Jedro

V 12. členu odloka o poslovnem času (Ur. l. SRS 11/89) je predpisan obvezni minimalni poslovni čas, zato ta določba s poslovanjem v podaljšanem poslovnem času ni kršena. S podaljšanjem poslovnega časa je lahko kršena le materialna določba 1. odstavka 3. člena in storjen prekršek po 2. odstavku 26. člena odloka, vendar to v danem primeru ne pride v poštev, ker je kaznovani podaljšani čas priglasil. Za priglasitev zadošča vloga pristojnemu upravnemu organu, izdaja odločbe pa se ne zahteva.

Izrek

Zahtevi zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se ugodi in se pravnomočna odločba Republiškega senata za prekrške v Ljubljani z dne 6.10.1992, opr. št. Pp 2892/92 spremeni tako, da se postopek za prekrške zoper kaznovanega ustavi.

Obrazložitev

Medobčinski sodnik za prekrške v Ljubljani je z odločbo z dne 19.6.1992 pod opr. št. ter še 32 nadaljnjimi opravilnimi številkami spoznal kaznovanega za odgovornega prekrška po 28. členu odloka o poslovnem času (Uradni list SRS št. 11/89) in ga kaznoval z denarno kaznijo 55.000 SIT.Republiški senat za prekrške v Ljubljani je z odločbo, navedeno v uvodu, odločbo organa prve stopnje ob reševanju pritožbe zagovornikov po uradni dolžnosti v odločitvi o kazni spremenil tako, da je obdolžencu izrečeno denarno kazen znižal na 30.000 SIT, katero je treba plačati v roku 15 dni po prejemu drugostopne odločbe, v ostalem pa je odločbo organa prve stopnje potrdil. Zagovorniki kaznovanega so zoper odločbo Republiškega senata za prekrške vložili zahtevo za sodno varstvo, v kateri uveljavljajo, da so bile s to odločbo kršene določbe 3. člena, 12. člena, 2. točke 26. člena in 28. člena odloka o poslovnem času. Predlagajo, naj se odločba druge stopnje ali spremeni ali pa razveljavi in pošlje organu druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za sodno varstvo je utemeljena.

Senat vrhovnega sodišča se je ob preizkusu izpodbijane pravnomočne odločbe o prekršku strinjal z zahtevo za sodno varstvo, da v tej odločbi niso bile pravilno uporabljene določbe odloka Skupščine mesta Ljubljana o poslovnem času (Uradni list SRS št. 11/89, po pr. 16/89). Določbo 12. člena tega odloka je glede na njeno vsebino in tudi glede na naslovitev poglavja, v katerega je uvrščena, mogoče razumeti samo tako, da je z njo določen minimalni obvezni poslovni čas za gostinske obrate. To velja tudi za del besedila 7. alinee te določbe, v katerem je navedeno, da okrepčevalnice in slaščičarne poslujejo v stanovanjskih naseljih izven ožjega središča mesta poleti do 21. ure in pozimi do 20. ure, v dogovoru s krajevno skupnostjo pa lahko tudi dlje. V povezavi z vsemi ostalimi deli te določbe, lahko to samo pomeni, da morajo okrepčevalnice in slaščičarne najmanj šest dni v tednu po najmanj osem ur dnevno poslovati v stanovanjskih naseljih izven ožjega središča mesta poleti do 21. ure in pozimi do 20. ure, če pa se z njimi tako dogovori krajevna skupnost (in ne, kot v nasprotju z besedilom zakona navaja izpodbijana odločba "ko si pridobijo tudi soglasje krajevne skupnosti"), pa se lahko obvezni čas konča kasneje. Izvajanja v izpodbijani odločbi o pravkar navedeni določbi odloka so popolnoma odveč, saj se kaznovanemu ne očita, da ne bi bil posloval v takem obveznem minimalnem času, kakor je določeno za obrat njegove vrste, to je za okrepčevalnico. Vložena zahteva ima sicer prav, ko navaja, da se prej omenjeni del besedila iz 7. alinee 12. člena omenjenega odloka, ki se nanaša na gostinske obrate v stanovanjskih naseljih izven ožjega središča, ne more nanašati na obrat kaznovanega, ki je v samem ožjem središču mesta v stari Ljubljani, vendar pa je tako uveljavljanje brezpredmetno glede na to, da se v izreku odločbe organa za prekrške I. stopnje sploh ne zatrjuje, da kaznovani ne bi bil posloval v predpisanem minimalnem obveznem poslovnem času.

