Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je treba v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil dokončan postopek, tožba v zvezi z upravnim sporom, za katerega je tožnik prosil za brezplačno pravno pomoč, pa je bila vložena po tem, ko se je rok za vložitev tožbe že iztekel, zaradi česar je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik očitno nima možnosti za uspeh, saj je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja zaradi morebitnega vlaganja vlog v upravnem sporu, ki se na podlagi že vložene tožbe vodi pred Upravnim sodiščem RS pod opr. št. I U 761/2023. 2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik po vložitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč in njeni dopolnitvi navedel, da vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zadevi, ki se pri Upravnem sodišču RS vodi pod opravilno št. I U 761/2023. Tožena stranka je vpogledala v vpisnik Upravnega sodišča RS in pridobila sodni spis, ki se vodi pod opravilno številko I U 761/2023. Pri tem je ugotovila, da se pod to opravilno številko obravnava tožbo, s katero sta tožnik in A. A. želela izpodbijati več odločb Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS), ki pa jo je Upravno sodišče RS z opozorilom, ki ga je posredovalo tožnikoma, obravnavalo zgolj kot tožbo zoper odločbo FURS št. 4224-14995/2015-1 z dne 10. 8. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-13-488/2015-9 z dne 27. 9. 2017. Tožena stranka je po uradni dolžnosti pridobila tudi obe navedeni odločbi in potrdilo o vročitvi drugostopenjske odločbe tožniku.

3. Tožena stranka se pri zavrnitvi tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč sklicuje na to, da je zadeva očitno nerazumna in zato tožnik nima možnosti za uspeh. V skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil dokončan postopek. Tožena stranka je ugotovila, da je bila drugostopenjska odločba tožniku vročena 9. 11. 2017 in se je z zakonom določen 30 dnevni rok iztekel 11. 12. 2017. Tožba pa je bila vložena 25. 2. 2023, to je po tem, ko se je rok za vložitev tožbe že iztekel. Tožnik zaradi tega očitno nima možnosti za uspeh, saj je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka. Ker mora prosilec izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj, tožena stranka ugotavlja, da je treba njegovo prošnjo na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrniti že iz razloga, ker ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 4. Tožnik je dne 5. 2. 2024 vložil vlogo, ki jo je sodišče v enem delu obravnavalo kot tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo. V tožbi tožnik navaja, da so akti FURS in Upravnega sodišča RS od dne 23. 2. 2001 dalje nični in jih je zaradi tega treba odpraviti. Ti akti so izdani s prisiljevanjem, izsiljevanjem, posebnimi primeri izsiljevanja, pritiski in drugimi nedovoljenimi dejanji. Nadalje navaja, da ima pravico do povračila škode, ki so mu jo povzročili državni organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil s protipravnimi ravnanji. Nadalje zahteva, naj se realizira odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006. V nadaljevanju tožbe navaja, da njegova parcela nima zagotovljenega urejenega dostopa do javnega cestnega omrežja in to svojo trditev v nadaljevanju podrobneje pojasnjuje. Občina nima nikakršne pravne podlage za obdavčitev zemljiških parcel, ki niso komunalno opremljene. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ugotovitev njene nezakonitosti oziroma spremembo odločbe. Nadalje navaja, da s tožbo uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s tem v zvezi predlaga odpravo akta, ugotovitev, da je bilo z dejanji poseženo v njegove pravice, prepoved nadaljevanja dejanja in odpravo posledic dejanja. Ob koncu tožbe tožnik tudi navaja, da stroški postopka znašajo 150,00 EUR, zaradi česar sodišče smiselno šteje, da tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

