Jedro

Širjenje procesnih ovir za vodenje postopka prisilne poravnave izven zakonsko določenih negativnih procesnih predpostavk in tako, kot to v pritožbi predlaga upnik, ni možno. Zaradi tega odločanja o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče uvrstiti v nobeno od zakonsko izrecno predpisanih procesnih ovir niti v primeru namenske razlage zakonske določbe, ki se nanaša na dovoljenost predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St 2164/2012. 2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 152. člena ZFPPIPP sodišče prekine postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, (med drugim) če je upnik pred uvedbo postopka prisilne poravnave vložil predlog za začetek stečajnega postopka, o katerem sodišče do uvedbe postopka prisilne poravnave še ni odločilo. Z uvedbo postopka prisilne poravnave namreč nastaneta dve vrsti pravnih posledic in sicer: - omejijo se posli, ki jih dolžnik sme opravljati, - nastane (relativna) procesna ovira za odločanje o začetku stečajnega postopka.

5. Po ureditvi v 152. členu ZFPPIPP ima odločanje o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave prednost pred odločanjem o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Zaradi tega sodišče po prvem odstavku navedenega člena postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka prekine do konca postopka prisilne poravnave. Nadaljevanje tega postopka je odvisno od izida postopka prisilne poravnave.

6. Višje sodišče sicer pritrjuje pritožbenemu opozorilu, da mora sodišče v predhodnem postopku prisilne poravnave preveriti (materialnopravne in procesne) predpostavke za začetek postopka prisilne poravnave, ne soglaša pa s stališčem pritožnika, da je vprašanje utemeljenosti odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (237. člen ZFPPIPP) predhodno vprašanje za katerokoli odločitev v zvezi z vloženim predlogom za začetek postopka prisilne poravnave. Kaj takega iz zakona ne izhaja; tak zaključek pa ni mogoč niti na podlagi razlage zakonskih določil, ki se nanašajo na predhodni postopek prisilne poravnave in torej na odločanje sodišča o tem, ali obstajajo procesne in materialnopravne predpostavke za začetek (glavnega) postopka prisilne poravnave.

7. Da bi onemogočil zlorabo postopka prisilne poravnave za oviranje upnikov, ki želijo doseči začetek stečajnega postopka, oziroma za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave, sta v 140. členu ZFPPIPP določeni dve skupini procesnih ovir (negativnih procesnih predpostavk) za vodenje postopka prisilne poravnave. (Le) če obstajajo navedene procesne ovire, sodišče predlog za začetek postopka prisilne poravnave kot nedovoljen zavrže (2. točka petega odstavka 153. člena ZFPPIPP). Širjenje procesnih ovir za vodenje postopka prisilne poravnave izven zakonsko določenih negativnih procesnih predpostavk in tako, kot to v pritožbi predlaga upnik, po zaključku višjega sodišča ni možno. Zaradi tega odločanja o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče uvrstiti v nobeno od zakonsko izrecno predpisanih procesnih ovir niti v primeru namenske razlage zakonske določbe, ki se nanaša na dovoljenost predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Da bi dolžnik z vložitvijo predloga prisilne poravnave tudi sicer poskušal zlorabiti postopek prisilne poravnave za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka (prim. 11. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pa upnik ni niti zatrjeval, niti dokazoval. 8. Glede na navedeno je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ta je namreč pravilen. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

9. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.