Jedro

Odločitev, da je tožnica soodgovorna za 20 % škode, ni v njeno škodo. Ugotovljeno je namreč bilo, da je prišlo do poškodbe glave in ostalih poškodb ob trku zaradi tega, ker tožnica ni bila privezana z varnostnim pasom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi posledic prometne nezgode, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podana 80% odgovornost toženke, medtem ko mora preostalih 20% škode trpeti tožnica sama, ker je nastanek večje škode pripisati dejstvu, da tožnica ob trčenju z nasprotnim vozilom ni bila privezana z varnostnim pasom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na strani tožnice škodo v višini 2.600.000,00 SIT: za telesne bolečine 1.500.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT, ter je po odbitku 20% naložilo toženki, da plača tožnici 2.080.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi ter odškodnino za telesne bolečine znižalo na 600.000,00 SIT, razveljavilo pa je obsodilni del sodbe glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožničino pritožbo zoper zavrnilni del sodbe je zavrnilo. Z izjemo razveljavitvenega dela odločitve (640.000,00 SIT) je pravnomočno odločeno v obsodilnem delu glede zneska 720.000,00 SIT ter v preostalem zavrnilnem delu.

Revizijo zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožnica, ki je uveljavljala revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku ter predlagala, naj se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji izpodbija odločitev, da je za nezgodo soodgovorna v obsegu 20%. Zatrjuje, da je bila med vožnjo privezana, sicer pa je lahko sokriva največ 10%. Odškodnina za telesne bolečine ne odraža dejanskih telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem, ker je šlo za hude posledice nesreče. Tudi za strah je odškodnina prenizka. Neutemeljeno je zavrnjena pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Utemeljen je celoten postavljeni zahtevek glede te škode, ki ni zastaran. Na drugi stopnji sojenja je bila neutemeljeno znižana odškodnina za telesne bolečine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je z revizijo uveljavljala razloge iz 370. člena ZPP (ki zajemajo procesne in materialnopravne kršitve), obrazložila pa je domnevne kršitve materialnega prava. Revizijsko sodišče je moglo na podlagi take revizije preizkusiti le pravilno uporabo materialnega prava v postopkih sojenja na sodiščih nižjih stopenj. Pravilnost izpodbijanega obsega odločitve sodišča druge stopnje je moralo opraviti na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih vsebuje izpodbijana sodba. Po teh ugotovitvah je tožnica utrpela telesne poškodbe ob frontalnem trku vozil dne 17.06.1993 na Zaloški cesti v Ljubljani. Pri nezgodi je tožnica utrpela razpočno rano na čelu, velike odrgnine na čelu, razpočno rano na desnem kolenu, pok spodnjega dela desne golenice in udarnine desnega stegna. Zdravila se je skupaj dva meseca ter med zdravljenjem utrpela hude telesne bolečine en dan, srednje hude en teden, zatem pa občasne in lažje, ki so občasno možne še po končanem zdravljenju. Dokolenski mavec na desni nogi je nosila en mesec, plastični povoj tri tedne in štirikrat je bila rentgensko slikana. Razpočne rane so bile zašite in šivi odstranjeni po desetih dneh. Zaradi poškodbe kolena je prišlo do okvare hrustanca na sklepni površini pogačice, kar je izvedenec ocenil s 3% zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Ugotovljeno je bilo, da tožnica ob nezgodi ni bila privezana z varnostnim pasom ter je bil zato obseg poškodb večji, kot bi bil sicer: ker ni bila privezana, je z glavo udarila v vetrobransko steklo z notranje strani in iz enakih razlogov so nastale tudi ostale telesne poškodbe.

Pravnomočni del izpodbijane odločitve (80% odgovornost toženke ob 20% soodgovornosti tožnice ter odškodnini za telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT in strah v znesku 300.000,00 SIT, obe zmanjšani za 20% ter zavrnitev višjih zahtevkov za nepremoženjsko škodo) je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Odločitev, da je tožnica soodgovorna za 20% škode, ni v njeno škodo. Ugotovljeno je namreč bilo, da je prišlo do poškodbe glave in ostalih poškodb ob trku zaradi tega, ker tožnica ni bila privezana z varnostnim pasom. Presoja o njenem prispevku k obsegu poškodb ima zanesljivo podlago v ugotovitvah sodišč nižjih stopenj oziroma v njuni dokazni oceni, ki ne more biti predmet ocenjevanja v revizijskem postopku. Ugotovljeno vzročnost med obsegom poškodb in njeno opustitvijo (neuporaba varnostnega pasu), ne utemeljuje znižanja tožničinega soprispevka pod stopnjo 20% ter ima odločitev sodišč nižjih stopenj o obsegu tožničine soodgovornosti oporo v tretjem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Ob upoštevanju vseh okolnosti nezgode, ki jih tožnica povzema v reviziji, višja odškodnina kot 300.000,00 SIT za strah, ni utemeljena v določbah 200. člena ZOR. Kot je bilo ugotovljeno, je tožničin hud strah ob nezgodi trajal le eno minuto, medtem ko je sekundarni strah mogel biti glede na naravo tožničinih poškodb le blažje oblike in časovno kratek. Višja odškodnina kot 300.000,00 SIT iz tega naslova zato ni utemeljena.

Tudi okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev obsega telesnih bolečin in neugodnosti zaradi poškodb in zdravljenja, ne utemeljujejo višje odškodnine za telesne bolečine kot 600.000,00 SIT. Tožničino zdravljenje je skupaj trajalo le dva meseca, blažje telesne bolečine po končanem zdravljenju pa so mogle biti le občasne. Priznana odškodnina je ustrezna vsem ugotovljenim okoliščinam in primerno odraža tudi neugodnosti, ki jih je tožnica trpela med zdravljenjem. Primerjava z drugimi škodnimi primeri, na katere na splošno opozarja revizija, po presoji revizijskega sodišča ne potrjuje tožničinega stališča ter zaključuje, da višja odškodnina od priznane iz navedenega naslova ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na nepremoženjsko škodo (zadnji odstavek na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje). Po teh ugotovitvah je mogel biti sporen le obsodilni del odločitve o odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (800.000,00 SIT), medtem ko višji zahtevek iz navedenega naslova v ugotovljenem dejanskem stanju ni imel opore. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj namreč kažejo, da je lahko prišlo v posledici udarca v desno koleno le do okvare hrustanca pogačice, kar je izvedenec ocenil na 3% zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odločitev o škodi iz tega naslova (ki po ocenah obeh sodišč ne more biti višja kot 800.000,00 SIT), pa je bila v pritožbenem postopku razveljavljena, ker je ostala zaradi nerešenega ugovora o zastaranju brez potrebne podlage. Uveljavljani revizijski razlogi po presoji revizijskega sodišča niso utemeljevali posega v ta del odločitve, medtem ko kakšnih procesnih kršitev v zvezi s tem delom sodbe revizija ni uveljavljala.

Revizijsko sodišče na podlagi razlogov, ki jih je navedlo ocenjuje, da odškodnini za telesne bolečine in za strah nista bili prisojeni v prenizkih zneskih ter da je materialnopravna pravilna odločitev sodišča druge stopnje tudi v zavrnilnih delih. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. To pa pomeni, da tožničina revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (387. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških toženke je odpadla, ker stroški odgovora na revizijo niso bili zahtevani.