 20/2 OT).