Navedbe v izreku odločbe organa prve stopnje, da je kaznovani v 33. primerih "posloval po 22.00 uri, čeprav je poslovni čas določen do 22.00 ure", je mogoče razumeti edino le tako, da se kaznovanemu očita kršitev tiste določbe omenjenega odloka, ki se nanaša na poslovanje v podaljšanem poslovnem času. Ta čas je urejen v določbi 1. odstavka 3. člena navedenega odloka tako, da se organizacijam združenega dela in samostojnim obrtnikom na splošno dovoljuje, da smejo vse dni v tednu poslovati v podaljšanem poslovnem času, izpolniti morajo samo pogoj, da podaljšani poslovni čas priglasijo pristojnemu občinskemu upravnemu organu. Razlaga iz izpodbijane odločbe, da naj bi se dostavek v pravkar navedeni določbi "razen, če ni v tem odloku drugače določeno" nanašal tudi na določbo 7. alinee 12. člena istega odloka, je nesprejemljivo, saj je v tej določbi govor le o minimalnem obveznem poslovnem času, ne pa o podaljšanem času. Omenjeni dostavek iz 1. odstavka 3. člena navedenega odloka se lahko nanaša samo na tiste primere, ko po samem odloku priglasitev odpade, ker je podaljšani čas določen drugače npr. v 3. odstavku 3. člena tako, da se ta čas lahko določi po pristojnem mestnem upravnem organu, ali v 16. členu odloka tako, da se že s samim odlokom dvema organizacijama določi neprekinjeno poslovanje 24 ur na dan, ali med drugim tudi v 13. členu odloka tako, da gostinski obrati lahko brez priglasitve pristojnemu občinskemu upravnemu organu poslujejo v podaljšanem poslovnem času pred in ob državnih in republiških praznikih ter v času organiziranih prireditev. Pogoj za poslovanje v podaljšanem poslovnem času po 1. odstavku 103. člena je izpolnjen s tem, da tisti, ki želi poslovati v podaljšanem poslovnem času, ta čas priglasi pristojnemu občinskemu upravnemu organu, pri čemer ni potrebno, da bi ta pristojni upravni organ tudi še izdajal kakšno odločbo o podaljšanem času. Razlaga v izpodbijani odločbi, da je obsojenec kršil odlok zato, ker je kaznovani v vseh zatrjevanih 33. primerih posloval v podaljšanem poslovnem času še pred dnem 16.12.1991, ko je bila izdana odločba Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo občine Ljubljana-Center, s katero je bila potrjena njegova predhodna priglasitev podaljšanega delovnega časa, ni sprejemljiva. Predvsem je treba upoštevati, da je taka odločba bila izdana potem, ko je bila prvotna odločba istega občinskega upravnega organa, s katero se je kaznovanemu odrekla pravica poslovati v podaljšanem poslovnem času, odpravljena z odločbo Republiškega sekretariata za turizem in gostinstvo z dne 20.7.1991, opr. št. 331-07/91-AP, v kateri je bilo določno obrazloženo, da pristojni upravni organ nima pravne podlage, po kateri bi lahko ocenjeval turistične in poslovne interese ter krajevne potrebe za podaljšani poslovni čas, niti nima te pravice na podlagi 1. in 2. odstavka 41. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ob pravilni uporabi materialnega predpisa je tako treba šteti, da je kaznovani izpolnil pogoj za poslovanje v podaljšanem poslovnem času že z dnem 23.11.1990, ko je, kakor je izrečno ugotovljeno v prej omenjeni odločbi občinskega upravnega organa, s svojo vlogo temu organu priglasil podaljšan poslovni čas vsak dan od 9. do 24. ure. S poslovanjem v podaljšanem poslovnem času se lahko stori le prekršek po 2. točki 26. člena navedenega odloka, če se v takem času posluje brez priglasitve pristojnemu občinskemu upravnemu organu. V pravkar omenjeni kaznovalni določbi je izrečno navedeno, da se ta prekršek nanaša na ravnanja proti določbi 1. odstavka 3. člena navedenega odloka. Glede na to, da je kaznovani v vseh 33. primerih, ki so navedeni v izreku odločbe organa za prekrške prve stopnje, posloval v podaljšanem poslovnem času po dne 23.11.1990, ko je tako poslovanje že v redu priglasil, storitev prekrška iz omenjene kaznovalne določbe ne pride v poštev. Sicer pa je treba opozoriti, da se v opisu dejanja v izreku odločbe organa prve stopnje niti ne zatrjujejo nobena taka dejstva, iz katerih bi izhajal odločilni znak inkriminiranega prekrška, da je kaznovani posloval v podaljšanem poslovnem času brez priglasitve. Postopek za prekrške zoper kaznovanega bi bilo treba ustaviti brez kakršnega-koli spuščanja v dejansko stanje že zgolj zaradi tega, ker dejanje, katerega je obdolžen, samo po sebi še ni prekršek.

Nesprejemljivi sta tudi opredelitvi v odločbah organov za prekršek prve in druge stopnje, da ravnanje kaznovanega, ki je opisano v izreku odločbe organa prve stopnje, pomeni prekršek po 28. členu navedenega odloka. Tudi če sta oba organa bila prepričana, da se znaki te kaznovalne določbe "posluje v nasprotju z določilom 13. člena tega odloka", lahko nanašajo tudi na nepravilno poslovanje v podaljšanem poslovnem času, bi morala upoštevati, da je ta kaznovalna določba v primerjavi s predpisanim prekrškom iz 2. odstavka 26. člena istega odloka zgolj splošne narave in da pri položaju, ko bi se za isto dejansko stanje lahko uporabili obe odločbi, ne pride do steka, marveč se lahko uporabi le specialna določba, to je 2. odstavek 26. člena navedenega odloka.

Po vsem zgoraj obrazloženem se vložena zahteva utemeljeno sklicuje na razlog za sodno varstvo po 1. točki 203. člena zakona o prekrških, da je bil z odločbo, izdano na drugi stopnji, prekršen predpis, ki določa prekršek (187. člen zakona o prekrških). Glede na tako spoznanje in glede na ugotovitev, da dajejo podatki postopka zanesljivo podlago za drugačno odločbo, je senat vrhovnega sodišča zahtevi ugodil v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena zakona o prekrških na ta način, da je s svojo sodbo spremenil odločbo organa druge stopnje in postopek zoper kaznovanega za prekršek ustavil iz razloga po 1. točki 1. odstavka 167. člena zakona o prekrških.