**K točki I izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbenem zahtevku predlaga odpravo akta, ugotovitev njegove nezakonitosti oziroma spremembo odločbe. To so tožbeni zahtevki, ki jih je možno uveljavljati v rednem upravnem sporu zoper upravne akte, kot so opredeljeni v 2. členu ZUS-1 in kakršna je tudi izpodbijana odločba. Hkrati pa tožnik navaja, da vlaga tožbo tudi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s tem v zvezi predlaga odpravo akta, ugotovitev, da je bilo z dejanji poseženo v njegove pravice, prepoved nadaljevanja dejanja in odpravo posledic dejanja. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da kadar je mogoč redni upravni spor zoper upravno odločbo, je s tem izključen upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, kot je določen v 4. členu ZUS-1. V tem členu je namreč določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa je v obravnavanem upravnem sporu zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper izdano upravno odločbo, je s tem izključeno sodno varstvo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 in je zato sodišče tožnikovo laično tožbo smiselno obravnavalo kot tožbo zoper upravni akt, kot je opredeljen v 2. členu ZUS-1. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da je tudi v rednem upravnem sporu zoper akte iz 2. člena ZUS-1 zavezano, da pri razsojanju upošteva tudi, ali je šlo pri izdaji upravnega akta za protipraven poseg v ustavne pravice in če se ugotovi, da je bil tak poseg storjen, se izpodbijani akt odpravi ali se ugotovi nezakonitost akta.

8. Izpodbijana zavrnilna odločba temelji na določilu 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je treba v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil dokončan postopek, tožba v zvezi z upravnim sporom, za katerega je tožnik prosil za brezplačno pravno pomoč, pa je bila vložena po tem, ko se je rok za vložitev tožbe že iztekel, zaradi česar je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik očitno nima možnosti za uspeh, saj je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi niti ne oporeka ugotovitvam tožene stranke o tem, kdaj je bila tožniku v upravnem sporu vročena drugostopenjska odločba, niti temu, kdaj je bila vložena tožba v zadevi I U 761/2023. Prav tako ne oporeka temu, da je od vročitve drugostopenjskega akta minilo več kot 30 dni. Ker tožnik temu ne oporeka, sodišče šteje, da ta dejstva med strankama niso sporna, ravno na tako ugotovljenem dejanskem stanju pa temelji izpodbijana odločba in je zato sodišče presodilo, da dejansko stanje v zvezi s tem ni sporno.

10. Tožnik v tožbi večinoma pojasnjuje, zakaj parcela številka 922/30 k.o. ... nima zagotovljenega urejenega dostopa ter da odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-286/04-46 z dne 26.10. 2006 še ni realizirana. Te navedbe pa nimajo nobene povezave z izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka ugotovila, da tožnik nima možnosti za izgled v upravnem sporu, ker je bila tožba vložena prepozno. Iz navedenih razlogov se sodišče do teh tožbenih navedb ne opredeljuje, ker so za obravnavani upravni spor nerelevantne.

11. Tožnik v tožbi med drugim tudi navaja, da so vsi akti FURS in Upravnega sodišča RS od dne 23. 2. 2001 dalje nični iz razloga, ker naj bi bili izdani s prisiljevanjem, izsiljevanjem, posebnim primerom izsiljevanja in drugimi nedovoljenimi dejanji. Sodišče v zvezi s to navedbo šteje, da tožnik smiselno šteje za nično tudi izpodbijano odločbo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Na ničnost odločbe mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti, torej tudi na ničnostni razlog, ki ga tožnik navaja v tožbi. Vendar pa sodišče pri tem ugotavlja, da je tožnikova navedba v zvezi s tem nekonkretizirana. Tožnik ni konkretno pojasnil, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba, s katero je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena, ker tožnik nima možnosti za uspeh, izdana pod določenim pritiskom, sodišče pa na podlagi listin v spisu tudi samo ni ugotovilo česa takega. Iz navedenih razlogov so te tožbene navedbe neutemeljene, saj niso z ničemer konkretizirane.

12. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

13. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Sodišče pa je v tej sodbi že pojasnilo pod tč. 9 obrazložitve, zakaj šteje, da tista pravno relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama niso sporna.

**K točki II izreka:**

14. Sodišče šteje, da tožnik v laični tožbi z navedbo, da stroški postopka zanašajo 150,00 EUR, smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora. Sodišče je zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

15. Sodišče še pojasnjuje, da se skladno z 10. členom Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača.