Jedro

Dejstvo, da se obdolženka ni prepričala ali je prednostna cesta pri njenem vključevanju nanjo s stranske ceste prosta je v vzročni zvezi z nastalo posledico kljub nekoliko hitrejši od dovoljene vožnje oškodovanca saj je to, ob dejstvu, da ga je mogla pravočasno zaznati, pričakovati.

Izrek

Pritožba obdolžene L. K. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena L. K. je dolžna plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena L. K. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolžena je bila, po določilu čl. 95/IV Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. čl. istega zakona. Proti tej sodbi se je pritožila obdolžena L. K. po zagovorniku, kot trdi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji, dejansko pa tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženko oprosti obtožbe. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh v postopku za razsojo pomembnih dokazov pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje te kazenske zadeve, pri čemer ni zagrešilo prav nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pravilno pa uporabilo tudi kazenski zakon, ko je obdolženko spoznalo za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja. Povedanega ne morejo omajati niti navedbe pritožnice v vloženi pritožbi. Povsem enako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je vzrok za nastalo prometno nezgodo, z v postopku pravilno ugotovljenimi posledicami, iskati v protipredpisni vožnji obdolženke in ne oškodovanca, kot to skuša prikazati pritožba. Ona je namreč zavijala s svojim vozilom s stranske na cesto, za katero je s prometnim znakom označeno, da ima prednost, kar ji je narekovalo dolžnost, zapisano v členu 50/IV Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, da pred speljevanjem pusti mimo vsa vozila, ki vozijo na prednostni cesti. Tega obdolženka zanesljivo ni storila, pa bi, kot to poudarja že izpodbijana sodba lahko. Obdolženka bi namreč že z mesta od koder je speljevala, če bi bila dovolj pozorna na promet na prednostni cesti, ki je prihajal z njene leve strani, lahko pravočasno zaznala oškodovančevo vozilo. Navedena ugotovitev ne izhaja zgolj iz izpovedi slednjega in priče M.G., katera sta njeno vozilo opazila že na stranski cesti, ampak zlasti iz ugotovitev v postopku postavljenega izvedenca cestnoprometne stroke. Ni res, kar trdi pritožba, da sodišče prve stopnje njegovih ugotovitev ni upoštevalo. Pritožba je namreč očitno spregledala, da je izvedenec v svoji ekspertizi ponudil kar 3 izračune možne preglednosti obdolženke v levo, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo zgolj za enega izmed njih, tistega, kateri pritožnici ne odgovarja. Sodišče s tem ni kršilo določil kazenskega postopka in tudi ne kazenskega zakona, saj je svojo odločitev argumentiralo in jo v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. To pri tem le še poudarja, da zlasti v času storitve obdolženki očitanega kaznivega dejanja posnete fotografije ne dokazujejo, da je ob cesti stalo kakšno vozilo tako, da je zasedalo del vozišča prednostne ceste na desni strani, gledano iz smeri C., zato zadnji izračun preglednosti izvedenca dejansko ne prihaja v poštev. Pa tudi, če ne bi bilo tako, ni mogoče mimo nadaljnjih pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi obdolženka prav zaradi zmanjšanja preglednosti morala biti še dodatno previdna in pomakniti vozilo pred speljevanjem na tisto točko vidljivosti, ki bi ji omogočala varno vključitev v promet na prednostni cesti. Seveda je pri tem kazenske odgovornosti ne more opravičiti dejstvo, da je obdolženi po prednostni cesti pripeljal nekoliko hitreje od tamkajšnje omejitve hitrosti, kot tudi ne to, da je pred zadetjem zapeljal nekoliko v levo. Slednje je posledica njegovega zaviranja, z njegovo nekoliko večjo hitrostjo pa je morala računati tudi obdolženka, saj se je oškodovanec vendarle peljal po prednostni cesti, katera omogoča bolj sproščeno vožnjo voznikom, ki vozijo po njej od vožnje, tistih voznikov, kateri se na promet na tej cesti šele vključujejo. V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji in ugotovilo, da je ta v celoti primerna in ni potrebe po njeni spremembi v korist obdolžene. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo obdolženke po zagovorniku zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolženka s pritožbo ni uspela, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena z upoštevanjem zamotanosti in trajanja pritožbenega postopka pa tudi premoženjskih in pridobitnih sposobnosti obdolženke, katere so takšne, da bo ta strošek kazenskega postopka, tudi z zaslužkom od priložnostih del, zmogla plačati.